Jedro

Dolžnik ne more zahtevati vrnitev plačanih obresti, ki jih je plačal na podlagi izvršilnega naslova do dneva objave ustavne odločbe U-I 300/04 z dne 2.3.2006, ker se šteje, da so bile plačane na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se odmerjeni stroški znižajo za znesek 30.360,00 SIT. V ostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu.

Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za nasprotno izvršbo za znesek 2.022.100,54 SIT, za znesek 520.276,60 SIT in za znesek 595.954,63 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odmerilo upnikove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 60.148,00 SIT.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov, v katerih predlaga, da se predlogu za nasprotno izvršbo ugodi, podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da upnik v dajatvenem zahtevku ni zahteval obrestnih obresti, ker je zahteval le zamudne obresti po členu 277/1 Zakona o obligacijskih razmerjih. Upnik je zahteval le zakonske zamudne obresti od glavnice, ne pa tudi od nateklih kapitaliziranih obresti. Izračun obresti je zato napačen. Uporabljeni program za izračun obresti je v nasprotju z materialnim pravom. Po izračunu sodišča bi dolžnik moral upniku plačati za obdobje devet let 370% več kot znaša glavnica, kar je več kot 40% obresti letno. Sodišče ni moglo dovoliti izvršbe na obresti, dokler višine obresti ni določilo v smislu 22. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izpodbija višino odmerjenih stroškov upniku. Preveč so priznani stroški za odvetnikovo odsotnost iz pisarne, za njegove potne stroške in pregled sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

S sklepom o izvršbi je dolžniku naloženo, da je dolžan upniku plačati 1.307.436,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi na ta znesek, obračunane po 277/1 ZOR in po določbah Zakona o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, od dneva vložitve izvršilnega predloga do dneva plačila, stroški izvršilnega postopka v znesku 13.874,36 SIT in zamudne obresti od tega zneska po 277/1 člen ZOR ter vse morebitne nadaljnje stroške. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da v izvršilnem naslovu dolžniku ni naloženo, da je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.307.436,10 SIT, ampak samo od zneska glavnice to je zneska 628.534,60 SIT.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v zgoraj citiranem izvršilnem naslovu ni podlage za izterjavo zakonskih zamudnih obresti, dokler sodišče s posebnim sklepom, na podlagi določila 22. člena ZIZ, ne naloži dolžniku plačilo zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno zato, ker je višina zakonskih zamudnih obresti v izvršilnem naslovu določena določljivo: "zakonske zamudne obresti na ta znesek, obračunane po 277/1 ZOR in po določbah Zakona o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri", kar zadošča, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo v smislu določila 21. člena ZIZ, in zato ni potrebno izdajati posebnega sklepa po spremenjeni obrestni meri po določilu 22. člena ZIZ. Takšen način določanja višine zakonskih zamudnih obresti, kot je uporabljen v zgoraj citiranem izvršilnem naslovu, je tudi skladen z uveljavljeno sodno prakso (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 405/98).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je program izračuna zakonskih zamudnih obresti v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da program izračuna zakonskih zamudnih obresti za čas od 3.12.1996 do 27.6.2003 upošteva konformni način izračuna zakonskih zamudnih obresti, od 28.6.2003 dalje pa linearen način izračuna zakonskih zamudnih obresti, torej tako, kot je bilo to določeno v predpisih, ki so urejali višino zakonskih zamudnih obresti in so citirani v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Pri konformnem načinu obresti pa glavnica in obresti prejšnjega meseca predstavljajo glavnico za naslednji mesec.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost izračuna, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, iz katerega izhaja, da dolžnik na dan 29.10.2005 dolguje upniku še 1.756.327,31 SIT. To pa pomeni, da dolžnik ni dokazal, da je upnik prejel več, kot znaša njegova terjatev in da je zato predlog za nasprotno izvršbo neutemeljen.

Izpodbijani sklep je bil izdan 11.1.2006, pred objavo odločbe Ustavnega sodišča UI-300/04 z dne 2.3.2006. Citirane ustavne odločbe, na podlagi določila 44. člena Zakona o ustavnem sodišču ni možno uporabiti kot podlago za vrnitev že plačanih obresti, ki so bile plačane skladno z izvršilnim naslovom do dneva izdaje ustavne odločbe. Obresti, ki so bile izterjane v skladu z izvršilnim naslovom, je obravnavati kot pravnomočno izterjane. Razveljavitev zakona pa ne more predstavljati samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerje v katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 74/2005). Citirana ustavna odločba je podlaga le za vrnitev tistega, kar je bilo preveč plačano po njeni objavi, upoštevajoč izračun upnikove terjatve ob upoštevanju določila 376. člena Obligacijskega zakonika in citirane ustavne odločbe.

Pritrditi je pritožbi, da ima upnik sedež v Ljubljani in da zato stroški za njegovega odvetnika, ki ima sedež v Novi Gorici, ni bil potreben v obsegu priznane odsotnosti iz pisarne (120 odvetniških točk povečanih za 20% DDV, kar znese 15.840,00 SIT) in priznane kilometrine v znesku 14.520,00 SIT, skupaj 30.360,00 SIT. V tem delu je bilo zato pritožbi ugoditi in odmerjene stroške znižati za znesek 30.360,00 SIT. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da upnikov odvetnik ni upravičen do povrnitve nagrade za pregled izpodbijanega sklepa v obsegu 20 odvetniških točk povečanih za 20% DDV.

Dolžnik v glavnem delu s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 38. členom ZIZ).