Jedro

Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke. Obstajal je tudi zakonit razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje treh mesecev (to je začasno povečan obseg dela). Zato tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 3. 2014 in da še traja in da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 2. 11. 2012 ter zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od 30. 3. 2014 do vrnitve, vpiše kot delovno dobo v evidenco zaposlitve, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača pripadajoče nadomestilo plače kot če bi delala ter odvede vse davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da že ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 2. 11. 2012 niso bili izpolnjeni pogoji iz 52. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Pogodba o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012 je bila sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke A.A.. Tožnica te delavke ni mogla nadomeščati, saj A.A. nikoli ni opravljala dela na delovnem mestu višjega referenta, ker je bila v bolniškem staležu od 1. 7. 2009 do 6. 11. 2009 in nato od 12. 11. 2009 do 16. 12. 2009; pogodbo za navedeno delovno mesto pa je sklenila šele 20. 6. 2012, ko je bila v bolniškem staležu. Potreba po delu tožnice na delovnem mestu višjega referenta je obstajala neodvisno od statusa delavke A.A.. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila s tožnico sklenjena po 33 mesecih neprekinjenega bolniškega staleža A.A. oziroma po 40 mesecih od nastopa prve bolniške. V kolikor bi v resnici šlo za nadomeščanje začasno odsotne delavke bi tožena stranka s tožnico delovno razmerje sklenila bistveno prej. Do nadomeščanja mora priti v razumnem roku, da še lahko govorimo o nadomeščanju odsotnega delavca. Ratio nadomeščanja je namreč v tem, da se nadomesti delo, ki je izpadlo zaradi odsotnosti delavca. Tožnica ni opravljala le nalog delovnega mesta višjega referenta, temveč tudi delovnega mesta računovodje. Pravi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi je bila potreba po delu, ki se je pojavila z novo sistemizacijo dne 6. 6. 2012, v katero je bilo vključeno delovno mesto višjega referenta, kar se je zgodilo več kot dve leti po tistem, ko je bila A.A. že neprekinjeno odsotna. Iz izpovedbe priče B.B., da bi tožnica še vedno opravljala delo na navedenem delovnem mestu, če se A.A. ne bi invalidsko upokojila, izhaja, da je potreba po delu na delovnem mestu višjega referenta obstajala ne glede na odsotnost navedene delavke. Nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je z upokojitvijo A.A. prenehala potreba po delu tožnice. Potreba po delu ni vezana na osebo, temveč na delovno mesto. Da je šlo za stalno potrebo po delu tožnice izhaja tudi iz izpovedbe priče B.B., da je tožnica po obeh pogodbah o zaposlitvi za določen čas opravljala isto delo v istih prostorih in z istim računalnikom. Zmotna ali pa vsaj preuranjena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica na delu ni ostala po izteku časa, za katero je bilo sklenjeno delovno razmerje. Sodišče prve stopnje namreč ni pridobilo klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj je A.A. dejansko prenehalo delovno razmerje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je bilo tožnici onemogočeno, da enakopravno sodeluje v postopku, saj sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznemu predlogu za pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ. Zmotna in v nasprotju z izpovedbo prič B.B. in C.C. je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 12. 2013 razlog v začasno povečanem obsegu dela v D.. Tožena stranka je sicer zatrjevala povečan obseg dela, vendar za svoje trditve ni predložila nobenega listinskega dokaza. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na izpovedbe prič B.B. in C.C., ki pa po oceni tožnice nista potrdila povečanega obsega dela. Priča B.B. je sicer govoril o pregledovanju dodatnih 3700 spisov, vendar so z njihovim pregledovanjem pričeli že aprila 2013, torej več kot 8 mesecev, preden je tožnica sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi šlo za delo, ki so ga zaposleni morali opraviti poleg svojega rednega dela. Razen tega je priča C.C. izpovedoval o tem, da so s tožnico drugo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili, ker je v drugi polovici leta 2013 prišlo do velikega padca pripada prekrškovnih zadev in posledično tudi zmanjšanja števila izvršb. Sodišče prve stopnje se do te izpovedbe ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča C.C. je tudi navajal, da so pogodbo o zaposlitvi s tožnico z dne 31. 12. 2013 sklenili iz treh razlogov in sicer, ker so bila zagotovljena proračunska sredstva; ker je šlo za izvrševanje javnih nalog oziroma spisov, ki jim grozi zastaranje in ker je bilo v D. tudi prosto delovno mesto delavke A.A.. Pritožba opozarja na nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi v letu 2013 upadla potreba po delu in ugotovitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013 sklenjena zaradi povečanega obsega dela. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi C.C., da so s tožnico sklenili drugo pogodbo o zaposlitvi za določen čas iz razloga, ker je v drugi polovici leta 2013 prišlo do velikega padca pripada prekrškovnih zadev in posledično do zmanjšanja števila izvršb. Zatrjevana kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz zaslišanja priče C.C. takšna izjava, kot jo navaja pritožba, ne izhaja. Priča C.C. je namreč na vprašanje, ali D. potrebuje dve računovodkinji pojasnil, da je zaradi posledic sprememb Zakona o prekrških upadlo število pritožb in izvršb ter da po upokojitvi delavke A.A. niso razmišljali o novem razpisu, temveč o zaposlitvi za določen čas. Do izpovedi priče v zvezi z zmanjšanjem obsega dela zaradi spremenjenega Zakona o prekrških pa se je sodišče prve stopnje tudi izrecno opredelilo, pri čemer te ugotovitve niso v nasprotju z ugotovitvami glede obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, saj v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni sledilo dokaznemu predlogu za pridobitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je dejstvo pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti delavke A.A. ugotovilo na podlagi dopisa ZPIZ toženi stranki z dne 2. 1. 2014, glede katerega je pravilno ocenilo, da ta predstavlja javno listino v smislu določb 224. člena ZPP in kot taka dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Pavšalne navedbe tožnice, da v to listino dvomi iz razloga teka rokov v zvezi s pravnomočnostjo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne predstavljajo substanciranega dokaznega predloga, s katerim bi se dokazovalo, da so v tej listini dejstva neresnično ugotovljena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dejstvo pravnomočnosti odločbe ZPIZ že ugotovilo, je utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s pridobitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ ter s tem ni bila storjena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico dne 2. 11. 2012 in dne 30. 12. 2013. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja in posledično reintegracijo in reparacijo zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, po vpogledu v listinsko dokumentacijo, predloženo s strani obeh pravdnih strank, in zaslišanja prič B.B. in C.C., je ugotovilo, da sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila tožena stranka s tožnico, sklenjeni zakonito. Takšno stališče sodišča prve stopnje je pravilno.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožnica in tožena stranka dne 2. 11. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto št. ... „višji referent“ v D. za nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke A.A., za določen čas, do vrnitve začasno odsotne javne uslužbenke, s pričetkom dela 2. 11. 2012. Z odločbo ZPIZ, Sektorja za izvajanje zavarovanja, z dne 25. 11. 2013 je bila delavka A.A. razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 24. 1. 2013 dalje. Delavki A.A. je delovno razmerje prenehalo s pravnomočnostjo odločbe o ugotovljeni invalidnosti, po samem zakonu, z dnem 31. 12. 2013 (obvestilo ZPIZ o pravnomočnosti odločbe). Dne 30. 12. 2013 pa sta tožena stranka in tožnica sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu ... „višji referent“ za določen čas treh mesecev, od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014 zaradi začasno povečanega obsega dela v D..

