Jedro

Ni mogoče slediti stališču, da tožnica začasno odsotne javne uslužbenke ni mogla nadomeščati, ker slednja zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti del na delovnem mestu „višji referent“ ni nikoli opravljala. Ravno zaradi odsotnosti te uslužbenke je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sploh sklenjena. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, da ni šlo za nadomeščanje, ker naj tožena stranka nadomeščanja ne bi zagotovila v razumnem roku. Presoja, ali sploh in kdaj bo delodajalec nadomestil začasno odsotnega delavca, je v izključni pristojnosti delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 3. 2014, ampak še traja in je zaposlena za nedoločen čas od 2. 11. 2012 dalje, ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in reparacijske zahtevke. Presodilo je, da sta obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki ju je sklenila tožena stranka s tožnico, sklenjeni zakonito, v skladu z drugim in tretjim odstavkom 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da že ob skleniti prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bili izpolnjeni pogoji po 54. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), saj tožnica delavke J. P. M. ni mogla nadomeščati. Pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto je J. P. M. sklenila 20. 6. 2012. Od 1. 7. 2009 in praktično do 31. 12. 2013 je bila v bolniškem staležu in zato del na tem delovnem mestu nikoli niti ni opravljala. Posledično je tudi tožnica na tem delovnem mestu ni mogla nadomeščati in tudi nista mogli opravljati enakih del. Zato ni šlo za nadomeščanje, pač pa za neodvisno delo tožnice. Če bi bilo res potrebno nadomeščanje, bi tožena stranka pogodbo o zaposlitvi sklenila bistveno prej, upoštevaje, da bi moralo do nadomeščanja priti v razumnem roku. Nadomeščanje po triintridesetih mesecih po mnenju tožnice dokazuje, da je bila zaposlena zaradi samostojne potrebe po delu. Dejstvo, da se je J. P. M. upokojila, naj bi pomenilo, da je potreba po delu tožnice postala stalna in ni več vezana na nadomeščanje. Zato ni logičen zaključek sodišč, da je potreba po delu tožnice z upokojitvijo J. P. M. prenehala. Sodišče druge stopnje se do tega ni opredelilo, zato mu revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Sodišče prve stopnje kljub izrecnemu dokaznemu predlogu ni opravilo poizvedb pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) in ni pridobilo klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ o invalidski upokojitvi za J. P. M., kar po mnenju tožnice pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev dneva pravnomočnosti naj bi bila v obravnavani zadevi ključnega pomena za presojo, ali je tožnica ostala na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po izračunu tožnice na dan 31. 12. 2013 odločba ni mogla postati pravnomočna. Zato sta nižji sodišči zmotno presodili, da ni ostala na delu preko dogovorjenega časa. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi preostale dokazne predloge tožnice in se do zavrnitve dokaznih predlogov ni opredelil; kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je za drugo pogodbo o zaposlitvi navajala, da je bila sklenjena iz razloga povečanega obsega dela, vendar kljub dokaznemu bremenu ni predložila nobenega listinskega dokaza o tem. Zgolj zaslišanje uslužbencev tožene stranke, ki hkrati niso nepristranske priče, ne more nadomestiti listinskih dokazov. Če bi povečan obseg dela res obstajal, bi morala tožena stranka kot druga največja mestna občina v državi s temi listinami vsekakor razpolagati.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica in tožena stranka sta 2. 11. 2012 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „višji referent“, zaradi nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke J. P. M., do njene vrnitve. Z odločbo ZPIZ z dne 25. 11. 2013 je bila ta uslužbenka razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Delovno razmerje ji je prenehalo 31. 12. 2013. Dne 30. 12. 2013 sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu „višji referent“ za določen čas treh mesecev, od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014, zaradi začasno povečanega obsega dela

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožnice. Tožnica je predlagala predložitev vseh pogodb o zaposlitvi uslužbenke J. P. M., njeno zaslišanje, predložitev akta o sistemizaciji in podatkov o morebitnih novih zaposlitvah pri toženi stranki.

9. Za presojo zahtevka za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas je bistveno, ali je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom in ali je uslužbenec ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi (56. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU). Sodišče je že na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič ugotovilo odločilna dejstva glede obstoja zakonitih razlogov za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas (nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke in povečan obseg dela), zato izvajanje dodatnih dokazov v tej smeri ni bilo potrebno. Dejstva glede sistemizacije pri delodajalcu in glede morebitnega novega zaposlovanja delodajalca pri presoji zahtevka za transformacijo niso pravno relevantna, zato izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Za presojo vsebine dela tožnice je pomembna samo zadnja pogodba o zaposlitvi uslužbenke J. P. M., sklenjena dne 20. 6. 2012. Prejšnje pogodbe o zaposlitvi te uslužbenke za odločitev niso pomembne, ker niso v nikakršni povezavi s pogodbo o zaposlitvi tožnice. Zato izvedba tega dokaza ni bila potrebna. Tudi zaslišanje J. P. M. glede na že izvedene dokaze ni bilo potrebno. Zato je sodišče dokazne predloge tožnice utemeljeno zavrnilo in to tudi ustrezno obrazložilo.

