Jedro

Dejstvo, da delavec spremeni svoj naslov, pa delodajalcu (pisno) ne sporoči novega naslova, ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere delodajalec ne bi bil dolžan delavcu omogočiti zagovora. Če mu iz tega razloga pisanj (vabila na zagovor in odpovedi pogodbe o zaposlitvi) na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi, ne more osebno vročati, mora delodajalec vročitev teh pisanj opraviti po pravilih pravdnega postopka, ni pa zakonito, če iz tega razloga ne izvrši svoje dolžnosti in delavcu ne omogoči zagovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: delno spremeni v prvi alinei izreka (ki se nanaša na zavrnitev ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tako, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita v preostalem se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2009, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ji še vedno traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom mesečne plače v bruto znesku 538,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa izplačati tožnici, priznati delovno dobo in ji povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške tega postopka, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nedvomno ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni omogočila zakonsko predpisanega zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi neutemeljeno sklicevalo na drugi odstavek 83. člena ZDR, ki v določenih izjemnih primerih omogoča, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca izvede brez njegovega zagovora. Tožnica o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila obveščena, saj telegram, ki je bil nanjo naslovljen, ni vseboval nikakršnih navedb o morebitnem zagovoru oziroma izredni odpovedi. Z izdajo izpodbijane sodbe je prišlo do kršitve materialnega prava po členu 83/1 ZDR, saj tožena stranka tožnici ni niti vročila pisne obdolžitve niti je ni vabila na pisni zagovor. Kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi naj bi bila neupravičena 5 dnevna odsotnost tožnice od dela, pri čemer pa se tožena stranka pred izredno odpovedjo sploh ni pozanimala, kaj je bil dejanski razlog za odsotnost tožnice. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na domnevo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da razlog za izredno odpoved tožnice sploh ni obstajal, izhaja tudi iz izpovedbe priče M.B., ki je bil vodja proizvodnje pri toženi stranki.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 14. 8. 2009 zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kljub temu, da ji ni omogočila zagovora in ji ni poslala pisnega vabila na zagovor z obrazloženim razlogom za nameravano odpoved. Zaključilo je, da so obstajale okoliščine iz člena 83/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Ker je poleg tega v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil podan tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR (tožnica najmanj 5 dni zaporedoma ni prišla na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti), je v celoti zavrnilo njen tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo, na reparacijo in na povrnitev pravdnih stroškov.

Na podlagi člena 83/2 ZDR je delodajalec dolžan delavcu med drugim tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor v razumnem roku (ki ne sme biti krajši od 3 dni). Te svoje obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči (npr. ko je delodajalec sam žrtev kršitve; v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela; če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor).

Bistveni namen pravice do zagovora, kot jo opredeljuje člen 83/2 ZDR, je v tem, da se delavcu zagotovi možnost sodelovanja (in vplivanja) v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko se delavcu omogoči zagovor, se mu da možnost, da delodajalcu predstavi svoje argumente in dejstva v zvezi z nameravano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (npr. da razlogi za nameravano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso podani, da ni podanega pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz člena 110/1 ZDR, …). Pravica do zagovora, ki jo ureja člen 83/2 ZDR, ima svoje temelje že v 7. členu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe št. 15/92), ki delavcu zagotavlja pravico do zagovora, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Po uveljavljeni sodni praksi morajo biti okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, tehtne, saj je potrebno to določbo, ki nedvomno pomeni poseg v pravico delavca do obrambe oziroma v pravico, da se o očitanih kršitvah izjavi, razlagati restriktivno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so takšne okoliščine obstajale, ker tožnica ne prebiva na naslovu iz pogodbe o zaposlitvi (Bate 29) in ker spremembe bivališča tudi ni sporočila toženi stranki. Ker je vročevalec dopisa tožene stranke (dopis pa po svoji vsebini ni ustrezal pisnemu vabilu na zagovor z obrazloženim razlogom za nameravano odpoved – iz izpovedbe priče M.B. izhaja, da je bila vsebina dopisa ista kot vsebina telegrama; s telegramom z dne 7. 8. 2009 (B13) pa je bila tožnica le pozvana, da predloži listo prisotnosti za julij 2009 in morebitna druga dokazila za izostanek od dela za julij 2009 oziroma, da sporoči odsotnost od 3. 8. 2009 dalje) ugotovil, da tožnice ni niti na naslovu ..., saj so sosedje povedali, da je dan pred tem odšla z družino na morje, je sodišče prve stopnje (enako kot tožena stranka) zaključilo, da so s tem nastopile okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora.

