Jedro

Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP se ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo, opravlja le delovno funkcijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v nesreči 27.9.1999, ko se je poškodovala pri delu z ličkalnim strojem. Ker je bil v trenutku nesreče ličkalnik v funkcionalni povezanosti z zavarovanim vozilom (traktorjem), je sodišče presodilo, da je vtoževana škoda krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarilo je, da je bil v obravnavani zadevi traktor izključno v funkciji delovnega stroja, zato vtoževana škoda ni krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlaga pravočasno revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni razložilo oz. uporabilo relevantnih določil zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena širše, torej ne samo za tisti del zavarovalnega kritja, glede katerega obstoji zakonska obveznost sklenitve zavarovalne pogodbe po 15. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Po določilu 1. člena Splošnih pogojev AO-97 je zavarovalnica zavezana povrniti škodo, ki nastane pri uporabi in posesti zavarovanega vozila. V konkretni zadevi je prišlo do poškodbe tožnice pri uporabi in posesti traktorja kot zavarovanega vozila. Ličkalni stroj deluje samo, če je priključen na motorni pogon traktorja, ki je zato izvor poškodbe tožnice. Zaradi te funkcionalne povezanosti je treba šteti ličkalni stroj s traktorjem kot vozilo, za katero je sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. To potrjuje novejša sodna praksa, konkretno judikat II Ips 325/2002 z dne 20.3.2003, kjer je navedeno, da pojem uporabe motornega vozila ni nujno povezan s pojmom javne ceste oziroma površine ali celo z obveznostjo, da deluje motor vozila. Iz tega izhaja, da odgovornost obsega tudi primere, ko se vozilo ne premika po javni cesti, na kar se v zvezi z zavrnitvijo sklicuje sodišče druge stopnje. Treba je šteti, da redna, normalna uporaba traktorja zajema tudi pogon ličkalnega stroja. Drugostopenjsko sodišče bi moralo splošne pogoje v skladu z določbo člena 100 ZOR razlagati tako, da zavarovalna pogodba krije osebno in stvarno škodo, nastalo tretjim osebam, z vsakršno uporabo vozila. Glavna funkcija traktorja sploh ni vožnja v prometu oz. javnih cestah, temveč je to prvenstveno delovni stroj, namenjen obdelovanju kmetijskih površin. Če bi toženka želela omejiti svojo odgovornost, bi morala kot sestavljavec splošnih pogojev in strokovnjak svojega področja tovrstno omejitev v splošnih pogojih izrecno definirati. Izhodišče sodišča druge stopnje, ki je izhajalo iz namena ZOZP, je napačno, saj bi bilo potrebno izhajati iz namena strank, ki sta ga imeli ob sklenitvi pogodbe. Iz dikcije prvega odstavka 1. člena splošnih pogojev izhaja, da je toženka prevzela zavarovalno kritje v zvezi z uporabo traktorja na splošno. Bistveno je, da je deloval motor traktorja kot pogon, s pomočjo katerega je ob pritiskanju na plin deloval ličkalni stroj. Funkciji traktorja kot delovnega stroja in kot motornega vozila sta neločljivi.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene kršitve določb postopka tožnica uveljavlja zgolj v uvodu revizije, kasneje pa ne konkretizira, v čem naj bi bile te kršitve. Revizijsko sodišče se zato s tem očitkom ni ukvarjalo.

7. Očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala, ko je iz ličkalnega stroja jemala izličkane storže koruze, ličkalni stroj pa je preko kardanske gredi poganjal traktor, zavarovan pri toženki. Tožnica se je torej poškodovala, ko je zavarovano vozilo (traktor) opravljalo delovno funkcijo. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo, opravlja le delovno funkcijo.(1) Z obveznim avtomobilskim zavarovanjem namreč ni krita tista škoda, ki ni v funkcionalni zvezi z zavarovanim vozilom kot prevoznim sredstvom. Pri tem ni bistvena okoliščina, da škoda v obravnavani zadevi ni nastala z uporabo traktorja na javni površini, temveč okoliščina, da škoda ni nastala z uporabo traktorja kot prevoznega sredstva.

8. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnice na sodbo v zadevi II Ips 325/2002 z 20. 3. 2003, kjer je vrhovno sodišče pojasnilo, da je treba pri določanju pravnega standarda uporabe vozila izhajati iz funkcionalnosti vozila, saj so z obveznim zavarovanjem krite škode, ki se redno, normalno ali praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila na določen način in v dani življenjski situaciji ter da pojem uporabe motornega vozila ni nujno povezan s pojmom javne ceste oziroma površine ali z obveznostjo, da deluje motor vozila. Ne le, da je bilo v zadevi II Ips 325/2002 dejansko stanje povsem drugačno, tudi odločilno pravno vprašanje se je bistveno razlikovalo od obravnavane zadeve. Vrhovno sodišče je namreč tedaj presojalo, ali je s pogodbenim AO-plus zavarovanjem dopustno zavarovanje omejiti na pravno priznano škodo, ki jo voznik utrpi zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči in odločilo, da je takšna omejitev dopustna, zato tožnik, ki se je poškodoval pri pranju vozila in ne v prometni nesreči, ni bil upravičen do povrnitve škode iz zavarovanja AO-plus. V obravnavani zadevi pa je odločilno drugo vprašanje: ali se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP razteza na škode, ki so v funkcionalni zvezi z motornim vozilom kot delovnim strojem. V zvezi s tem vprašanjem je, kot je že navedeno pod točko 7, sodna praksa ustaljena na stališču, da tovrstne škode niso krite.

9. Neutemeljena so tudi ostala revizijska izvajanja, ki uveljavljajo drugačno razlago Splošnih pogojev AO-97 in poudarjajo namen pogodbenih strank pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Splošni pogoji zgolj konkretizirajo določbe ZOZP in uporabljajo enake pojme kot ta zakon, zato sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je pri razlagi izhajalo iz namena zakona. Iz zavarovalne police pa nikjer ne izhaja, da bi se stranki dogovorili o razširitvi kritja tudi na primere, ko traktor opravlja le delovno funkcijo.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba in sklep II Ips 247/2006 s 14. 2. 2008, podobno tudi sodba II Ips 408/2005 s 16. 5. 2007.