Jedro

Nasprotna izvršba je mogoča, ko je izvršba že opravljena, to pa je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje, s katerim je terjatev v celoti poplačana, lahko pa tudi v primeru, kadar je poplačana le delno, če je glede preostalega dela izvršba ustavljena. Če izvršba ni končana, ima dolžnik na voljo ugovor po izteku roka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dne 18.12.1996 je izvršilno sodišče na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžniku naložilo plačilo denarne terjatve, in sicer zneska 1.307.436,10 SIT, zakonitih zamudnih obresti na ta znesek, obračunanih „po 277/1 ZOR in po določbah Zakona o obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, od dneva vložitve izvršilnega predloga do dneva plačila,“ stroškov izvršilnega postopka 13.874,34 SIT in „zamudne obresti od zneska teh stroškov po 277/1 čl. ZOR“ ter „vseh morebitnih nadaljnjih stroškov“, obenem pa je dovolilo izvršbo za izterjavo te terjatve. Po podatkih spisa je sklep postal pravnomočen 27.2.1997. Dolžnik je dne 4.7.2005 vložil predlog za ustavitev izvršilnega postopka in predlog za nasprotno izvršbo. S predlogom za nasprotno izvršbo je zahteval znesek, ki mu je bil izterjan nad višino glavnice (1.307.436,10 SIT) in stroškov (13.874,34 SIT). Izvršba se namreč po njegovem mnenju lahko vodi le za tiste zneske, ki so bili določeni v izvršilnem sklepu. Zakonite zamudne obresti, natekle po izdaji izvršilnega naslova, bi lahko prejel upnik šele potem, ko bi bil izdan sklep po 22. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ – UPB4, Uradni list RS, 3/2007 in 93/2007), saj višina obresti še ni ugotovljena. Če je obveznost plačevanja obresti po temelju ugotovljena, to še ne pomeni, da je ugotovljena njihova višina.

Ker se je izvršba še nadaljevala na plačo, je dolžnik svoj predlog za nasprotno izvršbo večkrat razširil in zahteval vrnitev še zneskov, izterjanih po vložitvi predloga za nasprotno izvršbo.

Dne 9.9.2005 je izvršilno sodišče dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe zavrnilo, ker po ZIZ dolžnik takega pravnega sredstva nima.

Dne 11.2006 je izvršilno sodišče zavrnilo tudi predlog za nasprotno izvršbo in nadaljnje upnikove stroške odmerilo na 60.148 SIT. Pojasnilo je, da izdaja posebnega sklepa po 22. člena ZIZ ni bila potrebna, saj so bile v izvršilnem naslovu zamudne obresti določene v višini zakonskih zamudnih obresti, kar pomeni obresti, kot jih je določala vsakokratna veljavna zakonska ureditev. Njihova višina pa je odvisna od višine in časa izpolnitve denarne obveznosti. S posebnim sklepom je ni mogoče določiti v nominalni višini že zaradi pravil o vračunavanju. V nadaljevanju sklep prve stopnje povzame posamezna plačila (ta so bila od 30.4.1997 dalje, z daljšo prekinitvijo od decembra 1998 do junija 2004, od tedaj dalje pa se dolžniku redno mesečno odtegujejo določeni zneski), vračuna izpolnitev (obresti od stroškov ne upošteva, ker niso bile določene) in pojasni, da se bo izvršba nadaljevala še za 1.756.327,31 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2005. Dolžnik je zoper sklep vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje ji je z izpodbijanim sklepom ugodilo le glede stroškov in te znižalo za 30.360 SIT, sicer pa je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje. Dolžniku je pojasnilo, da mu je s sklepom o izvršbi naloženo plačilo zneska 1.307.436,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ni potrebe po izdaji posebnega sklepa po 22. členu ZIZ, saj je višina zakonskih zamudnih obresti povsem določljiva in določena v skladu s sodno prakso. Ker je pred izdajo izpodbijanega sklepa bila v Uradnem listu RS že objavljena odločba ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/2006 z dne 17.3.2006), pa je sodišče druge stopnje dodalo še, da te odločbe ni mogoče uporabiti na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94) kot podlago za vrnitev že plačanih obresti, ki so bile plačane skladno z izvršilnim naslovom do dneva izdaje ustavne odločbe. Obresti, ki so bile izterjane v skladu z izvršilnim naslovom, je obravnavati kot pravnomočno izterjane. Razveljavitev zakona pa ne more predstavljati samostojne podlage za vložitev pravnega sredstva, s katerim bi bilo mogoče poseči v razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Ustavna odločba je podlaga le za vrnitev tistega, kar je bilo preveč plačano po njeni objavi, upoštevajoč izračun upnikove terjatve ob upoštevanju določila 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ – UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007) in ustavne odločbe.

Vrhovno državno tožilstvo vlaga zoper sklep višjega sodišča zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi pridobitve stališča, kdaj je pravnomočno odločeno o višini zakonskih zamudnih obresti, zapadlih v plačilo po izdaji (pravnomočnega) sklepa o izvršbi. Sklep izpodbija v zavrnilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer 1060. člena OZ v zvezi z ustavno odločbo U-I-300/04-25 in zato neuporabo tedaj veljavnega 376. člena OZ. Glede teka zamudnih obresti po 1.1.2002 bi sodišča morala upoštevati veljavno zakonodajo (376. člen OZ). V obravnavanem primeru so obresti do 1.1.2002 presegle glavnico. Res je sodišče prve stopnje o predlogu za izvršbo odločalo pred objavo odločbe ustavnega sodišča v uradnem listu, vendar pa ZUstS v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. O nasprotni izvršbi do 18.3.2006 še ni bilo pravnomočno odločeno. Da bi pritožbeno sodišče lahko odločilo o nasprotni izvršbi, bi moralo v okviru predhodne meritorne odločitve o obstoju izpolnitve, ki presega upnikovo terjatev, najprej (pravnomočno) odločiti o višini zamudnih obresti, ki je odvisna od trajanja zamude, spreminjajoče se obrestne mere in drugih predpisov materialnopravne narave, ki vplivajo na višino zamudnih obresti. Zato bi pritožbeno sodišče moralo ugotoviti, da so zakonske zamudne obresti, ki so bile prisojene s pravnomočnim sklepom o izvršbi dne 18.12.1996, dne 1.1.2002 prenehale teči – že po samem zakonu – in nato odločiti o nasprotni izvršbi. Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sklep druge stopnje razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Po drugem odstavku 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) v zvezi s 375. členom ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena obema strankama postopka. Nanjo je odgovoril dolžnik, ki se pridružuje predlogu Vrhovnega državnega tožilstva za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil potrjen sklep izvršilnega sodišča o zavrnitvi predloga za nasprotno izvršbo. Dolžnik je predlog podal med postopkom izvršbe zaradi izterjave upnikove terjatve zoper njega. Po določilu prvega odstavka 67. člena ZIZ lahko dolžnik potem, ko je izvršba že opravljena, predlaga pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, če je izpolnjen eden od pogojev, naštetih v 1. - 5. točki tega zakonskega določila. Nasprotna izvršba je torej mogoča, ko je izvršba že opravljena, to pa je, ko je opravljeno zadnje izvršilno dejanje, s katerim je terjatev v celoti poplačana, lahko pa tudi v primeru, kadar je poplačana le delno, če je glede preostalega dela izvršba ustavljena (ker npr. ni niso bila najdena sredstva za popolno poplačilo terjatve). Izvršba pa ni končana, če se še opravljajo (ali se bodo opravljala) izvršilna dejanja zaradi izterjave preostalega dela terjatve. V takem primeru ima dolžnik na voljo ugovor po izteku roka(1) oziroma je treba počakati, da se izvršba konča v celoti (z izterjavo preostalega dela terjatve ali ustavitvijo izvršbe v tem delu) in šele potem ima dolžnik možnost vložiti predlog za nasprotno izvršbo.(2) V obravnavani zadevi je bila dovoljena izvršba na dolžnikovo plačo. V takem primeru sodišče s sklepom o izvršbi zarubi določen del plače in naloži delodajalcu, da mora po pravnomočnosti tega sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo (129. člen ZIZ). Dolžnik je vložil predlog za nasprotno izvršbo v času, ko je zoper njega še tekla izvršba za izterjavo upnikove denarne terjatve. Delodajalec je namreč v skladu s 129. členom ZIZ dani nalog še izvrševal. Zato je dolžnik med postopkom vloženi predlog za nasprotno izvršbo tudi nenehno prilagajal tem izterjavam oziroma zviševal višino svoje nasprotne terjatve – kar vse potrjuje, da izvršba še ni bila opravljena, saj še ni bilo opravljeno zadnje dejanje, s katerim bi bil izvršilni upnik poplačan oziroma bi bila nadaljnja izvršba ustavljena. To pa pomeni, da še niso bili izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo. Tudi ob takšni uporabi materialnopravnih določb o obrestih, za katero se zavzema zahteva za varstvo zakonitosti, zato sodišči prve in druge stopnje zahtevku za nasprotno izvršbo ne bi mogli ugoditi. Ker je obseg preizkusa izpodbijane odločbe omejen samo na preizkus tistih kršitev, ki jih zahteva izrecno uveljavlja, pa navedeno kaže na neutemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti, zato jo je vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

Op. št. (1): Predpisi o izvršilnem postopku s pojasnili dr. Lojzeta Udeta, Univerzum, Ljubljana 1979, stran 81. Op. št. (2): Triva, Belajec, Dika, Sudsko izvršno pravo, opći dio, Informator, Zagreb 1984, stran 352.