Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora.

Tožnica je pred pravdo naročila lečečemu psihiatru izdelavo izvedenskega mnenja, katerega pa je mogoče upoštevati le kot del trditvene podlage tožeče stranke in ne kot izvedensko mnenje, katerega izdela v pravdi sodni izvedenec, določen s sklepom sodišča. Tako že v izhodišču ni možno primerjati teh dveh mnenj kot „enakovrednih“.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se sedaj v tem delu glasi: „II. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožeči stranki R. P. 13.635,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

3.267.491,40 SIT od 9.11.2005 do 31.12.2006, v evrski protivrednosti po uradnem menjalnem tečaju,

13.635,00 EUR od 1.1.2007 do plačila.

III. Višji tožbeni zahtevek se zavrne (za glavnico v znesku 518.413,07 EUR z zahtevanimi obrestmi).

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.999,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 117,05 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 27.8.2008 zaradi delnega umika tožbe ustavilo pravdni postopek za del glavnice v višini 41.311,97 EUR s pripadajočimi obrestmi, toženi stranki pa je naložilo plačilo odškodnine v znesku 9.700,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 9.11.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 625,15 EUR. S sklepom z dne 27.10.2008 je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 851,45 EUR.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne navaja nobene okoliščine, zaradi katere bi bilo mnenje dr. M. P. manj verodostojno od mnenja sodne izvedenke dr. M. T.. Sodišče le pavšalno oceni, da naj bi bilo njeno mnenje bolj prepričljivo, pri tem pa ne navede nobenih razlogov. Dr. M. P. za razliko od sodne izvedenke ni odgovarjal na konkretna zastavljena vprašanja s strani sodišča. Zato je neprimeren očitek sodišča prve stopnje, da so njegove ugotovitve manj nazorne od ugotovitev dr. M. T.. Dr. M. P. je dolgoletni lečeči psihiater tožeče stranke in je z njenim stanjem bolje seznanjen kot dr. M.T.. Izvedenka je s tožnico opravila le kratek razgovor in vpogledala v njeno medicinsko dokumentacijo. To postavlja pod vprašaj zanesljivost njenih ugotovitev. Okoliščina, da je tožnica angažirala dr. M. P., sama po sebi še ne pomeni, da je njegovo mnenje neverodostojno. Sodna izvedenka je zavrnila pripombe tožnice na izvedensko mnenje brez ustreznega pojasnila. Tožnica je predlagala sodišču tudi zaslišanje sodne izvedenke, pri čemer bi se sodna izvedenka soočila s stališčem dr. M. P. in bi tožnica zahtevala ustrezno pojasnilo, zakaj so med njunima mnenjema takšne razlike. Sodišče prve stopnje ni ugodilo ne predlogu za določitev novega izvedenca, ne predlogu za zaslišanje sodne izvedenke. Te svoje odločitve ni obrazložilo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje prič M. P. in M. Z., zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa sodišče prič ni hotelo zaslišati. Pri tem sodišče ni navedlo nobenih konkretnih razlogov, zakaj je bilo zaslišanje predlaganih prič morebiti nepotrebno. Pavšalno pojasnilo sodišča prve stopnje, da je zavrnilo vse ostale predlagane dokaze kot nepotrebne, ker je ocenilo, da je za odločitev relevantno stanje v zadostni meri razjasnjeno, ne zadošča. Ni jasno, kateri konkretni razlogi so vodili sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih tožnice. Pri tem je bila kršena tudi ustavno zajamčena pravica tožnice do pravnega sredstva. Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede same višine prisojene odškodnine. Ta niti približno ne predstavlja ustrezne satisfakcije. Sodišče prve stopnje odškodnine ni specificiralo glede na posamezno vrsto škode, ampak je dosodilo skupen znesek, zato tožnica ne more vedeti, katere konkretne okoliščine je sodišče upoštevalo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je tožnica prestajala dolgotrajen in intenziven strah tudi za svoja mladoletna otroka, ki sta bila prepuščena sama sebi. Upoštevati bi moralo tudi intenzivnost psihičnih pritiskov na tožnico v času prestajanja zaporne kazni, posledice česar čuti tožnica še sedaj. Nerazumljivo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo duševno trpljenje tožeče stranke samo za čas prestajanja kazni. Poseg v dobro ime in s tem povezano duševno trpljenje tožnice ne more biti časovno omejeno samo na čas prestajanja zaporne kazni, ampak se takšno stanje nadaljuje tudi po prestani kazni. Tedaj so duševne bolečine lahko celo intenzivnejše, ko je posameznik, ki je stigmatiziran, neposredno soočen z odklanjanjem okolice, enako pa tudi njegovi bližnji. Prav takšna situacija je bila pri tožnici. Njene duševne bolečine zaradi okrnitve dobrega imena so se nadaljevale tudi po prestani kazni. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo Odvetniško tarifo.

Zoper sklep z dne 27.10.2008 se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 27.8.2008 priznalo tožeči stranki pravdne stroške v znesku 625,15 EUR. S tem je odločilo o pravdnih stroških, pri čemer zaradi pritožbe tožeče stranke zoper sodbo postopek o pravdnih stroških še teče. 27.10.2008 pa je sodišče izdalo izpodbijani sklep o nadaljnjih pravdnih stroških. S tem je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, saj je priznalo tožeči stranki stroške, ki jih je le-ta priglasila prepozno, po zaključku glavne obravnave. Tožnica na glavni obravnavi ni predložila stroškovnika, prav tako ni stroškov specificirala in priglasila na zapisnik. Po 2. odstavku 163. člena ZPP bi morala tožnica opredeljeno zahtevati povrnitev stroškov do konca glavne obravnave. Tožničin pooblaščenec se je sam zavezal, da bo specificiran stroškovnik predložil v roku 3 dni in mu tega roka sodišče ni naložilo. Obrazložitev sklepa je zato v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi, ne glede na to pa bi bila odločitev sodišča nepravilna tudi v primeru, če bi samo dalo tožnici rok 3 dni za predložitev specificiranega stroškovnika. Zakon ne pozna termina nadaljnjih pravdnih stroškov, vsebinsko pa gre za stroške, ki so nastali do konca glavne obravnave. Sodišče je zato odločalo o isti zadevi dvakrat, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Nobena pravdna stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke zoper sodbo.

S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izvedensko mnenje dr. M. P. „manj verodostojno“ od izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. M. T., tožnica ne more uspeti. V razlogih svoje sodbe se je sodišče prve stopnje sicer ukvarjalo tudi s primerjavo mnenj obeh navedenih strokovnjakov v smislu 2. odstavka 254. člena ZPP, kar pa niti ni bilo potrebno. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacijo, ki jo ureja 254. člen ZPP. Tožnica je pred pravdo naročila dr. M. P. (svojemu lečečemu psihiatru) izdelavo izvedenskega mnenja, katerega pa je mogoče upoštevati le kot del trditvene podlage tožeče stranke in ne kot izvedensko mnenje, katerega izdela v pravdi sodni izvedenec, določen s sklepom sodišča. Izvedensko mnenje dr. M. P. zato ne more „ovreči“ izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. M. T., izdelanega po pravilih ZPP oziroma ne more imeti dokazne moči in procesnopravnega pomena tistega izvedenskega mnenja, ki je izdelan po sklepu sodišča. Tako že v izhodišču ni možno primerjati teh dveh mnenj kot „enakovrednih“ s procesnega vidika oziroma ocenjevati kateremu mnenju naj sledi sodišče. Sodišče prve stopnje se je bilo tako dolžno ukvarjati s presojo izvedenskega mnenja dr. M. P. zgolj z vidika ugotavljanja dejstev, zatrjevanih v okviru trditvene podlage tožeče stranke (kar je s pomočjo sodne izvedenke dr. M. T. tudi storilo). V tej luči so zato pritožbene trditve o večji teži izvedenskega mnenja dr. M. P. napram izvedenskemu mnenju sodne izvedenke pravno nepomembne.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, ki se nanašajo na samo izvedensko mnenje dr. M. T., češ, da je zavrnila tožničine pripombe na njeno izvedensko mnenje brez ustreznega pojasnila. Tožnica je podala pripombe na izvedensko mnenje sodne izvedenke v pripravljalni vlogi svojega pooblaščenca (list. št. 104), poleg tega pa je tudi sama podala pripombe v laični vlogi (priloga A 49). Pri tem je tudi navedla, da se z izvedenskim mnenjem dr. M. T. ne strinja in da zato predlaga določitev novega izvedenca psihiatrične stroke, podrejeno pa zaslišanje sodne izvedenke. Sodna izvedenka je po nalogu sodišča te pripombe obravnavala ter nanje (izčrpno in argumentirano) odgovorila v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja. Na to dopolnjeno izvedensko mnenje tožnica ni podala nobenih pripomb. Navedla je le, da se z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke ne strinja in da ne drži njena ugotovitev, da neupravičen odvzem prostosti pri tožnici ni pustil nobenih posledic. Pri zaslišanju sodne izvedenke tožnica ni več vztrajala oziroma tega predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni več podala.

