Jedro

Upadanje prodaje in nedoseganje načrtovanih rezultatov sta utemeljena ekonomska razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih. Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati enega, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo. Ob trditvi, da ga je tožena stranka izmed več izvajalcev izbrala in mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je v sporu o zakonitosti predhodne odpovedi pred sodiščem uspel, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih.

Izrek

Reviziji se ugodi in se: - sodba sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi in se ugotovi nezakonitost pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2009, - v ostalem - nespremenjenem delu - se sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje (drugi in tretji odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2009 in pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2009, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 11. 6. 2009 in še traja, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 11. 6. 2009 dalje, vključno z obračunom in izplačilom pripadajočih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku 11. 6. 2009 ni ustno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ampak ga je tega dne z odpovedjo le seznanila, ter mu po tem, ko odpovedi ni hotel prevzeti, le to pravilno vročila. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, ker je tožena stranka dokazala odpovedni razlog, to je upadanje prodaje hotelskih storitev in občutno nedoseganje načrtovanih rezultatov in da tožnik za „trajno presežnega delavca“ (?) ni bil izbran iz diskriminatornih razlogov. Tožena stranka na tožnikovo oziroma podobno delovno mesto ni zaposlila drugega delavca, preverila pa je tudi možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da zaradi upadanja prodaje hotelskih storitev ter racionalizacije dela odpovedni razlog obstoji in da je že zmanjšanje števila izvrševalcev na delovnem mestu vodje prodaje samo po sebi organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela delavca na takem delovnem mestu. Strinjalo se je s presojo, da je tožena stranka opravila preizkus možnosti zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji v skladu s tretjim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji). Glede zatrjevane diskriminacije pa je ugotovilo, da tožnik ni zatrjeval nobene osebne okoliščine, na podlagi katere bi ga tožena stranka neenako obravnavala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno in zelo obširno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da potreba po njegovem delu ni prenehala, saj je bil na svojem delovnem mestu v primerjavi z ostalimi zaposlenimi na istih delovnih mestih nadpovprečno uspešen. Upad prodaje na trgih, ki jih je pokrival, ni dokazan, nasprotno, prodaja na teh trgih se je povečala, prav tako pa ni dokazano, da načrtovanih rezultatov ni dosegel, saj jih je, nasprotno, presegal. Čeprav tožena stranka razlogov upada prodaje in nedoseganja rezultatov ni dokazala, sta sodišči ugotovili obstoj odpovednega razloga, zato jima očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in naslednji), saj naj bi sodbi o tem ne imeli razlogov in ju zato ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da je seštevek vseh nočitev v vseh hotelih v prvem četrtletju leta 2009 večji, kot v istem obdobju 2008. Sodišču prve stopnje očita, da tega ni upoštevalo, zato naj bi bila ugotovitev o upadu prodaje hotelskih storitev tudi protispisna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je navedbe glede plana ves čas spreminjala, saj je naprej trdila, da obstojijo plani A, B in C, pri čemer pa je direktorica A. I. izpovedala, da plana B in C ni poznala, glede plana A pa ni ugotovljeno, ali je bil sploh realen. Sodišče prve stopnje naj bi se na podlagi izpovedi direktorice A. I. prepričalo, da je do odpovedi prišlo zaradi upada prodaje hotelskih storitev in občutnega nedoseganja načrtovanih rezultatov na tem področju v obdobju od januarja do aprila 2009. Zato so merodajni podatki samo za to obdobje. Da je tožena stranka uspešno poslovala, pa sicer izhaja iz objav na spletni strani tožene stranke, ki po izpovedi G. G. vsebujejo resnične podatke o poslovanju podjetja. Po revidentovem mnenju je zmotno tudi stališče, da sodišče ne more presojati realnosti poslovnih planov tožene stranke. Nedoseganje načrtovanih rezultatov (tožnik je svoj plan večinoma sicer dosegel in celo presegel), ki niso realno postavljeni, ker jih večina delavcev ne dosega, ne more predstavljati upravičenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizija nasprotuje tudi razlogom o pravilni vročitvi odpovedi. Ne drži, da tožnik odpovedi ni hotel sprejeti, saj mu 11. 6. 2009 pisne odpovedi nihče ni poskušal vročiti. Prejema odpovedi ni odklonil, pač pa je ob obvestilu, da jo bo prejel, zahteval, naj se mu pošlje na domač naslov po pošti. Dokazila, da je bila odpoved res nabita na oglasno desko, ni predložila. Zmotna je po revidentovem mnenju tudi presoja, da ga ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Ob odpovedi je bilo prostih več delovnih mest, na katerih bi ga tožena stranka lahko zaposlila. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeno navedbo, da nobena od zaslišanih prič ni vedela povedati ničesar o možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Ni tudi jasno, zakaj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana prav tožniku. Tako npr. G. G. po lastni izpovedi nikoli od leta 2005 do 2009 ni dosegel plana, pa kljub temu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prejel. Očitno je, da odpovednega razloga sploh ni bilo, ampak je bil razlog za odpoved diskriminatoren (zaradi uspeha v sporu o predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Obrazložitev, ki jo je povzelo drugostopenjsko sodišče, da naj bi pri odpovedi šlo za skupno odločitev direktorice A. I. ter O. S. in D. S., je v nasprotju z izvedenimi dokazi in izpovedjo teh prič, zlasti pa nobena ni znala pojasniti, zakaj je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi prav tožniku. Glede na vse navedeno predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. V zvezi s trditvijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nepravilne vročitve revizijsko sodišče poudarja, da je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, iz katerih izhaja, da je tožnik vročitev odpovedi 11. 6. 2009 odklonil, zato mu jo je tožena stranka pustila na delovnem mestu. Vsaka drugačna navedba pomeni nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ni dovoljen revizijski razlog.

7. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR pride v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče je dolžno preverjati obstoj tistega odpovednega razloga, ki ga v odpovedi opredeli delodajalec (prim. sodbo VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi upadanja prodaje hotelskih storitev in nedoseganja plana na ravni tožene stranke kot celote. Na podlagi tega ekonomskega razloga je sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodaje. Revidentovo prepričanje, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker naj bi se zmanjšala prodaja na področju, ki ga je pokrival in ker naj on ne bi dosegel plana, je zato zmotno. Ker se pretežni del revizije se nanaša na to, da na trgih, ki jih je pokrival, prodaja ni upadla in da mu ni dokazano nedoseganje načrtovanih rezultatov, revizijsko sodišče na te navedbe ne odgovarja. Tudi sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na obsežne pritožbene navedbe o tožnikovi uspešnosti in doseganju planov, saj to ni bil razlog za odpoved, zato je očitek bistvenih kršitev, ki ga vsebuje ta del revizije, neutemeljen. Na vse druge relevantne pritožbene očitke pa je sodišče druge stopnje, čeprav skopo, odgovorilo.

8. Revident se neutemeljeno zavzema tudi za to, da bi moralo sodišče opraviti primerjavo prodaje hotelskih storitev samo za obdobje prvih štirih mesecev 2008 in prvih štirih mesecev 2009. V odpovedi naveden razlog je namreč upadanje prodaje hotelskih storitev, zato sta nižji sodišči utemeljeno preverjali gibanje prodaje v letu 2008 in 2009 ter ugotovili negativni trend že v letu 2008, ter nadaljnji padec tudi v prvih mesecih leta 2009. Dejstvo, da je tožena stranka kljub takim rezultatom v okviru marketinških akcij predstavljala podatke o uspešnosti, na zakonitost odpovedi ne more vplivati. Kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, to niso podatki, ki bi kazali na drugačno stanje poslovanja, ampak služijo zgolj promociji v javnosti.

