Jedro

Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 11. 10. 2004, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo carine, plačane za blago sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo, št. ... z dne 16. 10. 2001 Izpostave B. Po navedeni deklaraciji je družba C.C.C. d.o.o. iz D., kot neposredni zastopnik tožnika prijavila za sprostitev v prost promet barvano tkanino iz 100 % rezanih poliestrskih vlaken iz tarifne oznake 5512 19 90 KNCT. Po tem, ko je Carinski urad A. dne 7. 1. 2002 izdal odločbo, št. ..., s katero je blago, sproščeno v prost promet z navedeno carinsko deklaracijo, dokončno uvrstil v tarifno oznako 5407 92 00 KNCT, je tožnik vložil zahtevek za povračilo carine plačane po obravnavani carinski deklaraciji v znesku 715.877,00 SIT. Podlago za to je tožnik našel v Uredbi o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago za tarifno oznako 5407 92 00 KNCT, v kateri je za navedeno blago predvidena carinska stopnja "prosto". Zahtevek je bil zavrnjen, saj je v Uredbi o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitvi carinskih stopenj za določeno blago v letu 2001 (Uradni list RS, št. 121/2000 in spremembe, v nadaljevanju Uredba) določeno, da carinski deklarant lahko uveljavi carinski kontingent le na način, določen v Uredbi, to je z vpisom predpisane šifre 4007 v polje 39 enotne carinske listine. Tožena stranka ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali ima tožnik po tem, ko carinski organ ugotovi dokončne podatke o uvrstitvi blaga, blago pa je že prepuščeno, pravico uveljavljati ugodnosti, ki jih v svoji vlogi za določen carinski postopek - carinski deklaraciji ni uveljavljal. S carinsko deklaracijo oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek (10. točka 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona, Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ), 48. člen CZ pa določa, da mora biti carinska deklaracija izpolnjena tako, da vsebuje vse tiste podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek. V obravnavanem primeru tožnik ni uveljavljal nobene ugodnosti pri sprostitvi blaga v prost promet. Po prepričanju tožene stranke je potrebno carinske ugodnosti uveljavljati ob uvozu, na kar napotuje tudi Uredba ter 94. člen Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, v nadaljevanju UICZ). Zato po mnenju tožene stranke ni podlage za naknadno spremembo podatkov deklaracije in s tem za povračilo carinskega dolga. Nima prav tožnik, ko meni, da je upravičen do spremembe podatkov in posledično do povračila carinskih dajatev že zato, ker je bilo naknadno ugotovljeno, da se blago uvršča v drugo tarifno oznako, za katero so, v nasprotju s tisto, ki jo je sam vpisal, predvidene ugodnosti. Carinski organ je po določbi 52. člena CZ vzel vzorce blaga in na podlagi analize v carinskem laboratoriju, je bilo blago uvrščeno v drugo tarifno oznako; carinski organ je torej v obravnavanem primeru preverjal pravilnost uvrstitve v KNCT, ostali podatki, ki jih je deklarant vpisal, torej tudi carinsko stopnjo in obračun dajatev, pa niso bili predmet preverjanja in so bili uporabljeni za izvajanje zahtevanega postopka. Po mnenju tožene stranke ni podlage za spremembo podatkov v primerih, ko se ugotovi nepravilnost v postopku preverjanja deklaracije po 52. členu CZ. Sprememba podatkov v carinski deklaraciji po tem, ko je carinski organ ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni, po izrecni določbi 2. točke 2. odstavka 50. člena CZ, ni več dovoljena. Zato je nepravilen tožnikov zaključek, da je bil carinski dolg obračunan nezakonito. Tožnikovi zahtevi ni mogoče ugoditi niti po določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ, saj je bilo blago že prepuščeno deklarantu, ko je bil vložen zahtevek za povračilo carine. Po določbi 2. odstavka 158. člena CZ, se plačilo carinskega dolga povrne do tistega zneska, za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan. Glede na to, da niso bile vpisane ustrezne šifre v ustrezna polja ob carinjenju, je bil opravljen obračun carinskega dolga v skladu z zakonom, zato niso izpolnjeni pogoji za povračilo carinskih dajatev.