Jedro

Prvo sodišče je povsem utemeljeno zaključilo, da sta tako I. T. kot kasneje kupec D. (v izjavi imenovan M.) K. razpolagala z informacijami o prodaji toženčeve nepremičnine zaradi aktivnosti tožnika. V konkretnih okoliščinah in glede zadevnega posla je I. T. ne glede na to, da je bil sicer stranka tožnika, nastopal kot njegov podposrednik. Posredniška pogodba o tem sicer nima izrecnih določb, kar pa tudi pomeni, da takšen prenos posredniškega posla na podposrednika ni bil posebej prepovedan.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, zavrne in se v tem obsegu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega zahtevka, ter v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (ki napačno glasi sklep) razsodilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 689.312,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 95.677,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

K sodbi: Pravilne so dejanske in pravne ugotovitve prvega sodišča, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o posredovanju za nedoločen čas oziroma do realizacije posla (IX. točka posredniške pogodbe z dne 29. 8. 1995). Vprašanji, ki se kot ključni za rešitev te zadeve zastavljata, pa sta: - ali je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe za toženčevo nepremičnino med kupcem in tožencem zaradi posredovanja tožeče stranke in - ali je toženec vedel, da je kupec prišel v stik z njim zaradi posredovanja tožeče stranke (saj je toženec smel v skladu s VII.

točko posredniške pogodbe po preteku dveh mesecev od njene sklenitve iskati tudi druge posrednike).

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v prvostopne ugotovitve, ki kažejo na to, da sta odgovora na prejšnji vprašanji pritrdilna.

Pritožba gre v napačno smer, ko kot bistveno izpostavlja, da je I. T. zvedel za toženčeve podatke že 28. 2. 1996 in ne šele s spornim telefonskim razgovorom dne 13. 3. 1996. Ni bistveno, kdaj je I. T. zvedel za podatke o tožencu in njegovi nepremičnini, ključno je, da teh podatkov brez privolitve tožeče stranke ni smel posredovati naprej. V nasprotnem primeru bi se namreč v skladu z določilom na napotnici z dne 28. 2. 1996 izpostavil odgovornosti za poslovno škodo. Seveda pa ni videti nobenih ovir, da ne bi mogel teh podatkov posredovati naprej, če v to privoli tožeča stranka. Da je dejansko prišlo do takšne privolitve pa je jasno razvidno iz izjave I. T. z dne 16. 4. 1996, na kateri potrjuje, da je dne 13. 3. 1996 dobil od tožeče stranke po telefonu podatke o tožencu, ki jih je potreboval za M. K., to je kasnejšega kupca sporne nepremičnine. Ta naj bi bil v času telefonskega klica tudi prisoten v njegovi pisarni. I. T. je v navedeni izjavi tudi izrecno potrdil, da je M. K. naslov potreboval zaradi morebitnega nakupa nepremičnine.

Prvo sodišče je tako povsem utemeljeno zaključilo, da sta tako I. T. kot kasneje kupec D. (v izjavi imenovan M.) K. razpolagala z informacijami o prodaji toženčeve nepremičnine zaradi aktivnosti tožnika. V konkretnih okoliščinah in glede zadevnega posla je I. T. ne glede na to, da je bil sicer stranka tožnika, nastopal kot njegov podposrednik. Posredniška pogodba o tem sicer nima izrecnih določb, kar pa tudi pomeni, da takšen prenos posredniškega posla na podposrednika ni bil posebej prepovedan.

Pritožba se v zvezi s tem neuspešno sklicuje na zaupnost posredniškega razmerja. Nedvomno zaupno posredniško razmerje med pravdnima strankama ni bilo kršeno s tem, ko se je tožnik kot posrednik trudil najti kupca za toženčevo nepremičnino, tudi na tak način, da je po telefonu še enkrat posredoval I. T. podatke o tožniku, pri čemer je vedel (in privolil), da se ti podatki posredujejo naprej zaradi morebitnega nakupa toženčeve nepremičnine.

Takšno ravnanje se od posrednika ravno zahteva in tu nikakor ni mogoče govoriti o kršitvi zaupnega razmerja.

Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji pa je tudi toženec še pred sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 24. 5. 1996 bil opozorjen in seznanjen z dejstvom, da je kupec zvedel za njegovo namero o prodaji nepremičnine zaradi posredovanja tožeče stranke. To je toženec tudi sam potrdil, njegova stvar pa je, če je zaupal in verjel kupcu, ki mu je zatrjeval, da ga ni poslala nobena izmed posredniških agencij (izjava z dne 19. 4. 1996).

Tako se izkaže, da je prvo sodišče popolnoma utemeljeno zaključilo, da je toženec z neposredno sklenitvijo prodajne pogodbe s kupcem, ki ga je k njemu napotil tožnik, izpolnil dejansko stanje, ki ga predvideva VIII. točka posredniške pogodbe, zaradi česar je v skladu z navedeno točko dolžan tožeči stranki 5% provizijo od vrednosti nepremičnine.

Kar zadeva temelj tožbenega zahtevka je torej prvo sodišče povsem pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in uporabilo ustrezna materialnopravna določila in ker v zvezi s tem tudi ni bilo zaslediti nobenih uradno upoštevnih kršitev je bilo potrebno in smotrno za nadaljnji postopek pritožbo glede temelja zavrniti kot neutemeljeno in v tem obsegu z vmesno sodbo potrditi izpodbijano sodbo prvega sodišča (368. člen prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 330. členom ZPP/77).

K sklepu: Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča glede višine tožbenega zahtevka. Prvo sodišče je namreč v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, katerega višina je razvidna iz računa z dne 16. 4. 1996. Vendar pa se v zvezi s tem postavlja vprašanje, ali je tožnik v okviru tožbenega zahtevka upravičeno priglasil tudi 5% dajatve glede na določilo VIII. točke posredniške pogodbe. Ne gre prezreti dejstva, da je v III. točki sporne pogodbe 5% davek na storitev posebej predviden, kar pa ne velja za omenjeno VIII. točko. Dejansko stanje je tako bilo v tem pogledu zmotno in nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP/77 sodbo glede višine tožbenega zahtevka in glede odločitve o stroških postopka razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo v novo sojenje.

Pri ponovnem odločanju o višini tožbenega zahtevka bo moralo prvo sodišče tudi odgovoriti na toženčeve navedbe o pretirano visoki proviziji in pojasniti, ali so podani pogoji za znižanje posredniškega plačila (tretji odstavek 822. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem seveda ne bo mogoče zaobiti dejstva, da predstavlja vtoževani znesek neke vrste sankcijo za kršitev posredniške pogodbe.

Sicer pa ima pritožba prav, ko izpostavlja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo v obrestnem delu, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in je bila tudi iz tega razloga, vsaj kar zadeva obrestni del tožbenega zahtevka, potrebna razveljavitev sodbe (prvi odstavek 369. člena ZPP/77).

O pritožbenih stroških sodišče druge stopnje ni odločalo, saj ti stroški niso bili priglašeni.

Določila ZPP/77 so bila uporabljena na podlagi prvega odstavka 498. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku.