Jedro

Poglavitni namen inštituta začasne odredbe je tudi v upravnem sporu zavarovanje uresničljivosti uspeha tožbe. Kadar se s predlagano začasno odredbo zahteva zadržanje prisilne izvršitve upravnega akta, je zato o utemeljenosti zahteve mogoče razpravljati le, če gre za izvršbo na podlagi akta, ki se izpodbija s tožbo. To jasno izhaja tudi iz besedila 32. člena ZUS-1, zlasti iz povezave drugega odstavka s prvim odstavkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, s katero izpodbija odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 28. 10. 2009 o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za odpis, odlog oziroma obročno odplačevanje njenega davčnega dolga. V tožbi je zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži oziroma odloži davčno izvršbo na dolžnikova denarna sredstva na podlagi sklepa istega davčnega organa z dne 22. 10. 2009 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal, da bi mu bila z izvršitvijo akta prizadeta težko popravljiva škoda.

2. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Navaja, da bi davčna izvršba na denarna sredstva resno ogrožala njegove zmožnosti za preživetje, saj so njegovi prejemki dokaj nizki in je ob tem obvezan preživljati tudi dvoje mladoletnih ter šoloobveznih otrok (drugi in sedmi razred osnovne šole) in življenjsko partnerko, ki je trenutno brez zaposlitve. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da odredi začasno zadržanje davčne izvršbe na njegova denarna sredstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke v tožbi obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem v skladu z načelom sorazmernosti prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V tem pogledu je po mnenju Vrhovnega sodišča ravnalo pravilno, saj iz zahteve za izdajo začasne odredbe povsem jasno izhaja, da tožnik zahteva zadržanje izvršitve sklepa davčnega organa in ne morda začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. 5. Z vložitvijo tožbe v upravnem sporu pridobi tožnik možnost preventivnega varstva, ki je v tem, da lahko zahteva izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1. Sprožitev upravnega spora je torej procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Poglavitni namen inštituta začasne odredbe je namreč tudi v upravnem sporu zavarovanje uresničljivosti uspeha tožbe. Kadar se s predlagano začasno odredbo zahteva zadržanje prisilne izvršitve upravnega akta, je zato o utemeljenosti zahteve mogoče razpravljati le, če gre za izvršbo na podlagi akta, ki se izpodbija s tožbo. To jasno izhaja tudi iz besedila 32. člena ZUS-1, zlasti iz povezave drugega odstavka s prvim odstavkom,. Izpodbijanje akta, katerega izvršitev naj bi se zadržala, je tako ena izmed procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. V sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep I Up 582/2007, sklep I Up 696/2007 in drugi) pa ni dileme o tem, da je treba v primerih, ko kakšna procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe ni podana, zahtevo za izdajo odredbe zavreči. 6. S tem, ko je sodišče prve stopnje, namesto da bi jo zavrglo, o zahtevi za izdajo začasne odredbe odločilo meritorno, je kršilo navedena pravila postopka. Vendar ta kršitev ne predstavlja posega v pritožnikove pravice, saj ima zanj negativna meritorna odločitev o zahtevi enake pravne posledice kot bi jo imelo zavrženje zahteve. Glede na navedeno sodišču prve stopnje ni bilo treba po vsebini presojati, ali so v tem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Zato so tudi pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe, v tem primeru neupoštevni.

7. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).