Jedro

Delni odpis davčnega dolga je mogoč le, če dohodki ne presegajo 60 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ zavrnil zahtevo tožnika z dne 10. 3. 2009 za odpis, delni odpis, odlog oz. obročno odplačevanje davčnega dolga iz naslova DDV, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in stroškov prisilne izterjave davkov. Kot podlago je navedel določbo 101. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2), po kateri lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oz. dovoli plačilo davkov v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V nadaljevanju kot podlago navaja Sklep o določitvi kriterijev za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Uradni list RS, št. 106/05 in 62/10) in določbe 29. in 30. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju Pravilnik). Davčni organ mora pred izdajo odločbe o odlogu oz. odplačilu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca oz. njegovega družinski članov za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge. Podatke pridobi iz uradnih evidenc in prilog k vlogi. Pri tem mora ugotoviti višino dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na zahtevo davčnega zavezanca pa davčni organ pri odločanju upošteva tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Osebe, ki predstavljajo družinske člane so navedene v določbi 29. člena Pravilnika. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik prijavljen v skupnem gospodinjstvu z zunajzakonsko partnerko A.A. ter sinovoma B.B. in C.C. A.A. je zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge prejela plačo v skupni višini 5.071,61 EUR in otroški dodatek v skupni višini 1.152,66 EUR, v zadnjih 12 mesecih pa še dohodke iz naslove pogodbenega dela v višini 77,93 EUR in 98,55 EUR, dividend v višini 127,92 EUR, gotovina v višini 200,00 EUR, plačilo po dogovoru v višini 1000,00 EUR in dohodke iz naslova „insurance“ v višini 252,25 EUR. D.D. je v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge prejel dohodke iz naslova gotovine v višini 200,00 EUR, iz davčnega obračuna akontacije dohodnine o dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2008 do 5. 12. 2008 pa je razvidno, da znaša njegov dohodek iz dejavnosti 56.693,32 EUR. Po 2. odstavku 32. člena Pravilnika se za dohodek iz dejavnosti šteje dobiček, ugotovljen po zakonu, ki ureja dohodnino, brez upoštevanja olajšav in zmanjšan za obračunan davek, ugotovljen po zadnji odločbi o odmeri davkov o dohodku iz dejavnosti oz. po zadnjem obračunu davka. Dohodkov, ki jih je davčni zavezanec oz. njegovi družinski člani niso prejemali redno vsak mesec in so jih prejeli v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge, se po 4. odstavku 31. člena Pravilnika upoštevajo kot mesečni dohodek v višini 1/12 prejetega. Ugotovljen mesečni dohodek na podlagi navedenih virov tako znaša 1.481,21 EUR na družinskega člana. V skladu z določbo 1. odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo 60 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Minimalna plača po Zakonu o določitvi minimalne plače (Uradni list RS, št. 69/07, 36/08 in 76/08) znaša 589,19 EUR. Davčni organ lahko odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, na podlagi Sklepa o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji od 1. 7. 2008 (Uradni list RS, št. 73/08) znaša usklajeni znesek minimalnega dohodka 221,70 EUR. Tako lahko v skladu s 36. členom Pravilnika davčni organ dovoli odlog oz. obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Iz podatkov, navedenih v vlogi tožnika in uradnih evidenc davčni organ tako ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje davčnega dolga, ker ugotovljen mesečni dohodek na družinskega člana presega dohodkovne kriterije za odpis oz. delni odpis.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika z odločbo št. DT-499-31-435/2009-2 z dne 25. 2. 