10. Sodišče je datum pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi J. P. M. ugotovilo na podlagi dopisa ZPIZ z dne 2. 1. 2014. Ker se po izračunu tožnice datum nastopa pravnomočnosti ni ujemal z datumom, ki ga je sporočil ZPIZ, je predlagala pridobitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe ZPIZ, ter vpogled v celoten upravni spis J. P. M. Tudi ta dokazni predlog je sodišče utemeljeno zavrnilo. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je tožnica to delavko lahko nadomeščala samo, dokler je bila ta v delovnem razmerju. To pa je trajalo do 31. 12. 2013. 11. Revizija na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče druge stopnje ne bi konkretno opredelilo do pritožbenih navedb. Bistvena kršitev ni podana, ker je sodišče druge stopnje ustrezno in zadostno obrazložilo, da je bila pogodba za določen čas sklenjena za nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke in zaradi povečanega obsega dela, ter se opredelilo tudi do izpovedb tožnice in prič F. Š. in M. Ž.

12. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ker se zatrjevana protispisnost med zapisniki o izpovedbah prič in razlogi sodbe nanaša na dejanske ugotovitve sodišča, gre za izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Prva pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 2. 11. 2011 je bila sklenjena iz razloga po 2. točki prvega odstavka 68. člena ZJU, torej zaradi nadomeščanja začasno odsotne javne uslužbenke J. P. M. Da je tožnica po vsebini opravljala enako delo in res nadomeščala začasno odsotno uslužbenko, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi primerjave vsebine pogodbe o zaposlitvi tožnice in J. P. M., izpovedi tožnice in prič. Navedb, da je tožnica opravljala tudi naloge delovnega mesta „računovodje“, sodišče utemeljeno ni upoštevalo, ker je bila tožnica glede teh navedb prekludirana (286a. člen ZPP). Ni mogoče slediti stališču, da tožnica začasno odsotne javne uslužbenke J. P. M. ni mogla nadomeščati, ker slednja zaradi dolgotrajne bolniške odsotnosti del na delovnem mestu „višji referent“ ni nikoli opravljala. Ravno zaradi odsotnosti te uslužbenke je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sploh sklenjena. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, da ni šlo za nadomeščanje, ker naj tožena stranka nadomeščanja ne bi zagotovila v razumnem roku po nastopu bolniškega staleža J. P. M. Presoja, ali sploh in kdaj bo delodajalec nadomestil začasno odsotnega delavca, je v izključni pristojnosti delodajalca. Pri tem delodajalec ni vezan na nobene roke, v katerih bi moral sprejeti to odločitev.

14. Tožnica kot nelogičnega izpodbija zaključek sodišč, da je potreba po njenem delu z upokojitvijo J. P. M. prenehala, saj naj bi potreba postala trajna ravno zaradi upokojitve. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se je iztekla, ker je zaradi upokojitve tudi J. P. M. prenehalo delovno razmerje in je posledično odpadel razlog, zaradi katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato revizijske navedbe, da se je z upokojitvijo sprostilo delovno mesto, za presojo zahtevka za transformacijo, niso pravno relevantne.

15. Druga pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 12. 2013 je bila sklenjena za obdobje treh mesecev zaradi začasno povečanega obsega dela. Nižji sodišči sta ugotovili, da je začasno povečan obseg dela pomenil pregled 3.700 prekrškovnih spisov iz let 2006 do 2013, ki so se nahajali v rokovniku in je obstajala velika bojazen, da bodo prekrškovni postopki zastarali. Začasno povečan obseg dela je bil odrejen maja 2013 in je bilo do konca leta 2013 pregledanih približno tri četrtine teh spisov, preostali del pa do marca 2014. Po ugotovitvah nižjih sodišč je v obdobju od 31. 12. 2013 do 30. 3. 2014, torej za čas veljavnosti druge pogodbe o zaposlitvi tožnice, še vedno obstajal začasno povečan obseg dela, hkrati pa se je bistveno zmanjšal obseg dela na delovnem mestu „višji referent“. Ker so se v tem obdobju že odrazile spremembe Zakona o prekrških (ZP-1), potreba po delu na delovnem mestu „višji referent“ v času veljavnosti druge pogodbe o zaposlitvi ni več obstajala. Posledično je tožena stranka dela delovnega mesta „višji referent“ po upokojitvi J. P. M. razporedila med ostale delavce. To pomeni, da je bila tudi druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zgolj zaradi dela na prekrškovnih spisih iz let 2006 do 2013 in torej zakonito iz razloga po 3. točki prvega odstavka 68. člena ZJU. Pri tem ni bistveno, ali se je to dodatno delo formalno opravljalo v okviru rednega delovnega časa ali v okviru povečanega obsega dela in ali so preostali uslužbenci prejeli dodatno plačilo za to delo.

16. Sodišči sta dokazni zaključek o povečanem obsegu dela sprejeli na podlagi skladnih in verodostojnih izpovedi prič F. Š. in M. Ž. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka začasno povečan obseg dela dokazovati z listinskimi dokazi, ni skladno z določbami 8., 212. in 213. člena ZPP, ki uzakonjajo načelo proste presoje dokazov in ne izhajajo iz sistema formalnih dokaznih pravil. Dokazna sredstva, ki jih predvideva ZPP, niso taksativno našteta in so dopustna tudi druga dokazna sredstva, ki ne nasprotujejo pravnemu redu in osnovnim načelom postopka (1).

17. Revizijsko zavzemanje, da iz izpovedi prič izhaja, da razlog za sklenitev pogodb za določen čas ni bilo nadomeščanje začasno odsotne javne uslužbenke niti začasno povečan obseg dela, nasprotuje dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, 2. knjiga, str. 359.