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ker tožena stranka ni odgovorila na nobeno pritožbeno navedbo, so bila bistveno kršena pravila postopka, razen tega pa prvostopni carinski organ, pred izdajo odločbe, tožnici ni omogočil, da se vključi v dokazni postopek in varuje svoje pravne interese in koristi, s čimer je kršil 138. in 146. člen ZUP, kar je absolutna procesna kršitev. Hkrati pa je z omenjenimi procesnimi kršitvami podana kršitev 22. člena Ustave RS. Po mnenju tožeče stranke je uvrstitev blaga v določeno tarifno oznako KNCT "pravna kvalifikacija blaga". O tem se v postopku carinjenja blaga odloča kot o samostojnem pravnem vprašanju in ko je to dokončno rešeno (odločba Carinskega urada A. z dne 7. 1. 2002), imata tako stranka kot carinski organ pravico, da skladno s temi pravnimi posledicami, ali uveljavljata doplačilo uvoznih dajatev (člen 154. člena CZ), ali pa njihovo povračilo (člen 158. člena CZ). Vložena carinska deklaracija pomeni prošnjo (vlogo stranke) za carinjenje blaga, ko pa jo s pečatom potrdi carinska izpostava ter podpiše uslužbenec carinskega urada, postane upravna odločba, ki ima naziv carinska deklaracija. Če je razvrstitev blaga pod določeno tarifno oznako začasna, je to odločitev carinskega organa, ne pa deklarantova odločitev. Uvrščanje blaga v carinsko tarifo je velikokrat naravoslovno oziroma tehnično, ter hkrati pravno, zelo zahtevno opravilo. V obravnavanem primeru je bilo potrebno opraviti analizo blaga v laboratoriju, česar uvoznik ne more in tudi ni dolžan opraviti. Gre torej za začasno razvrščanje blaga v carinsko tarifo in istočasno za začasno carinsko deklaracijo, to je začasno upravno odločbo. Ko pa je blago dokončno razvrščeno ima stranka pravico, da uveljavi pravice, ki ji gredo iz te dokončne razvrstitve. Po dokončnosti uvrstitve blaga v KNCT se znesek obračunanih dajatev ne spremeni, se zviša ali pa zniža. Kolikor se ne spremeni, je znesek obračunanih dajatev dokončen oziroma se izda odločba o doplačilu dajatev, ali pa o povračilu dajatev. Uporabita se določbi 154. in 158. člena CZ, kot določbe lex specialis, lahko pa se uporabijo tudi določbe ZUP, kot lex generalis in sicer tiste o obnovi postopka - 4. točka 260. člena ZUP, saj je iz vidika obračuna dajatev odločba o dokončni uvrstitvi blaga v KNCT, dokončna odločba o rešitvi predhodnega vprašanja. Tožeča stranka se ne more strinjati s stališčem tožene stranke, da je bila zadeva zaključena v trenutku, ko je deklarant vpisal določeno šifro v določen okenček ECL. ECL ni le odločba, pač pa tudi finančni in statistični dokument, katerega podatki se tudi elektronsko obdelujejo, kar pa ne sme in ne more vplivati na pravice strank v postopku. Stranka je lahko uveljavljala pravice do brezcarinskega uvoza blaga šele po dokončnosti uvrstitve blaga v KNCT, kar stranki omogoča Zakona o carinski tarifi - 1 (3. odstavek 2. člena, v zvezi s točko F 1. odstavka istega člena) ter 2. odstavek 158. člena CZ. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi deklarant lahko ob carinjenju uveljavljal carinsko ugodnost, pa je ni. Seveda je ni, saj je menil, da se blago razvršča v tisto postavko carinske nomenklature, ki ne daje pravice do carinske ugodnosti, če pa bi uveljavljal ugodnost, bi bila v tem delu deklaracija kot prošnja za carinjenje blaga, gladko zavrnjena ali pa bi bila tožnica obdolžena prekrška po 12. točki 168. člena CZ. Tožena stranka ne pojasni svoje navedbe, da iz navedenih predpisov izhaja, da je potrebno carinske ugodnosti uveljavljati ob uvozu blaga, zato je v tem delu izpodbijana odločba nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna procesna kršitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da v tej zadevi ni podlage za uporabo določb 2. odstavka 158. člena CZ, saj je šele dokončna razvrstitev blaga v nomenklaturo CZ pokazala, da po zakonu in Uredbi znesek uvoznih dajatev ni bil dolgovan, ker je bila tožnica upravičena do carinske ugodnosti, kar pa se je izkazalo po dokončni razvrstitvi blaga v KNCT. V obratnem primeru, ko bi se v nekem postopku ugotovilo, da ni bilo podlage za uporabo carinske ugodnosti, po tem ko je bilo blago začasno razvrščeno in je bilo deležno neke carinske ugodnosti, na primer znižanje carinske stopnje ali carinske stopnje "prosto", po dokončni razvrstitvi blaga pa bi bil (tožeča stranka je prepričana), naknadno obračunan carinski dolg skladno z določbo 154. člena CZ. Če pa se po dokončni razvrstitvi blaga pokaže, da ta razvrstitev daje podlago za carinsko ugodnost, je potrebno o tem odločiti na podlagi 158. člena CZ. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 16. 11. 2005. Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru je tožnik prvostopnemu organu predložil obrazec za povračilo carinskega dolga skladno z določbo 644. člena UICZ, s katero je zahteval povračilo carine in se je pri tem skliceval na Uredbo o avtonomnem ukrepu znižanja ali ukinitve carinskih stopenj za določeno blago (Uradni list RS, št. 121/2000). Po določbi 2. odstavka 158. člena CZ se plačan carinski dolg v skladu s predpisom Vlade povrne do tistega zneska za katerega se dokaže, da v času plačila ni bil zakonsko dolgovan ali je bil naknadno obračunan v nasprotju s 154. členom tega zakona. V obravnavanem primeru je carinski dolg nastal z vložitvijo carinske deklaracije, ECL št. ... z dne 16. 10. 2001, s katero je tožnik v carinski postopek za sprostitev v prost promet prijavil barvane tkanine. V okviru preverjanja carinske deklaracije na podlagi 52. člena CZ so bili odvzeti vzorci, blago pa je bilo medtem sproščeno v prost promet. Tudi po presoji sodišča ni podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj tožnik ni dokazal, da v času plačila carinski dolg ni bil zakonsko dolgovan. Tožnik namreč z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena pravzaprav spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana. Ni mogoče govoriti o začasnosti carinskih podatkov oziroma o dokončnosti le teh, v smislu začasne odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 70/00 - 73/04, v nadaljevanju: ZUP). Takšno možnost (začasnih podatkov) je urejal Carinski zakon SFRJ, ki je vseboval posebne določbe v zvezi z prejetimi izvidi analize vzetih vzorcev ter pooblastila carinskemu organu v zvezi s temi rezultati (266. člen). Določbe Carinskega zakona so lex specialis, šele podredno se uporabljajo določbe ZUP-a, oziroma določbe Zakona o davčnem postopku. Po določbah CZ sprememba deklaracije skladno z določbo 50. člena CZ ni več možna, ko je carinski organ obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti netočni ali prepustil blago deklarantu. Jasno je torej začrtana meja do katere je še možno spreminjanje podatkov v carinski deklaraciji (sprememba zahtevka), zato ima tožena stranka prav, ko ugotavlja, da v obravnavanem primeru sprememba podatkov deklaracij ni več možna in da ni zakonske podlage za povračilo carinskega dolga na podlagi 2. odstavka 158. člena CZ, saj ni dokazano, da v času plačila carinski dolg ne bi bil zakonsko dolgovan. Poudariti velja, da gre za področje javnih financ, kjer je določbe, ki urejajo to področje treba razlagati restriktivno, saj bi tudi po presoji sodišča neomejeno spreminjanje carinskih deklaracij spodbujalo zlorabe. Rezultati preverjanja so lahko podlaga za doplačilo (52. člen oz. 154. člen CZ), povračilo (158. člen CZ) carinskega dolga, ali zgolj ugotovitveno odločbo. Vendar je v teh primerih uveljavljanje olajšav, ki jih carinski organ upošteva le na predlog stranke v okviru pogojev iz 50. člena CZ. Prav ima tudi tožnik, ko pravi, da je uvrščanje blaga v KNCT lahko včasih zahtevno vprašanje, ima pa možnost stranka v carinskem postopku od carinskega organa zahtevati izdajo zavezujoče informacije o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife in o poreklu blaga (7. člen CZ). Na ta način se lahko stranka v postopku pravočasno seznani z uvrstitvijo blaga v KNCT in predloži ustrezne listine z deklaracijo. Res je, da tožena stranka ni v celoti odgovorila na pritožbene navedbe, kar predstavlja kršitev pravil postopka, vendar ne gre za bistvene kršitve pravil postopka, saj te nepravilnosti ne vplivajo na odločitev o stvari. Odločba prve stopnje je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj prvostopnemu organu za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev o stvari (zahteva za povračilo carinskega dolga), ni bilo treba opraviti kakšnega dejanja v postopku. Zato po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni očitek kršenja načela zaslišanja stranke. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP-UPB2), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS, upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.