Jedro

Presoja odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode zaradi neutemeljenega odvzema svobode.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za glavnico iz naslova odškodnine zaradi neizplačanih plač v višini 41.311,97 EUR ter za obresti, zahtevane od istega zneska, v tem delu postopek ustavilo. Sicer pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 9.700,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji delno povrniti stroške. V presežku je tožbeni zahtevek za zahtevanih 522.348,03 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 13.635,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji delno povrniti stroške, v presežku za znesek 518.413,07 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Delno je ugodilo toženkini pritožbi in sklep sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna povrniti tožnici nadaljnje pravdne stroške, razveljavilo. Odločilo je tudi, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženki kriti njene stroške postopka. V preostalem je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenke psihiatrične stroke, čeprav je tožnica to izrecno zahtevala, njenemu izvedenskemu mnenju je obrazloženo nasprotovala in tudi predlagala novega izvedenca. Ugotovitve sodišča druge stopnje pa so v zvezi s tem same s sabo v nasprotju oziroma so v nasprotju z listinami v spisu. Navaja, da je že pred pravdnim postopkom zaprosila za strokovno mnenje njenega lečečega zdravnika dr. P., ki je podal bistveno drugačne zaključke. Sodišče prve stopnje tudi ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in sicer zaslišanje prič M. P. in M. Z. Sklicuje se tudi na pravico do pravnega sredstva 25. člen Ustave RS (URS) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen URS) ter na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 124/2006, II Ips 368/2004, II Ips 720/2003 in II Ips 368/2004. Prisojena odškodnina je prenizka in ne ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj je tožnica trpela intenziven in dolgotrajen strah ne le za svoje življenje in zdravje, ampak tudi za njena mladoletna otroka, obravnavani primer pa je specifičen, saj sta bila istočasno na neupravičenem prestajanju kazni zapora tako tožnica kot njen mož, torej oba starša mladoletnih otrok. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Tožnici je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 4/97 z dne 26. 6. 1997 zaradi očitanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po 186. v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (KZ) izrečena zaporna kazen 8 mesecev zapora.

- Tožničina pritožba je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 921/97 z dne 5. 3. 1998 zavrnjena.

- Tožnica je dosojeno zaporno kazen pričela prestajati dne 12. 9. 1999. - Tožnica je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004 oproščena obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi česar velja za nedolžno.

- V zaporu je tožnica neutemeljeno prebila skupaj 171 dni.

- Tožnica je imela v času odvzema prostosti psihične težave, trpela je za izstopajočo potrtostjo in brezvoljnostjo (čeprav je bila njihova intenzivnost in izraženost tudi rezultat predhodnega stresa in zanjo značilne reaktivnosti), uživala je pomirjevala in antidepresive. V tem obdobju je bila ločena od obeh mladoletnih otrok in ni mogla imeti toliko stikov z zaprtim možem, to pa je bilo povezano s skrbjo in strahom, kako otrokoma gre (čeprav so zanju v tistem času skrbeli drugi).

- V času prestajanja zaporne kazni je tožnica tudi trpela duševne bolečine zaradi s tem povezanega posega v dobro ime, primer je bil namreč medijsko odmeven, to pa se je odražalo v odnosu okolice do njene družine. Ves čas bivanja v zaporu je trpela strah pred možno nasilnostjo drugih.

- Tožnica ni trpela okvare telesnega ali psihičnega zdravja (v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti) kot posledic neupravičenega prestajanja zaporne kazni. Obstoječi bolezenski simptomi (zaradi obrabe hrbtenice, velikih sklepov zgornjih okončin, vnetja sečil in zgornjih dihal, žolčnih kamnov in pešanja vida) niso posledica škodnega dogodka, tožničinega sedanjega načina življenja (pasivnost in zamaknjenost vase) pa ni moč povezati s škodnim dogodkom in pri tožnici tudi niso bili ugotovljeni znaki depresivnosti.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero enotne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzeti prostosti v višini 13.635,00 EUR pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri pretrpljene duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzeti prostosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 13.635,00 EUR upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 15 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

10. Neutemeljeni so revizijski očitki o kršitvah določb 8. in 14.. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nižji sodišči nista izvedeli dokaza z zaslišanjem izvedenke psihiatrične stroke oziroma sta zavrnili dokazni predlog o postavitvi dodatnega novega izvedenca psihiatrične stroke, ugotovitve sodišča druge stopnje v zvezi s tem pa naj bi bile same s sabo v nasprotju oziroma so v nasprotju z listinami v spisu.

11. Revizijsko sodišče je na dokazno oceno nižjih sodišč glede podanega izvedenskega mnenja vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno in da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni ter je tožnici tudi pojasnilo, zakaj ni imelo razlogov za dvom v obstoječe izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče je tožnici pojasnilo, da sta nižji sodišči izvedensko mnenje sodne izvedenke z dopolnitvijo ocenili kot prepričljivo, skladno, strokovno in natančno obrazloženo glede vseh bistvenih vprašanj za pravdo, tožnica pa bi morala svoje nestrinjanje z mnenjem konkretno obrazložiti (navesti glede katerih ugotovitev se ne strinja s sodno izvedenko ter iz katerih razlogov). Sodna izvedenka dr. M. T. je namreč na tožničine pripombe v zvezi s podanim izvedenskim mnenjem (tožničina pripravljalna vloga – list. št. 104 in laična vloga – priloga A49) izčrpno in argumentirano odgovorila v dopolnitvi svojega mnenja. Na to dopolnitev tožnica nato ni podala nobenih pripomb, ampak je navedla le, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja in da ne drži njena ugotovitev, na neupravičen odvzem prostosti pri tožnici ni pustil nobenih posledic. Tožničini ugovori zoper izvedensko mnenje po dopolnitvi so ostali zgolj na ravni pavšalnih navedb. Pritožbeno sodišče je tožnici tudi obrazložilo, da izvedensko mnenje dr. M. P. (tožničin lečeči psihiater), ki ga je tožnica pridobila že pred začetkom pravdnega postopka, predstavlja le del njene trditvene podlage in ne more imeti dokazne moči in procesnopravnega pomena tistega izvedenskega mnenja, ki je izdelan po sklepu sodišča. Pritožbeno sodišče torej navedb tožnice ni ignoriralo, ampak se je do njih obrazloženo opredelilo. Zgolj tožničino nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

12. Tudi ne drži revizijski očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznih predlogov o zaslišanju prič, s katerim tožnica uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč obrazložilo, da je sodišče prve stopnje ostale tožničine dokazne predloge (zaslišanje izvedenke in dveh prič) zavrnilo kot nepotrebne, saj je bilo za odločitev o zadevi dejansko stanje razjasnjeno že v zadostni meri in zato z opustitvijo teh dokazov tožnici ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Tožnica z uveljavljanjem kršitve določb pravdnega postopka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav v preobleki procesne kršitve. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa je prepovedan revizijski razlog tudi tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev pravdnega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 500/2005, II Ips 395/2001, II Ips 91/2000 ipd.