Izvedensko mnenje (z dopolnitvijo) sodne izvedenke je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo, skladno, strokovno in natančno obrazloženo glede vseh vprašanj, ki so bila bistvena za to pravdo. Tako tudi glede tega, ali so tožnici zaradi odvzema prostosti nastale zdravstvene posledice. Neupoštevno je, če se tožnica po dopolnitvi izvedenskega mnenja z njim ni strinjala in je zato predlagala določitev novega sodnega izvedenca, ne da bi pri tem ta predlog argumentirala, saj bi morala svoje nestrinjanje z ugotovitvami sodne izvedenke konkretno obrazložiti (navesti, glede katerih ugotovitev se ne strinja s sodno izvedenko ter iz katerih razlogov) ter po potrebi zanjo podati dodatna vprašanja. Tega tožnica ni storila, saj so njeni ugovori zoper izvedensko mnenje po dopolnitvi ostali zgolj na ravni pavšalnih navedb. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu ustrezno in pravilno obrazložilo, zakaj ni določilo novega sodnega izvedenca (4. stran sodbe) ter je drugačna pritožbena trditev protispisna.

Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice stranke do izjave), katero naj bi storilo s tem, da ni zaslišalo sodne izvedenke, čeprav je tožnica to v pripombah na osnovno izvedensko mnenje (podrejeno) predlagala, te svoje odločitve pa sodišče ni obrazložilo. Kot že rečeno, tožnica ni podala nobenih konkretiziranih pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi s tem ni pojasnila, o čem konkretno bi bilo treba zaslišati sodno izvedenko. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o strokovnosti in popolnosti izvedenskega mnenja sodne izvedenke, v katerem ni nobenih pomanjkljivosti ali protislovij. Dokaz z izvedencem se sicer izvaja ustno, vendar bi bila kršitev določb 1. odstavka 253. člena ZPP glede na vse že navedene okoliščine v obravnavani zadevi lahko le takšne narave, da ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz tega razloga zadošča tudi obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov kot nepotrebnih, ker je bilo za odločitev o zadevi relevantno dejansko stanje razjasnjeno v zadostni meri (kar se nanaša tudi na obrazložitev, zakaj ni bilo potrebno zaslišanje sodne izvedenke). Z opustitvijo zaslišanja sodne izvedenke tožnici zato ni bila kršena njena pravica do izjave v postopku.

Zgoraj povedani razlogi se navezujejo tudi na pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič (in da zavrnitve tega dokaznega predloga ni ustrezno obrazložilo). Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov je sicer nekoliko skopa, vendar pa je iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati stališče sodišča prve stopnje, da z zaslišanjem prič M. P. in M.Z. ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno pomembnih dejstev v zvezi z zatrjevanimi posledicami za tožničino zdravje, saj je ta dejstva objektivno mogoče ugotoviti le s sodnim izvedencem, glede na izključno strokovno naravo tovrstnih vprašanj. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča glede na pravkar povedano očitno štelo, da bi predlagani priči potrdili izpoved tožnice, da pa bi bil ta dokaz neprimeren oziroma neustrezen za ugotovitev dejstev, ki jih je zaradi potrebnega strokovnega znanja mogoče ugotoviti le s pomočjo sodnega izvedenca ustrezne stroke, in sicer tega, ali so zaradi odvzema prostosti nastale pri tožnici zdravstvene posledice (ne glede na to, da je bil ta dokazni predlog sicer pomanjkljivo substanciran, saj je tožnica pri podajanju tega dokaznega predloga navedla le posplošeno pojasnilo, da želi z njim dokazovati svoje duševno stanje pred in po nastopu kazni, čeprav bi morala določno navesti, katere konkretne okoliščine oziroma dejstva naj bi se ugotavljalo s tem dokazom – list. št. 43). To velja toliko bolj glede na nenavadno okoliščino (na katero je opozorila tudi sodna izvedenka), da tožnica po pogojnem odpustu s prestajanja zaporne kazni 1.7.2000 (in tudi ne v času druge prekinitve prestajanja zaporne kazni od 6.11.1999 do 6.2.2000) ni iskala psihiatrične pomoči vse do 26.5.2004, torej šele potem, ko je Vrhovno sodišče RS v marcu leta 2004 spremenilo obsodilno kazensko sodbo glede tožnice v oprostilno sodbo. Navedena okoliščina, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, kaže tudi na njegovo na konkludenten način izraženo stališče o neprepričljivosti tožničinih trditev o zatrjevanih posledicah na njenem zdravstvenem stanju zaradi odvzema prostosti in s tem toliko večjo težo strokovnih ugotovitev sodne izvedenke v tem pogledu, torej glede vprašanja, ali je odvzem prostosti pustil posledice na tožničinem zdravju. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem prič je bila torej pravilna, zato pa tožnici tudi ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Glede na povedano je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja posledic na njenem zdravstvenem stanju, s tem pa tudi ne dodatne škode, ki bi se kazala v tožničini zmanjšani življenjski aktivnosti in s tem povzročenih duševnih bolečinah (poleg „osnovne“ škode kot njene enotne oblike zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, za katero se določa v sodni praksi enotna odškodnina, in je zato neupoštevna pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje „ni specificiralo prisojene odškodnine glede na posamezno vrsto škode“).

