Jedro

Tožena stranka je zaradi upadanja prodaje hotelskih storitev ter racionalizacije dela sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje za enega izvrševalca. Zmanjšanje števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje je samo po sebi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, ki je bil zaposlen na takem delovnem mestu. Za obstoj takšnega razloga niti ni potrebno, da organizacijska enota že posluje z izgubo. Zadošča že odločitev delodajalca, da spremeni organizacijo dela. Zato je bil podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR.

Dejstvo, da je tožena stranka dela in naloge tožnika prenesla na ostale zaposlene, zaradi česar je delo tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi dejansko prenehalo, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnik opravljal, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 6. 2009 in pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2009 ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 11. 6. 2009 in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu, za čas od 11. 6. 2009 dalje do vrnitve nazaj na delo, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi zahtevku tožnika oziroma podrejeno, sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče na glavni obravnavi dne 8. 4. 2013 toženi stranki naložilo, da v spis predloži dokumentacijo, iz katere bodo razvidni rezultati dela tožnika in ostalih sodelavcev na istem delovnem mestu. Tožena stranka je nato predložila izvlečke poslovanja za posamezne hotele in izvlečke pregleda realizacije za leto 2008 in 2009, iz katerih izhaja, da je tožnik na trgih Avstrije in Nemčije ustvaril skupaj 142.129,00 EUR dohodka, strošek njegove plače, v navedenem obdobju, pa je znašal 6.752,36 EUR bruto. Že iz pregleda realizacije je jasno, da tožena stranka razlogov, ki jih navaja v odpovedi ni uspela dokazati. Iz izvlečkov še izhaja, da se je število nočitev na trgih Avstrije in Nemčije v letu 2009 celo povečalo oziroma ostalo na enaki ravni kot leta 2008. Prav tako iz pregleda realizacije za leto 2008 in 2009, za hotel A. izhaja, da se je število nočitev iz Avstrije povečalo za indeks 111,73 %, v letu 2009 pa za indeks povečanja v višini 196,61 %. Iz izvlečka rezultatov poslovanja za hotel B. za leto 2009 izhaja, da se je število nočitev iz Avstrije, v letu 2009 v primerjavi z letom 2008, povečalo za indeks 114,37 %, iz C. pa več kot 100 %, saj je bilo nočitev kar dvakrat več kot v prvem kvartalu leta 2008. Iz izvlečka pregleda realizacij za hotel D. je razvidno, da je bil padec nočitev npr. na nemškem trgu sorazmerno majhen in ob upoštevanju povečane realizacije v drugih hotelih ne bi mogel predstavljati razloga za odpoved. Rezultati poslovanja po posameznih hotelih kažejo, da se je skupno število nočitev v prvem četrtletju 2009 celo povečalo in je bilo 777 nočitev več kot v prvem četrtletju leta 2008. Na ravni vseh trgov se je tako število nočitev v posameznih hotelih povečalo, v drugih pa nekoliko zmanjšalo, vendar je bilo na ravni vseh hotelov tožene stranke število nočitev v letu 2009 višje. Glede na navedene rezultate je po mnenju tožnika jasno, da ni prišlo niti do upada prodaje hotelskih storitev, niti do občutnega nedoseganja načrtovanih rezultatov v obdobju od januarja do aprila 2009, saj je bilo na trgih, ki jih je pokrival tožnik, kot tudi na ravni vseh hotelov, nočitev v prvem četrtletju leta 2009 celo več. Tožnik tudi meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dobri rezultati na trgih, kjer je delal, niso bili rezultati le njegovega dela, je napačna in brez podlage v priloženih dokazilih, zato obrazložitve sodišča v tem delu ni mogoče preizkusiti in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v spis tudi ni predložila načrta oziroma plana oziroma rezultatov, ki bi jih moral tožnik dosegati v prvem četrtletju 2009 in ni dokazala upadanja prodaje hotelskih storitev, čeprav je bilo dokazno breme na strani tožene stranke. Napačna je tudi ugotovitev sodišča o nedoseganju plana, saj postavljenega plana pri toženi stranki sploh ni bilo in niti direktorica tožene stranke E.E. kot tudi priča F.F. nista znali pojasniti, kaj predstavljajo plan A, plan B in plan C in nista znali pojasniti številk, ki so bile navedene v posamezni tabeli, zato se sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedi direktorice E.E., ni moglo prepričati, da je do odpovedi prišlo zaradi upada prodaje hotelskih storitev in občutnega nedoseganja načrtovanih rezultatov v obdobju od januarja do aprila 2009. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do nasprotja med izpovedjo direktorice in podatki iz izvlečkov pregleda in ni pojasnilo, kako je, kljub drugačnim podatkom iz izvlečka realizacije, sledilo izpovedi direktorice E.E., zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju pritožbe pa je napačno tudi nadziranje sodišča prve stopnje, da postavljeni plani niso predmet presoje sodišča in se pritožba sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1283/2006, kjer je odločeno, da nedoseganje načrtovanih rezultatov, ki niso realno postavljeni, ne more predstavljati upravičenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju pritožbe je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku tožena stranka pravilno vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je bil tožnik dne 11. 6. 2009 ustno obveščen, da mu je delovno razmerje prenehalo in je tega dne prenehal opravljati delo, nato pa je šele 10. 7. 2009 prejel telegram, s katerim ga je tožena stranka pozvala, da se oglasi v kadrovski službi, zaradi ureditve formalnosti v zvezi z odpovedjo. Tožena stranka tožniku odpovedi ni vročila niti osebno niti po pošti, v skladu s pravili ZPP, saj v spis ni predložila niti potrdila o prejemu odpovedi niti povratnice, s katero bi izkazovala vročitev. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznosti po 3. odstavku 88. člena ZDR, saj tožena stranka v spis ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je preverila možnost, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih oziroma ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Po mnenju pritožbe je odločitev, da se pogodba o zaposlitvi odpove tožniku, katerega rezultati so bili nadpovprečni oziroma boljši od drugih prodajnikov na istem delovnem mestu, predstavlja nedopustno diskriminacijo, saj ni logično, da se pogodba o zaposlitvi odpove delavcu, ki na istem delovnem mestu dosega boljše rezultate. Prav tako bi tožena stranka tožnika lahko zaposlila na drugem delovnem mestu, saj je tudi priča G.G. jasno izpovedala, da je bilo delovno mesto produktnega managerja dne 9. 6. 2009 prosto in bi ga lahko zasedel tožnik, enako pa velja tudi za delovno mesto vodja centralnega rezervacijskega sistema pod šifro 7003. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da naj bi pri odpovedi tožniku šlo za skupno odločitev direktorice E.E. ter G.G. in F.F. je v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma izpovedjo navedenih prič. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami prič, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je namreč podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njen niso navedeni razlog o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih si v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo, zato je odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazložitev mogoče preizkusiti. Tožnik navedeno kršitev uveljavlja v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da dobri rezultati na trgih, kjer je delal tožnik niso bili le rezultati njegovega dela, kar je sodišče prve stopnje res zapisalo na podlagi trditev tožene stranke, vendar pa je sodišče v nadaljevanju obrazložilo, da navedeno ni pravnorelevantno za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti (torej uspešnosti oziroma neuspešnosti dela tožnika), pač pa iz ekonomskih razlogov. Zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki oziroma izpovedbami prič (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi zapisniki oziroma izpovedbami prič. Določena nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe in izpovedbami prič sicer obstajajo, vendar ne gre za odločilna dejstva.