9. Sodišče je nadalje ugotovilo občutno nedoseganje načrtovanih rezultatov v obdobju od januarja do aprila 2009, pri čemer je izhajalo iz t.i. plana A, ki je bil sprejet s poslovnim načrtom za leto 2009. Revident se neutemeljeno zavzema za to, da bi moral biti določen plan za vsakega zaposlenega posebej, češ, da mu zaradi nedoseganja plana, za katerega se niti ne ve, kakšen je, pogodbe o zaposlitvi ni mogoče odpovedati. Revizijsko sodišče ponovno poudarja, da tožniku ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi nedoseganja (njegovega) plana, ampak iz poslovnega razloga - ker tožena stranka načrtovanih rezultatov iz plana A ni dosegla.

10. Upadanje prodaje in nedoseganje načrtovanih rezultatov sta utemeljena ekonomska razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nižji sodišči imata prav, da realnost zastavljenih ciljev tožene stranke v tem postopku ni odločilno dejstvo. Tožena stranka si je imela pravico postaviti cilje, ob katerih je obstoječe število zaposlenih še ekonomsko upravičeno. Ker ta cilj ni bil dosežen, je število zaposlenih zmanjšala (1).

11. Utemeljeno pa revizija opozarja na to, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana prav tožniku, kar zlasti glede na tožnikove dobre delovne rezultate ne daje podlage za zaključek, da odpoved ni bila diskriminatorna. Takega zaključka nižjih sodišč sicer ni mogoče povezati z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija, ampak gre smiselno za očitek zmotne uporabe materialnega prava.

12. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno poudarilo, da individualna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne nalaga delodajalcu uporabe kriterijev, tudi če gre za odpoved enemu izmed več izvajalcev na enakih delovnih mestih, vendar pa je pri izbiri omejen z določbo četrtega odstavka 81. člena ZDR (2). Kadar mora delodajalec izmed več izvajalcev na enakem delovnem mestu izbrati enega, to lahko stori le na podlagi nekega (sicer neformalnega) kriterija. Kateri kriterij je to in da ni diskriminatoren, mora delodajalec dokazati, če delavec zatrjuje diskriminacijo. Tožnik je zatrjeval, da ga je tožena stranka izmed več (celo manj uspešnih) vodij prodaje izbrala zato, ker je pred sporno odpovedjo eno že prejel in v sodnem sporu s tožbo uspel. To je osebna okoliščina, zaradi katere delodajalec delavca ne sme neenako obravnavati, zato je presoja sodišča druge stopnje, ki te tožnikove navedbe ni štelo za relevantno osebno okoliščino, materialnopravno zmotna. Ob trditvi (že v pripravljalni vlogi z dne 23. 11. 2009, pred prvim narokom za glavno obravnavo), da ga je tožena stranka izmed več izvajalcev izbrala in mu odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je v sporu o zakonitosti predhodne odpovedi pred sodiščem uspel, je bila tožena stranka glede na dokazno breme iz šestega odstavka 6. člena ZDR dolžna dokazati, da ta okoliščina ni bila razlog za izbiro oziroma izbiro upravičiti na drugih kriterijih. Tožena stranka na tožnikovo navedbo ni (pravočasno) odgovorila, niti po tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo to vprašanje ponovno in izrecno izpostavil. Tudi nobena od zaslišanih prič v zvezi s tem ni izpovedala nič konkretnega. Izpoved, da je šlo za skupinsko odločitev, ni dokaz, da diskriminacije ni bilo. Glede na obrnjeno dokazno breme bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je bila izbira objektivna. Ker trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, je treba šteti tožnikovo zatrjevanje o diskriminatornem razlogu za resnično.

13. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 81. člena ZDR, ki določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. členu ZDR neveljavna, sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s prvim odstavkom I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožbi tožnika ugodilo in ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2009. Ker se zaradi zavrnitve zahtevka sodišči nista opredelili do tožnikovega zahtevka za reintegracijo in priznanje vseh

pravic iz delovnega razmerja za celotno obdobje od prenehanja dalje, je revizijsko sodišče v ostalem nespremenjenem delu sodbo sodišča druge stopnje in drugi ter tretji odstavek I. točke ter II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Sicer pa se delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih lahko, npr. z reorganizacijo, odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni - prim. sodbo VS RS VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014 Op. št. (2): Tako tudi sodba VIII Ips 81/2010 z dne 6. 9. 2011