Jedro

Stališče, da tožnik v zaslužku ni prikrajšan zgolj zato, ker ni zaposlen, je materialnopravno zmotno. Škoda mu namreč nastaja zato, ker bolje plačanega dela avtomehanika, za katerega se je izšolal, zaradi prometne nesreče ni (in ga tudi nikoli več ne bo) sposoben opravljati.

Mesečni zneski denarne rente predstavljajo čiste denarne terjatve, za katere tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti ob vsakokratni zapadlosti mesečnih obrokov. Denarna renta se plačuje vnaprej, vendar pa gredo tožniku zamudne obresti od posameznega rentnega obroka od dneva njegove dospelosti, in sicer od petega dne v naslednjem mesecu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 8.3.2007 plačevati mesečno rento v višini 52,57 EUR, pri čemer je mesečni obrok za marec 2007 zapadel 5.4.2007, naslednji mesečni obroki pa zapadejo vsakega 5. dne v naslednjih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka do plačila, pri čemer je tožena stranka dolžna plačati do pravnomočnosti sodbe zapadle mesečne obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred v roku 15 dni.

Višji rentni zahtevek se zavrne“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 178,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 2.032,16 EUR za nepremoženjsko škodo ter 900,00 EUR za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Zavrnilo pa je višji zahtevek za nepremoženjsko škodo in tujo pomoč (1.350,00 EUR), zahtevek za povrnitev prevoznih stroškov (398,18 EUR) ter višji obrestni zahtevek (2. točka izreka). Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 158,57 EUR (3. točka izreka). Po odločitvi sodišča je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 2.943,05 EUR (4. točka izreka).

(2) Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka ter posledično zoper stroškovno odločitev (3. in 4. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z razliko med osebnim dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal kot avtomehanik ter dohodkom, ki bi ga prejemal kot popravljalec motorjev, je tožnik predložil dve potrdili z dne 22.3.2005 in 23.3.2005, predlagal zaslišanje zaposlenih in direktorja v A. B. J. s.p. in v M. mehanik K.M. s.p., poizvedbe na Zavodu za zaposlovanje RS glede povprečne plače avtomehanika oziroma motomehanika ter poizvedbe v avtomehanični delavnici AC I. Sodišče navedenih dokazov ni izvedlo, s čimer je zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede ugotovitve, da tožnik s popravili avtov in motorjev v prostem času ni prejemal rednih dohodkov, sodbi očita protispisnost. Priči V.Š. ter G.Š. sta namreč potrdila, da je tožnik kar naprej nekaj ''šraufal'' in da je za to prejemal plačilo. Pritožba nadalje povzema izvedensko mnenje izvedenca za medicino, ki potrjuje, da je tožnik zmanjšano sposoben za dela in aktivnosti, ki terjajo prepogibanje v pasu, dvigovanje težjih bremen, dolgotrajno sedenje v prisilni drži... . Na dlani je torej, da ni več sposoben za delo avtomehanika, ki je bolje plačano od dela motomehanika. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih zaključkov izvedenskega mnenja ter do dejstva, da tožnik dejansko ni zaposlen, tako da je zaradi posledic poškodbe prikrajšan za pridobivanje kakršnegakoli dohodka. Končno pritožba opozarja, da je tožnik tudi v zvezi z rento predlagal svoje zaslišanje, sodišče pa je ta dokaz izvedlo le v zvezi z okoliščinami prometne nesreče. Glede na to, da gre za odločilen dokaz, saj bi sam največ lahko izpovedal o tem, katera dela je opravljal pred nesrečo in koliko je s tem zaslužil, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, je tudi s tem zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

(3) Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila predmet preizkusa le odločitev sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku in (posledično) o stroških postopka (1. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP).

(6) Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da tožnik v obliki mesečne rente uveljavlja izgubo zaslužka, ki ga je pred nesrečo prejemal s popravili avtov in motorjev v popoldanskem času (20.000,00 SIT oz. 83,45 EUR mesečno) ter razliko v dohodku avtomehanika in motomehanika (18.000 SIT oz. 75,11 EUR mesečno). Zaradi posledic prometne nesreče namreč popoldanskih popravil ''na črno'' ne opravlja več, poleg tega pa za delo avtomehanika ni več sposoben, temveč le za dela v mehaniki motornih koles.

(7) Pravno podlago zahtevka predstavlja določba 2. odst. 174. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), ki v primeru (delne ali popolne) nezmožnosti za delo ali zmanjšanih možnosti za razvoj in napredovanje zaradi telesne poškodbe predvideva povračilo škode v obliki denarne rente.

(8) Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izgubo popoldanskega zaslužka je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Zavrnitev zahtevka namreč narekuje že dejstvo, da v zvezi z višino tovrstnega zaslužka tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi omogočale preizkus njegove utemeljenosti. Zgolj pavšalno je namreč zatrjeval, da je s popravili avtov in motorjev v popoldanskem času mesečno zaslužil 20.000 SIT (primerjaj tretji odstavek na strani 7 tožbe). Glede na to, da mora stranka določno navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. in 212. čl. ZPP), bi moral tožnik navesti npr. koliko vozil je popravil mesečno, kakšno plačilo je prejel za posamično popravilo, v kakšnem časovnem obdobju je opravljal to delo... Šele na podlagi takšnih podatkov bi bilo namreč (tudi na podlagi prostega preudarka, 216. čl. ZPP) mogoče izračunati povprečni mesečni dohodek. Ob odsotnosti takšnih konkretnih podatkov pa je mogoče o višini zatrjevanega zaslužka le ugibati. Podlaga sodbe so lahko le dokazana dejstva, ne pa negotove domneve.

