Jedro

Za presojo pravic in obveznosti iz pogodbe o posredovanju ni pomembno, na kakšen način posrednik izpolni svojo obveznost, da si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev pogodbe (813. člen ZOR). Interesenta za pogajanje za naročitelje lahko poišče na primer preko pismenih, radijskih ali drugih oglasov, z neposrednimi stiki ali pa tudi preko tretjih oseb, kakor se je to zgodilo v obravnavanem primeru.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki 689.312 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

Ugotovilo je, da sta pravdni stranki tožeča kot posrednik in tožena kot naročnik dne 29.8.1995 sklenili pogodbo o posredovanju, po kateri se je tožeča stranka zavezala posredovati pri prodaji tožnikove hiše. Tožeča stranka je napotila k tožencu kot kupca I. T., vendar se ta ni odločil za sklenitev kupne pogodbe, pač pa je z dovoljenjem tožeče stranke potrebne podatke posredoval D. K. Ta je s tožencem sklenil pogodbo. Za primer, če bi toženec s kupcem, ki mu ga napoti posrednik, sam sklenil pogodbo, je v pogodbi o posredovanju določeno, da plača naročnik posredniku 5-odstotno provizijo od vrednosti nepremičnine. Ker je sodišče ugotovilo, da je kupca napotila k tožencu tožeča stranka, je tožbenemu zahtevku za plačilo 5-odstotne provizije ugodilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Ugodilo pa je pritožbi zoper odločitev o višini zahtevka in v tem delu sodbo prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe za toženčevo nepremičnino s posredovanjem tožeče stranke in da je toženec vedel, da je prišel kupec z njim v stik zaradi posredovanja tožeče stranke.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo. Navaja, da T. K. ni povedal, katero agencijo je klical. Tožeča stranka je tožencu pokazala napotnico za K. šele 16.4.1996, toženec pa je že 18.3.1996 podpisal s K. predpogodbo.

Nasprotuje drugostopenjskemu stališču, da je T. nastopal kot podposrednik. To brez soglasja toženca ni mogel biti. Predpogodba je toženca zavezovala. Tedaj pa še ni vedel, da je kupec prišel z njim v stik zaradi posredovanja tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ni dovoljena. Opozarja, da revizija navaja razloge, ki se tičejo dejanskega stanja. Sicer pa pritrjuje razlogom obeh sodb.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji delno povzema vsebino pričevanj I. T., M. K., D. V. in B. P. in skuša na podlagi teh povzetkov ovreči dejansko ugotovitev sodb prve in druge stopnje, da je prišlo do sklenitve prodajne pogodbe med tožencem in K. zaradi posredovanja tožeče stranke in da je toženec vedel, da je kupec prišel v stik z njim zaradi posredovanja tožeče stranke. Gre za poskus tožene stranke, da spremeni dokazno oceno, sprejeto na prvi in drugi stopnji sojenja. S tem uveljavlja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. To pa je razlog, zaradi katerega revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Zato revizijsko sodišče teh navedb ne more preizkusiti. Tožena stranka ne skuša tega prikazati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sodbo druge stopnje izrecno izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka utemeljeno osporava presojo, da je T. nastopal kot podposrednik. To bi lahko bil le, če bi bila taka pogodbena volja tožeče in tožene stranke in tistega, ki naj bi nastopal kot podposrednik. V obravnavanem primeru to ni bilo ugotovljeno. Vendar vprašanje, ali je bil T. podposrednik, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Pomembno je, da je tožeča stranka preko njega seznanila kupca K. s podatki, na podlagi katerih je prišel v stik s tožencem kot prodajalcem in nato z njim sklenil prodajno pogodbo. Za presojo pravic in obveznosti iz pogodbe o posredovanju ni pomembno, na kakšen način posrednik izpolni svojo obveznost, da si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev pogodbe (813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Interesenta za poganjanje z naročitelje lahko poišče na primer preko pismenih, radijskih ali drugih oglasov, z neposrednimi stiki ali pa tudi preko tretjih oseb, kakor se je to zgodilo v obravnavanem primeru, ko je tožeča stranka K. spravila v stik s tožencem preko T. Toženec je vsekakor to vedel prej, kot pa je s K. sklenil prodajno pogodbo. To je izrecno ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. Taka dejanska ugotovitev je za revizijsko sodišče obvezna (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Ne glede na to pa toženec sam navaja, da ga je tožeča stranka o okoliščinah v zvezi s K. obvestila 16.4.1996, prodajno pogodbo s K. pa je sklenil po tem, dne 24.5.1996. Vsaj tedaj bi moral toženec upoštevati svoje obveznosti, ki jih je prevzel s pogodbo o posredovanju nasproti tožeči stranki.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).