Pritožbeno sodišče z zgoraj opisanimi zaključki sodišča prve stopnje ne soglaša. Drugi odstavek 87. člena ZDR določa, da mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Po členu 87/3 ZDR vroča delodajalec delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka (razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS – v takem primeru se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca). Enako se vroča tudi pisno vabilo na zagovor z navedbo obrazloženega razloga, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi (člen 83/3 ZDR). Po prepričanju pritožbenega sodišča dejstvo, da delavec spremeni svoj naslov, pa delodajalcu (pisno) ne sporoči novega naslova, ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere delodajalec ne bi bil dolžan delavcu omogočiti zagovora (torej ga pisno vabiti na zagovor z navedbo obrazloženega razloga, zaradi katerega mu delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, skupaj z datumom, uro in krajem zagovora). Če delavec svoje obveznosti do delodajalca v zvezi z obveščanjem glede spremembe naslova ne izpolni in mu zato pisanj (tudi vabila na zagovor in odpovedi pogodbe o zaposlitvi) na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi, ne bi bilo mogoče osebno vročati, mora delodajalec vročitev teh pisanj opraviti po pravilih pravdnega postopka (člen 143/1 ZPP, člen 143/2 ZPP, člen 145 ZPP, …) oziroma kot to predpisuje ZDR v členu 87/3 oziroma 83, ne pa da iz tega razloga ne izvrši svoje dolžnosti in delavcu ne omogoči zagovora skladno s členom 83/2 ZDR. Ravnanja tožnice (ko je spremenila naslov bivališča, ne da bi o tem pisno obvestila toženo stranko) tudi ni mogoče opredeliti kot ravnanja, ki bi kazalo na njeno izmikanje glede vročanja pisnega vabila na zagovor z obrazložitvijo razloga za nameravano odpoved (tega tožena stranka sicer sploh ni podala), zato konkretna situacija tudi ni primerljiva z dejanskim stanjem, kot je služilo za podlago pri odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 20/2005 oziroma VIII Ips 154/2006, na katere se je sklicevala tožena stranka v postopku. V zadevi opr. št. VIII Ips 20/2005 je šlo za vprašanje pravilnega in pravočasnega vročanja pisne obdolžitve in vabila na zagovor delavcu, ki bi lahko bilo posledica delavčevega ravnanja (torej ko je delodajalec postopal po členu 83/2 ZDR vendar mu pisanja delavcu ni uspelo vročiti pravočasno), v zadevi opr. št. VIII Ips 154/2006 pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da niti teža ugotovljene kršitve niti priznanje delavca, da je sodeloval pri določenem dejanju (pri kontrolnem pregledu prodaje vozovnic in poslovanju blagajne), da je brez pripomb podpisal ugotovitev o opravljenih kontrolah in da se je delodajalec v odpovedi skliceval na izjavo delavca, pridobljeno v razgovorih z njim, ne predstavlja okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Ker po ugotovitvi pritožbenega sodišča niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Glede na to je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 5. odstavka 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in del izpodbijane sodbe, v okviru katerega je bil zavrnjen tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost te odpovedi. Ker se sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni ukvarjalo s preostalim delom tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo, pri čemer tudi ni odločalo o predlogu tožene stranke za uporabo določbe člena 118/2 ZDR v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (navedba tožene stranke, podana na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 3. 2010), je pritožbeno sodišče upoštevaje določbo 355. člena ZPP v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku dejanskega stanja v zvezi s preostalim delom tožničinega tožbenega zahtevka, kot tudi v zvezi s predlogom tožene stranke po uporabi 118/2 člena ZDR, ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopkov oziroma odpraviti nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede zgoraj navedenega, zato je vrnilo zadevo v reševanje prvostopenjskemu sodišču. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.