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002, in nadaljnji) v 68. členu taksativno določa, v katerih primerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. V 2. točki 1. odstavka 68. člena ZJU je tako določeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene za nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. V 3. točki 1. odstavka 68. člena ZJU pa je med drugim določeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas med drugim lahko sklene tudi za izvrševanje javnih nalog v primeru začasno povečanega obsega dela, ki po svoji naravi traja določen čas in ga ni mogoče izvrševati z obstoječim številom javnih uslužbencev. V 69. členu ZJU je urejeno trajanje delovnega razmerja za določen čas, in sicer je v 2. odstavku določeno, da se delovno razmerje za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca sklene za čas odsotnosti javnega uslužbenca, v 3. odstavku pa je določeno, da se delovno razmerje za določen čas v primeru povečanega obsega dela sklene za čas začasno povečanega obsega dela.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je za sklenitev pogodbe za določen čas z dne 2. 11. 2012 obstajal zakonit razlog za sklenitev, to je nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke A.A.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnica in tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012 sklenili zaradi nadomeščanja javne uslužbenke A.A., ki je bila že dlje časa odsotna, pri čemer je bila ta sklenjena za identično delovno mesto št. „višji referent“ v D. in z identično vsebino delovnih nalog, kot je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi delavka A.A. Prav tako iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica vedela, da nadomešča prav javno uslužbenko A.A do vrnitve na delo. Navedeno namreč jasno izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012, to pa potrjuje tudi tožničina izpoved. Tožnica je izpovedala, da je pri toženi stranki od maja 2012 dalje opravljala finančna dela kot študentka preko študentske napotnice. Takrat je tudi izvedela, da je A.A. že več let odsotna z delovnega mesta „višji referent“, kar se je videlo po neopravljenem delu. Da je tožnica opravljala delo na področju finančnih in računovodskih del je potrdil tudi zaslišani B.B..

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v konkretnem primeru ni šlo za nadomeščanje delavke A.A., ker ta ni nikoli opravljala dela na delovnem mestu „višji referent“, saj je bila v času, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto, v bolniškem staležu. Navedena okoliščina na ugotovitev, da je tožnica dejansko nadomeščala začasno odsotno delavko A.A., nima vpliva. Bistvena pri presoji obstoja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 11. 2012 je ugotovitev, da je imela delavka A.A. s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 6. 2012 za delovno mesto „višji referent“ in da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012 s tožnico dejansko sklenila zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke na istem delovnem mestu.