Zmoten je tudi očitek relativne bistvene kršitve določb postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po večkratnem zatrjevanju pritožbe, sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu (predvsem izpovedi zaslišanih prič in elaboratov poslovanja tožene stranke) ter je zato posledično nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna in celovita, saj se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do vseh dejanskih navedb tožnika, tako glede obstoja poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (pregled realizacije za leto 2008 in 2009), kot glede preizkusa možnosti zaposlitve tožnika v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR in tudi glede zatrjevanj tožnika, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila na delovnem mestu pod šifro 7003, to je vodja centralnega rezervacijskega sistema, kot tudi delovnem mestu direktorja dejavnosti trgovine in direktorja področja ekonomike ter na delovnem mestu produktni manager. Sodišče je na podlagi prepričljivih izpovedi prič G.G. in F.F. pravilno zaključilo, da tožena stranka dejansko ni imela, glede na svoje poslovne potrebe, možnosti tožniku ponuditi drugega delovnega mesta, saj so bila delovna mesta, za katere je tožnik trdil, da bi mu jih tožena stranka lahko ponudila, zasedena (direktor dejavnosti trgovine, direktor področja ekonomike), zasedeni sta bili tudi delovni mesti pod šifro ... in ..., medtem ko za delovno mesto pod šifro ... - H., tožena stranka ni imela potrebe za zasedbo tega delovnega mesta. Prepričljiv pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, zakaj tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi delovnega mesta produktni manager, na katerem je kasneje zaposlila I.I..

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka (predsednica uprave) zaradi upadanja prodaje hotelskih storitev ter racionalizacije dela, sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje za enega izvrševalca. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zmanjšanje števila izvrševalcev na delovnem mestu vodja prodaje je sam po sebi organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela delavca, ki je zaposlen na takem delovnem mestu. Za obstoj takšnega razloga niti ni potrebno, da organizacijska enota že posluje z izgubo, temveč zadošča že odločitev delodajalca, da spremeni organizacijo dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ki se ukvarja s podjetniško dejavnostjo in je pri tem sodišče pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, med katere sodi tudi odločitev, da bo delodajalec delo določenega delovnega mesta porazdelil med druge delavce (sodbi Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013 in VIII Ips 201/2012 z dne 4. 3. 2013).

Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni pristojno presojati realnosti ali nerealnosti postavljenih poslovnih planov tožene stranke, ter da je spregledalo obstoječo sodno prakso, po kateri je doseganje oziroma nedoseganje plana lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če je plan postavljen realno in ga dosega večina zaposlenih na istem oziroma podobnem delovnem mestu (pritožba se sklicuje na sodbo VDSS, Pdp 1283/2006 z dne 19. 4. 2007). Navedena sodba se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter na ugotavljanje pravne podlage za znižanje plače delavcev, ne pa na odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je pritožbeno sklicevanje nanjo neutemeljeno. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 72/2013 z dne 10. 6. 2013 zapisalo, da je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi posameznemu delavcu, brez katerega delodajalec lahko dosega cilje skupnega poslovanja, podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (torej v smislu preprečevanja negativnega poslovnega izida) in ne šele, ko delodajalec za daljše časovno obdobje zabrede v izgubo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil zaradi negativnega trenda poslovanja v letu 2008 in obdobju januar do april 2009 pri toženi stranki podan utemeljen organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila tudi obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR. V skladu s to določbo mora delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, preveriti ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka je to možnost preverila, vendar v času odpovedi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom za nedoločen čas, ki bi ga lahko ponudila tožniku. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da tožena stranka v času tožniku podane odpovedi ni zaposlila nobenega drugega delavca na dotedanjem delovnem mestu tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive izpovedi priče G.G. pravilno zaključilo, da je tožena stranka I.I., za katerega je tožnik trdil, da ga je zaposlila na njegovem delovnem mestu, zaposlila na delovnem mestu produktni manager, ki pa ni primerljivo z delovnim mestom, za katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Dejstvo, da je tožena stranka dela in naloge tožnika prenesla na ostale zaposlene, zaradi česar je delo tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tudi dejansko prenehalo, pa ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost odpovedi ni potrebno, da bi delo, ki ga je tožnik opravljal, prenehalo, niti da bi morala tožena stranka delovno mesto formalno ukiniti. Takšne organizacijske rešitve, zaradi katerih delo delavca postane nepotrebno, so v pristojnosti delodajalca (stališče Vrhovnega sodišča RS zavzeto v sodbah VIII Ips 104/2008 z dne 7. 9. 2009, VIII Ips 2/2012 z dne 18. 9. 2012).

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi diskriminacije in ne zaradi dejanskega zmanjšanja obsega dela ter zmanjšanja števila zaposlenih na delovnem mestu vodja prodaje. Na podlagi 4. odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 6. členu tega zakona, to je zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, neveljavna. Šesti člen ZDR določa prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne smejo biti v povezavi z osebo delavca, ne smejo izhajati iz sfere delavca in biti v zvezi z ravnanjem konkretnega delavca. Taka prepoved posredno izhaja tudi iz določbe Direktive 98/59/ES. Pri tem je potrebno poudariti, da je v primerih zatrjevane prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov določeno obrnjeno dokazno breme, kot je tudi sicer določeno za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kadar delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Vendar tožnik tekom dokaznega postopka ni podal trditvene podlage, kateri diskriminatorni razlog bi bil podan (glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnosti, vero in prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje in druge osebne okoliščine - 1. odstavek 6. člena ZDR), zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz diskriminatornih razlogov.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, ker mu ni bila vročena v skladu s 87. členom ZDR in 144. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič G.G. ter F.F. pravilno zaključilo, da je tožena stranka vročitev odpovedi opravila v skladu z 87. členom ZDR. Tožena stranka je hotela tožniku vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi v poslovnih prostorih tožene stranke, vendar je ni želel sprejeti in je zahteval, da mu odpoved pošljejo po pošti, zato mu jo je pustila v njegovi pisarni. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi morala tožena stranka tožniku, glede na njegovo izrecno zahtevo, da se mu odpoved in vsa druga pisanja vročajo po pošti, odpoved vročiti na naslov stalnega bivališča, v skladu s 144. členom ZPP. Glede na to, da je tožena stranka tožniku vročala odpoved v poslovnih prostorih tožene stranke in tožnik odpovedi ni želel sprejeti, je tožena stranka zadostila zahtevi iz 87. člena ZDR o vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 251/2008 z dne 3. 11. 2009).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb sodišče ni opredelilo.

Iz navedenega izhaja, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

Glede na definicijo diskriminacije po 6. členu ZDR bi šlo za diskriminacijo, kolikor bi tožena stranka obravnavala tožnika neenako v primerjavi z drugimi delavci, glede na kakšno njegovo osebno okoliščino. Da bi šlo za kaj takega tožnik tekom postopka ni zatrjeval.