2010 zavrnil in kot podlago navedel določbo 101. člena ZDavP-2 ter določbo 37. člena Pravilnika. Iz 1. odstavka 37. člena Pravilnika izhaja, da je delni odpis mogoč le, če dohodki ne presegajo 60 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, kar v spornem obdobju znaša 358,45 EUR in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja ali prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Pravilnik določa, da je potrebno pred izdajo odločbe o vlogi ugotoviti višino dohodkov vseh družinskih članov za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge na zahtevo zavezanca pa tudi socialne razmere in zdravstveno stanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Na podlagi 1. odstavka 36. člena Pravilnika lahko davčni organ dovoli odlog oz. obročno plačilo zapadle davčne obveznosti, če dohodki na družinskega člana, ugotovljeni skladno z določbo 30. - 32. člena Pravilnika ne presegajo dvakratnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Po določbah 22. člena Zakona o socialnem varstvu znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 226,80 EUR, torej ta znesek znaša 453,60 EUR. Tožnik meni, da se A.A. ne bi smel kot dohodek šteti dodatek za prehrano in povrnjeni stroški prevoza. Na podlagi določbe 30. člena Pravilnika se upoštevajo vsi dohodki in prejemki, ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne, zato je davčni organ kot dohodek pravilno upošteval tudi dodatek za malico in prevoz. Sporna je tudi višina dobička, ki je po mnenju tožnika napačno ugotovljena. Drugostopni davčni organ pojasni, da določba 32. člena Pravilnika določa, da se pri dohodku iz dejavnosti kot dohodek šteje dobiček, ugotovljen po zakonu, ki ureja dohodnino, brez upoštevanja olajšav in zmanjšan za obračunan davek, ugotovljen po zadnji odločbi o odmeri dohodka iz dejavnosti oz. zadnjem obračunu davka. Iz tožnikovega obračuna akontacije dohodnine o dohodku iz dejavnosti, ki ga je tožnik predložil davčni upravi je razvidno, da je v letu 2008 dosegel dobiček v višini 86.156,73 EUR in določena mu je bila akontacija dohodnine v višini 29.463,41 EUR. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ v skladu z določbo 32. člena Pravilnika pravilno ugotovil, da je dohodek tožnika v letu 2008 znašal 56.693,32 EUR. Tožnik sicer ugovarja, da podatki niso točni, ker je moral dve fakturi izdati preden je prejel plačilo. Ta dva zneska nista bila poravnana, niti ni bilo vrnjeno dobavljeno blago. Davčni organ tožniku pojasni, da nima zakonske podlage, da njegovih dohodkov ne bi upošteval oz. bi jih upošteval v nižjem znesku, kajti določba 32. člena Pravilnika navaja, kako se izračuna dohodek osebe, ki opravlja dejavnost. Po navedeni določbi ni mogoče znižati dohodkov iz razloga, da določen račun še ni bil plačan. Davčni organ je tako ugotovil, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tožnika 1.481,21 EUR in tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis, odlog oz. obročno odplačevanje davčnega dolga.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Ugovarja višini ugotovljenega dobička, ki ga je davčni organ ugotovil v letu 2008 v višini 56.693,32 EUR. Naveden dobiček je bil ugotovljen na podlagi izdanih računov, ki pa niso bili poravnani, prav tako tudi blago, izdano na podlagi navedenih računov, tožniku ni bilo vrnjeno. Po mnenju tožnika je davčni organ zmotno upošteval, da naj bi v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo vloge tožnik iz naslova opravljanja dejavnosti po davčnem obračunu akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za obdobje od 1. 1. 2008 do 5. 12. 2008 prejel oz. ustvaril 56.693,32 EUR dobička. Tožnik je izstavil račun št. 1 z dne 3. 1. 2008 , ki se glasi na E. d.o.o. v višini 74.246,54 EUR in račun št. 3. 1. 2008, ki se glasi na F. v višini 42.841,69 EUR. Obe fakturi sta ostali neporavnani. Zaradi neporavnanih faktur je sprožen tudi kazenski postopek pred Okrožnim kazenskim sodiščem v Ljubljani, ki se vodi pod opr. št. Kpr 178/2008. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tožnik vodi civilno zadevo pod opr. št. III Pg 2392/08 in Ppn 51/08. Tožnik je v zvezi z neporavnanimi fakturami sprožil izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je izdalo sklep o izvršbi št. VL 12554/08 z dne 27. 3. 2008 in kasneje še sklep z dne 5. 9. 2008. Tožnik je res podal davčno napoved, iz katere izhaja navidezno opravljen promet. Tožnik je napoved vložil 5. 1. 2009, sicer bi kršil predpise o oddaji davčne napovedi. Vendar pa spornih faktur ni dobil plačanih. Davčni organ bi moral tožnika napotiti glede vseh procesnih možnosti, ki so po veljavni zakonodaji v konkretnem primeru na razpolago. Seznaniti bi ga moral z določbo 54. člena ZDavP-2 glede možnosti popravljanja davčnega obračuna. V nadaljevanju tožnik navaja vsebino 15., 46., 48. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2) ter 74. člena ZDavP-2 v zvezi z navideznimi pravnimi posli. Davčni organ faktur, ki niso bile poravnane, ne bi smel upoštevati kot relevantno podlago za izračun opravljenega prometa in dobička dejavnosti tožnika. Davčni organ je tako napačno uporabil materialno pravo. V davčnem postopku bi tudi moral upoštevati načelo materialne resnice in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Davčni organ pa ni upošteval socialnih razmer tožnika in njegovih družinskih članov. Nepravilno je tudi ugotovil dejansko stanje. S tem pa so bile tožniku kršene pravice v postopku. Sodišču tožnik predlaga, da prekine postopek po tej tožbi do pravnomočne odločitve v pravdnih zadevah, ki jih vodi tožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III Pg 2392/08 ter pod opr. št. Ppn 51/08, kakor tudi pred Kazenskim sodiščem v Ljubljani, opr. št. Kpr 178/2008. Vsebinsko tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Drugostopni davčni organ v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za zavrnitev tožbe razvidni iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, so tako izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zato sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna višina dobička, ki ga je davčni organ ugotovil v letu 2008 v višini 56.693,32 EUR. Naveden dobiček je bil ugotovljen na podlagi izdanih računa št. 1 z dne 3. 1. 2008 , ki se glasi na E. d.o.o. v višini 74.246,54 EUR in računa št. 3. 1. 2008, ki se glasi na F. v višini 42.841,69 EUR, ki pa nista bila poravnana. Po mnenju tožnika davčni organ faktur, ki niso bile poravnane, ne bi smel upoštevati kot relevantno podlago za izračun opravljenega prometa in dobička pridobljenega iz dejavnosti tožnika. Ugovor ni utemeljen. Na podlagi 2. odstavka 32. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07) se pri dohodku iz dejavnosti kot dohodek šteje dobiček, ugotovljen po zakonu, ki ureja dohodnino, brez upoštevanja olajšav in zmanjšan za obračunan davek, ugotovljen po zadnji odločbi o odmeri dohodka iz dejavnosti oz. zadnjem obračunu davka, kar je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ. Med strankama ni sporno, da je iz tožnikovega obračuna akontacije dohodnine o dohodku iz dejavnosti, ki ga je tožnik predložil davčni upravi razvidno, da je tožnik v letu 2008 dosegel dobiček v višini 86.156,73 EUR in da mu je bila določena akontacija dohodnine v višini 29.463,41 EUR. Iz davčnega obračuna akontacije dohodnine o dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2008 do 5. 12. 2008 je tako razvidno, da znaša tožnikov dohodek iz dejavnosti 56.693,32 EUR. Tožnik tudi ne ugovarja, da je davčno napoved v navedeni višini tudi oddal, vendar meni, da ni realiziral dobička, ker sporni fakturi v letu 2008 nista bili poravnani. Po presoji sodišča je naveden ugovor tožnika neutemeljen. Davčni organ je tožniku pravilno pojasnil, da na podlagi 2. odstavka 32. člena navedenega pravilnika ni mogoče znižati dohodkov tožnika iz razloga, da določen račun še ni bil plačan.

V zvezi z tožbenim predlogom, da naj sodišče prekine postopek s tožbo do pravnomočne odločitve glede predhodnega vprašanja obstoja kaznivega dejanja v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. Kpr 178/2008 oziroma do končne odločitve glede predhodnega vprašanja, o katerem teče civilna pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III Pg 2392/08 oziroma Ppn 51/08 pa gre tožniku pojasniti, da je upravni spor, ki ga vodi Upravno sodišče Republike Slovenije in postopek pred Kazenskim oziroma civilnim sodiščem Republike Slovenije, samostojni postopek. Pri tem vprašanje obstoja kaznivega dejanja oziroma odškodninske odgovornosti v tem upravnem sporu ne more biti obravnavano kot predhodno vprašanje, na podlagi 13. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) in tudi ne razlog za prekinitev tega postopka, na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik ni priglasil stroškov postopka je izrek o njih odpadel. Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.