Utemeljeno pa se tožnica pritožuje glede višine prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je sicer pri tem upoštevalo tudi okoliščine, na katere opozarja pritožba (tako tudi strah tožnice za svoja otroka, za katera med prestajanjem kazni ni mogla skrbeti ter njene psihične težave), vendar pa je zmotno upoštevalo, da je tožnica uveljavljala odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode le za čas prestajanja zaporne kazni. Že po rednem teku stvari ni dvoma, da je tožnica trpela duševne bolečine ne le med prestajanjem kazni, ampak tudi določen čas neposredno po samem pogojnem odpustu in vrnitvi v domače okolje, saj samo dejstvo prenehanja prestajanja prostostne kazni tega doživljanja v posameznikovi zavesti ne more presekati s takojšnjim učinkom. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno štelo, da tožnica uveljavlja odškodnino le za škodo, nastalo med prestajanjem kazni, saj napačno razlaga pomen tožničinih tovrstnih navedb v njeni pripravljalni vlogi z dne 5.1.2007. Teh tožničinih trditev namreč ne gre razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj je iz tožničine celotne trditvene podlage razvidno (na primer navedbe v tožbi pod V. točko), da uveljavlja odškodnino za celotno škodo, ki ji je nastala zaradi odvzema prostosti (med drugim tako tudi za duševne bolečine v celotnem obdobju njihovega trajanja, ne pa zgolj za duševne bolečine v času prestajanja same kazni).

Upoštevajoč načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prisodilo tožnici prenizko odškodnino. Glede na to, da je tožnica trpela duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti tudi po pogojnem odpustu (pri čemer pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ter doslej povedano tožnica teh duševnih bolečin po 1.7.2000 ni trpela daljše obdobje) in glede na primerljive zadeve v sodni praksi (na primer zadeve II Ips 316/2005, II Ips 666/2005 in II Ips 500/2005, ki so dosegljive v računalniški bazi sodne prakse) pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti 13.635,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo prisojeno odškodnino za 3.935,00 EUR, za nadaljnje zvišanje te odškodnine pa ni podlage.

Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je še ugotovilo, da se tožnica utemeljeno pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroških v postopku na prvi stopnji, saj glede posameznih odvetniških storitev Odvetniška tarifa ni bila pravilno upoštevana (po 1. odstavku 41. člena Zakona o odvetniški tarifi je treba upoštevati pred 1.1.2009 veljavno odvetniško tarifo). Tožnica je upravičena do stroškov za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge (po 2000 točk) ter za zastopanje na prvem naroku (2000 točk) in nadaljnjem naroku (1000 točk), poleg tega pa tudi do povrnitve materialnih stroškov ter do obračuna DDV. Tožnica je po temelju uspela v celoti, po višini pa s približno 2,4 % pred delnim umikom tožbe oziroma s približno 2,6 % po delnem umiku tožbe, zato znaša njen skupen uspeh v sporu 51,2 % oziroma po delnem umiku tožbe 51,3 %. V tem obsegu ji pripadajo pravdni stroški, in sicer skupaj v znesku 1.999,41 EUR (tožena stranka ni priglasila stroškov na prvi stopnji). Pritožbeno sodišče je zato ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo tudi v odločitvi o stroških postopka na prvi stopnji (2. odstavek 165. člena ZPP).

Tožnica je s pritožbo uspela v neznatnem obsegu (0,75 %), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke zoper sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo „nadaljnjih“ pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 851,45 EUR, potem ko je o pravdnih stroških odločilo že s sodbo. Tožena stranka ima sicer prav, da je tožeča stranka opredeljeno priglasila del pravdnih stroškov šele 29.8.2008, po koncu glavne obravnave 27.8.2008 in zato prepozno (3. odstavek 163. člena ZPP), vendar ji je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi odobrilo rok 3 dni za vložitev stroškovnika. Čeprav je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z ZPP (za tak rok glede na 3. odstavek 163. člena ZPP ni nobene podlage), je pritožbeno sodišče predloženi stroškovnik v danem roku pri odločanju o pravdnih stroških na prvi stopnji v zvezi s tožničino pritožbo moralo upoštevati, saj se je tožnica glede na odobreni rok utemeljeno zanesla, da je bilo takšno ravnanje sodišča prve stopnje skladno z zakonom (glej mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 57). Pritrditi pa je tudi stališču tožene stranke, da je sodišče prve stopnje o isti stvari (pravdnih stroških na prvi stopnji) odločilo dvakrat, najprej s sodbo, nato pa še z izpodbijanim sklepom, s čemer je storilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo ta sklep (3. točka 365. člena ZPP). Ker je tožena stranka uspela s pritožbo zoper sklep, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP), in sicer za sestavo pritožbe (250 točk ter za materialne stroške 5 točk). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).