Jedro

Pomembna je okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnico in najprej razčistiti razloge za njen izostanek (telegram, po vročevalcu), vendar neuspešno. V teh okoliščinah, zlasti, ker je vročevalec od sosedov izvedel, da tožnice tudi na novem naslovu ni, ker je odšla na morje, pa je bilo od tožene stranke dejansko neupravičeno pričakovati, da bo tožnici zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2009, reintegracijo in reparacijo. Presodilo je, da je odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita. Zaključilo je, da sta dokazana razloga za izredno odpoved po drugi in tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) kot tudi nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Glede zagovora je zavzelo stališče, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem pa sodbo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožničina opustitev obvestila o spremembi bivališča ni okoliščina, zaradi katere tožena stranka tožnici ni bila dolžna omogočiti zagovora. Zaključilo je, da je bila zaradi opustitve vabljenja na zagovor odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, zaradi česar ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odločilo o zadevi, zato je ostala brez možnosti obravnavanja pred sodiščem. Ker odločitev sodišča druge stopnje nima podlage v dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in nasprotuje podatkom v sodnem spisu, ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS - Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), sodišče druge stopnje pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revidentka prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti v nasprotju. Revidentka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da gre v obravnavani zadevi za drugačno situacijo kot pa v zadevah VIII Ips 20/2005 in VIII Ips 154/2006. V kolikor bi sodišče druge stopnje upoštevalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, bi prišlo do drugačnega zaključka, kot pa izhaja iz izpodbijane sodbe. Nenazadnje revizija sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da so obstajale okoliščine (porušeni odnosi med strankama delovnega razmerja, neobveščanje tožnice o spremembi prebivališča, izmikanje vročitvi, neopravičena odsotnost z dela, da je bila tožena stranka žrtev kršitev), zaradi katerih od tožene stranke ni bilo upravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Zaradi odsotnosti tožnice z dela je opustitev zagovora imela za tožnico enake posledice, kot če bi tožena stranka vabilo na zagovor objavila na svojem oglasnem mestu.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidentke z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča. 7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku zatrjevala, da ji je bila kršena pravica do zagovora. Tožena stranka je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost nasprotovati tej trditvi in dokazovati nasprotno, s tem ko ji je bila vročena pritožba, pa ji je bila zagotovljena možnost izjavljanja tudi v pritožbenem postopku. Zato njene pravice – do izjave, enakega varstva pravic in do pravnega sredstva niso bile kršene. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, ampak je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zavzelo le drugačno materialno pravno stališče glede pravice do zagovora. Za spremembo sodbe sodišča prve stopnje je imelo podlago v peti točki 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, le-ti niso v nasprotju in sodbo je mogoče preizkusiti.

9. Utemeljen pa je očitek zmotne uporabe materialnega prava.

10. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem času, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, v zvezi z aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92) v 7. členu določa, da delavcu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi razloga v zvezi z obnašanjem ali njegovim delom, če mu prej ni omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. 11. V obravnavni zadevi tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora, kar med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali so ugotovljene okoliščine opravičevale toženo stranko, da tega ni storila. Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, pravica do zagovora ni absolutna, vendar je potrebno izjeme razlagati ozko in ob upoštevanju okoliščin, ki morajo biti tehtne (1).

12. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano, tožnica v avgustu 2009 ni več bivala na naslovu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi. O spremembi bivališča tožene stranke ni obvestila. Tožnica bi morala priti na delo 2. 8. 2009 zvečer, vendar je ni bilo, prav tako tudi ne v nadaljnjih dneh, čeprav je na sestanku 28. 7. 2009 obljubila, da pride. Tožena stranka ji je zato 7. 8. 2009 poslala telegram in z enakim dopisom še vročevalca, vendar je bilo vročanje obakrat neuspešno. S telegramom in dopisom tožena stranka tožnici ni skušala vročiti vabila na zagovor, pač pa je tožnico pozvala, naj predloži listo prisotnosti za julij 2009 in morebitna dokazila o upravičeni odsotnosti oziroma, da sporoči odsotnost od 3. 8. 2009 dalje. Vročevalec je ob poskusu vročanja na naslovu B. 29 ugotovil, da tožnice na tem naslovu ni več in da se je preselila na drug naslov – B. 43. Vročitev je nato poskušal opraviti na tem naslovu, vendar je tudi tam ni bilo. Od sosedov je izvedel, da je z družino odšla na morje.

13. Tožena stranka je nato, ne da bi tožnici poskusila vročiti vabilo na zagovor, podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da tožnica ni sporočila spremembe naslova, tožene stranke samo po sebi še ne opravičuje, da tožnici ni omogočila zagovora. Spremembo naslova je tožena stranka ugotovila sama, po vročevalcu. Vabilo na zagovor bi lahko poslala na nov naslov, ki ji je bil znan. Pomembna pa je okoliščina, da je tožena stranka na več načinov poskušala vzpostaviti stik s tožnico in najprej razčistiti razloge za njen izostanek (telegram, po vročevalcu), vendar neuspešno. V teh okoliščinah, zlasti, ker je vročevalec od sosedov izvedel, da tožnice tudi na novem naslovu ni, ker je odšla na morje, pa je bilo od tožene stranke dejansko neupravičeno pričakovati, da bo tožnici zgolj zaradi formalnosti pošiljala vabilo na zagovor.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavzelo zmotno stališče, da okoliščine, ki toženo stranko opravičujejo, da tožnice ni vabila na zagovor, niso tehtne. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, ki se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na obstoj odpovednega razloga.

Op. št. (1): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 255/2009 z dne 23. 3. 2010, sodbo VIII Ips 389/2008 z dne 9. 2. 2010, sodbo VIII Ips 430/2007 z dne 26. 5. 2009 ter sodbo in sklep VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008.