Jedro

Presoja odmere višine odškodnine za telesne bolečine in strah.

Poškodbe: udarnine in otekline na levi strani lic, podplutba pod levim licem oz. očalni hematom ter bolečine in strdki v predelu nosu.

Telesne bolečine in nevšečnosti: 14 dni srednje močne in 14 dni lažje bolečine, 1 mesec bolniškega staleža (odškodnina: 1 povprečna plača).

Strah: hud in dolgotrajen strah (tudi za življenje), ki je posledica resne grožnje, podkrepljene z udarci (odškodnina: 2,3 povprečne plače).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da morata tožniku plačati 2.976,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2004 in 493,40 EUR pravdnih stroškov. Prvi toženec se zoper sodbo ni pritožil, tako da je zanj postala pravnomočna.

Pritožuje pa se drugi toženec. Navaja, da sodbo izpodbija iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, v resnici pa izpodbija le odmero odškodnine z razlogi, ki predstavljajo uveljavljanje napačne uporabe materialnega prava. Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo sodbe.

Meni, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem glede na naravo poškodbe in potek zdravljenja previsoka, saj je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo, ki ni zahtevala posebnega zdravljenja. Udarec v predel obraza ni zapustil nobenih posledic in ni povzročil takšnih telesnih bolečin, da bi njuna stopnja in trajanje opravičevala prisojeno denarno odškodnino.

Pritožnik še navaja, da je pretiran tudi znesek denarne odškodnine za strah, saj ta ni dosegel takšne stopnje in intenzitete, da bi porušil tožnikovo psihično ravnovesje, strahu za izid zdravljenja pa tožnik sploh ni trpel. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bilo vezano na ugotovitve v sodbi II K 384/2001 z dne 18. 4. 2003, da je drugi toženec prvega toženca napeljal h kaznivemu dejanju izsiljevanja. Do škodnega dogodka je prišlo v maju 1999, ko je prvi toženec tožnika s pestjo boksnil v nos in usta, tako da je ta z glavo udaril ob vzvratno ogledalo svojega avtomobila, nato pa mu je rekel, da prihaja od drugega toženca, da ima pištolo in mu grozil, da mu bo prestrelil roke in noge, "fental" družino, vrgel v zrak avto, mu pobil psa in oba brata, nato pa tožnika še enkrat udaril s pestjo v levo lice.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah. Sodišče prve stopnje je poškodbo pravilno uvrstilo v skupino najlažjih poškodb, tožniku pa za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo odškodnino v višini ene povprečne plače v času sojenja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da poškodba ni bila tako lahka, da ne bi utemeljevala prisoje odškodnine, saj je zdravnik po škodnem dogodku zaznal udarnine in otekline na levi strani lic, podplutbo pod levim licem oz. očalni hematom ter bolečine in strdke v predelu nosu. Zaradi opisanih poškodb je tožnik 14 dni trpel srednje močne bolečine, nato pa še 14 dni lažje bolečine, en mesec je bil v bolniškem staležu. Vse opisane ugotovitve, ki jih pritožnik vsebinsko ne izpodbija, utemeljujejo odmero odškodnine v višini ene povprečne plače. Pritožbeno zatrjevanje, da udarec v predel obraza tožniku ni pustil posledic, je brez pomena, saj tožniku odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni bila prisojena (in je niti ni zahteval).

Prisojena odškodnina za prestani strah je višja, saj dosega skoraj dve in pol povprečni plači. Gre za odškodnino, kakršne se prisojajo za hude oblike strahu. Vendar pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov strah v tej zadevi močan in dolgotrajen, saj se je bal za svoje življenje, potem ko mu je prvi toženec resno grozil, grožnje pa podkrepil z udarci. Po pojavu bolečin za prsnico se je tožnik resno bal še za svoje zdravje.

Tudi primerjava prisojene odškodnine s podobnimi primeri v sodni praksi pokaže, da odškodnina ni previsoka. Za približno tako hude poškodbe kot je tožnikova sodišča prisojajo odškodnine v povprečni višini približno treh (od dveh do štirih) povprečnih plač (primeri št. 91, 93 ter 97 do 102 v zbirki mag. Dunje Jadek Pensa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, 2001). Poudariti pa je treba, da je bil tožnikov strah v obravnavani zadevi precej hujši kot v primerjanih zadevah. Skupna odškodnina 3,3 povprečne plače ustreza kriterijem iz 2. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani. Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.