(9) Po povedanem je pritožbeno sklicevanje na izpovedi prič V.Š. ter G. Š., ki sta potrdila, da je tožnik s popravili služil, brezpredmetno. Tudi če bi jima sodišče prve stopnje sledilo, odločitev ne bi mogla biti drugačna, saj priči nista povedali ničesar o višini zaslužka (prim. izpovedi na list. št. 135 in 136). Trditev o zasluženih 20.000 SIT mesečno je tako ostala nedokazana.

(10) Sodišče prve stopnje je tožnika zaslišalo v prisotnosti njegovega odvetnika, ki mu je postavljal vprašanja (glej narok na list. št. 51). Pritožbeni očitki, da je bil tožnik s tem, ko ga o popoldanskem zaslužku sodišče ni spraševalo, prikrajšan za možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odst. 339. čl. ZPP), so zato brez podlage. Pri tem ni odveč dodati, da njegovo zaslišanje glede na pomanjkljive trditve o višini zaslužka niti ne bi bilo utemeljeno, saj dokazi le potrjujejo in ne nadomeščajo trditev strank.

(11) Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na razliko v dohodku avtomehanika in motomehanika. Razlogi sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da zaposlitve ne more dobiti zaradi posledic poškodb v prometni nesreči (primerjaj tretji odstavek na strani 8 sodbe), ne prepričajo, saj tožnik ne uveljavlja celotnega mesečnega zaslužka delavca avtomehanika. Če je sodišče štelo, da tožnik v zaslužku ni prikrajšan, zgolj zato ker ni zaposlen, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Škoda mu namreč nastaja zato, ker bolje plačanega dela avtomehanika, za katerega se je izšolal, zaradi prometne nesreče ni (in ga tudi nikoli več ne bo) sposoben opravljati. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik za takšno delo ni več sposoben, trajne omejitve v funkcionalnem smislu pa nenazadnje izhajajo tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino mag. AA (5. točka mnenja na list. št. 89), ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo (in v nasprotju s pritožbenimi trditvami to v sodbi tudi jasno navedlo). Razliko med zaslužkom pa je tožnik po prepričanju pritožbenega sodišča (kljub zavrnitvi večine njegovih dokaznih predlogov) uspel dokazati s potrdilom ''A. B. J.'' (v prilogi A18) ter potrdilom ''M. M. K.M. s.p.'' (v prilogi A19), ki ju je sodišče prve stopnje sicer povzelo med dokaze, vendar se do njiju ni opredelilo.

(12) Zatrjevanemu dejstvu, da obstaja razlika v zaslužku obeh vrst mehanikov v neto znesku 18.000 SIT mesečno, tožena stranka tudi sicer ni nasprotovala (glej 3. točko odgovora na tožbo na strani 26). Ker neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati (2. odst. 214. čl. ZPP), je stališče sodišča prve stopnje o nedokazanosti tožnikovega prikrajšanja tudi iz tega razloga napačno.

(13) Toženi stranki sta bili omenjeni potrdili A18 in A19 vročeni, tako da se je o njih lahko izrekla. Pritožbeno sodišče ju je zato samo dokazno ocenilo (kot verodostojne) in sodbo sodišča prve stopnje (glede na določbo tretje alineje 358. čl. ZPP) ustrezno spremenilo. Glede na pravnomočno odločitev, da je tožena stranka za nastalo škodo odgovorna le do 70% (prim. vmesno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3008/2009 z dne 21.10.2009 na list. št. 186 spisa), je pritožbeno sodišče zahtevani znesek 18.000 SIT oz. 75,11 EUR ustrezno znižalo ter ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 30% prisodilo le 52,57 EUR mesečne rente, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

(14) Delno je v okviru rentnega zahtevka utemeljen tudi obrestni zahtevek. Tožnikova izguba na zaslužku se od vsega začetka izkazuje v denarnih zneskih. Mesečni zneski denarne rente zato predstavljajo čiste denarne terjatve, za katere tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti ob vsakokratni zapadlosti mesečnih obrokov. Denarna renta se plačuje vnaprej (2. odst. 167. člena OZ), vendar pa gredo tožniku zamudne obresti od posameznega rentnega obroka od dneva njegove dospelosti, in sicer od petega dne v naslednjem mesecu. V tem obsegu je pritožbeno sodišče prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti, višji obrestni zahtevek pa ni utemeljen.

(15) Odškodninska narava rente, prisojene zaradi izgubljenega zaslužka v primeru nesposobnosti za delo, izključuje upoštevanje porasta življenjskih stroškov (prim. Strohsack, Obligacijska razmerja II, str. 184). Tožbeni zahtevek je torej neutemeljen tudi v delu, kjer tožnik zahteva valorizacijo rente v skladu z rastjo življenjskih stroškov.

(16) Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene očitke v zvezi z zavrnitvijo večine dokaznih predlogov tožnika (glede razlike v dohodkih mehanikov) ne bo posebej odgovarjalo, saj za odločitev (upoštevaje, da je pritožnik s pritožbo v tem delu uspel) niso bistvene (1. odst. 360. čl. ZPP).

(17) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo tudi z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), vendar le teh ni ugotovilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz izreka.

(18) Pritožbeno sodišče ocenjuje, da delna sprememba sodbe ne vpliva na uspeh pravdnih strank, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje (v razmerju 60%:40% v korist tožnika), zato v stroškovni del izpodbijane sodbe (4. točka izreka) ni posegalo.

(19) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 2. odst. 154. in 165. čl. ZPP. V skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah ter Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 625 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov, 20% DDV ter sodno takso 190,28 EUR, kar skupaj znaša 541,41 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel s 33% (prisojenih 52,57 EUR od zahtevanih 158,57 EUR), je upravičen do povrnitve 178,66 EUR.