Prav tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dejansko šlo za nadomeščanje začasno odsotne delavke A.A., pritožba ne uspe izpodbiti z navedbami, da bi, v kolikor bi dejansko šlo za nadomeščanje delavke, morala tožena stranka pogodbo o zaposlitvi s tožnico skleniti bistveno prej in ne šele po več mesecih začasne odsotnosti delavke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer res izhaja, da je bila delavka A.A. odsotna dlje časa, preden se je tožena stranka odločila za njeno nadomeščanje, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je organizacija dela in s tem sprejetje odločitve o nadomeščanju odsotne delavke stvar odločitve delodajalca. Dejstvo, da se je tožena stranka odsotno delavko A.A. odločila nadomeščati šele po več mesecih njene odsotnosti, ne vpliva na zakonitost obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012. Tožničine ugovore, da je poleg nalog delovnega mesta „višji referent“ opravljala tudi naloge delovnega mesta „računovodje“, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj je bila tožnica glede teh navedb prekludirana. Sodišče prve stopnje je s sklepom, sprejetim na poravnalnem naroku dne 3. 7. 2014, v skladu z določbo 286. a člena ZPP stranki pozvalo, da s pisno vlogo dodatno obrazložita svoje predhodne navedbe, da podata dodatne navedbe in dodatne dokazne predloge. Opozorjeni sta bili, da se bodo vloge in dokazi iz tega sklepa upoštevali le, če bodo predloženi v rokih, ki jih je določilo sodišče, če bodo predloženi po poteku teh rokov, pa se bodo upoštevali le, če jih stranke predhodno brez svoje krivde niso mogle predložiti. Glede na to, da je tožnica trditve v zvezi z delom delovnega mesta „računovodje“ navajala šele v okviru njenega zaslišanja, in ni pojasnila, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica v zvezi s podajo teh trditev prekludirana (286. člen ZPP).

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delavki A.A. delovno razmerje po samem zakonu prenehalo dne 31. 12. 2013, je pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s tem dnem odpadel razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 2. 11. 2012. Pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi 2. točke 1. odstavka 68. člena ZJU gre za nadomeščanje individualno določenega delavca. Ker je z 31. 12. 2013 delavki A.A. delovno razmerje prenehalo, je tožnica tudi dejansko ni mogla več nadomeščati, s tem pa je odpadla podlaga pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 11. 2012. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je obstajal tudi zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 12. 2013 za obdobje treh mesecev, od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014, in sicer zaradi začasno povečanega obsega dela v D.. Navedeni dokazni zaključek je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljeno sprejelo na podlagi skladne izpovedi prič B.B. in C.C., ki sta pojasnila, da je začasno povečan obseg dela predstavljal pregled in preverjanje 3.700 prekrškovnih spisov iz let 2006 do 2013, ki so se nahajali v rokovniku in so ga zaposleni opravljali poleg svojega dela. Oba sta skladno izpovedala, da je B.B., kot novi vodja organa D., maja 2013 odredil pregled približno 3.700 prekrškovnih spisov, ki so se nahajali v rokovnikih, saj je obstajala velika bojazen, da bodo prekrškovni postopki zastarali. Da je šlo za začasno povečanje obsega dela izhaja iz izpovedi B.B., ki je pojasnil, da je bilo do konca leta 2013 pregledanih približno tri četrtine teh spisov, ena četrtina teh zadev pa je ostala za pregled v letu 2014 in se je to delo končalo v februarju oziroma marcu 2014. Njuno izpoved o pregledovanju in preverjanju prekrškovnih spisov, ki je predstavljal začasno povečan obseg dela, potrjuje tudi listinski dokaz, pisni predlog za odobritev zaposlitve tožnice za določen čas (A/5), ki ga je B.B. dne 18. 12. 2013 posredoval županu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka navedbe o povečanem obsegu dela dokazovati z listinskimi dokazi. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, glede na to, da so s pregledovanjem prekrškovnih spisov začeli že aprila 2013. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da okoliščina, da je začasno povečan obseg dela trajal že od maja 2013, ne vpliva na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pri presoji zakonitosti sklenjene pogodbe z dne 30. 12. 2013 je namreč bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začasno povečan obseg dela obstajal tudi v obdobju od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014. S tem je tožena stranka dokazala zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013. Neutemeljeno pritožba opozarja na neskladnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi v letu 2013 upadla potreba po delu in da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013 sklenjena zaradi povečanega obsega dela. Takšnega neskladja pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da naj bi v letu 2013 upadla potreba po delu, temveč se ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potreba po delu na delovnem mestu „višji referent“ upadla, nanaša na posledice uveljavitve sprememb Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/2003 in nadaljnji), ki so začele veljati v letu 2014. Na podlagi zaslišanja prič B.B. in C.C. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je na podlagi sprememb ZP-1 bistveno spremenil postopek v zvezi s prekrški, zaradi katerega se je posledično zmanjšal obseg dela na delovnem mestu „višji referent“ in so ga v preostanku, po prenehanju delovnega razmerja tožnice, porazdelili med ostale delavce tega organa. Taka ugotovitev pa ni v nasprotju z ugotovitvijo o obstoju povečanega obsega dela v obdobju od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).