Jedro

Predmet financiranja so le prijavljeni projekti in ti morajo izpolnjevati razpisne pogoje. Zato organ, ki odloča o sofinanciranju, pri presoji, ali prijavljeni projekt izpolnjuje razpisne pogoje, ne ugotavlja, ali so ti projekti izvedeni iz drugih projektov, ki imajo ustrezna soglasja. To pomeni, da tega tožniki ne morejo uveljavljati niti v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega akta.

Vprašanje, ali se soglasje, ki je bilo dano za projekt po eni projektni dokumentaciji, nanaša tudi na posege v kulturni spomenik, ki se bodo izvajali po drugi projektni dokumentaciji, pa ni vprašanje časovne veljavnosti soglasja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 4300-86/2013-489 z dne 10. 9. 2014. Z izpodbijanim sklepom je ministrstvo v postopku ponovne preveritve vloge razveljavilo sklep št. 4300-86/2013- 410 z dne 26. 6. 2014 za sofinanciranje revidentkinega projekta obnove Kavarne X z vinskim barom in kletjo v višini 423.825,00 EUR.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je tožena stranka pri ponovnem preverjanju vloge ugotovila, da revidentka ni imela vseh potrebnih dovoljenj in soglasij za izvedbo projekta investicije, ki je predmet vloge, saj ni razpolagala s kulturnovarstvenim soglasjem za nameravani poseg na območju kulturnega spomenika (Maribor - mestno jedro).

3. Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka upravnega spora in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

K I. točki izreka:

5. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za zadevo, v kateri je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ki presega 20.000,00 EUR. Ker je revizija dovoljena že po tej določbi, se Vrhovno sodišče do ostalih zatrjevanih pogojev ni opredeljevalo.

6. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

7. To pomeni, da je obseg presoje revizijskega sodišča vezan na okvir, ki izhaja iz konkretnih navedb v vloženem izrednem pravnem sredstvu, šele te pa vzpostavijo podlago tudi za presojo pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, vendar ne neomejeno.1 Poleg tega iz omenjene določbe ZUS-1 izhaja, da Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne presoja bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zato na ta način tudi ne ugotavlja dejstev, ki bi morebiti kazala na obstoj sicer zatrjevane procesne kršitve. Stranka mora zato v reviziji zatrjevati in opredeliti dejanje ali opustitev, s katerim naj bi sodišče prve stopnje storilo omenjeno kršitev (drugi in tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1), poleg tega pa tudi, zakaj navedeno dejanje ali opustitev pomeni bistveno kršitev pravil postopka (torej glede na okoliščine konkretnega primera), ter utemeljiti vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

8. Revidentka sodišču prve stopnje očita, da je kljub temu, da naj bi bilo dejansko stanje sporno, odločalo brez glavne obravnave in da ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem predlaganih prič in izvedenca gradbene stroke. Obrazložitev o tem naj bi bila nezadostna in naj bi pomenila vnaprejšnjo dokazno oceno. Razlogi sodbe in vsebina predloženih dokazov naj bi bili v medsebojnem nasprotju.

9. Revidentka očitke bistvenih kršitev pravil postopka upravnega spora in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave utemeljuje na napačni predpostavki, da je dejansko stanje, ki je v obravnavani zadevi odločilno, sporno. Katero dejansko stanje je odločilno, je namreč odvisno od pravilne uporabe materialnega prava.

10. Predmet tega upravnega spora je odločitev tožene stranke, da projekt, ki ga je revidentka prijavila na razpis, ne izpolnjuje pogojev za sofinanciranje, ker je bilo ugotovljeno, da zanj ni bilo pridobljenega kulturnovarstvenega soglasja. Eden izmed razpisnih pogojev je bil namreč tudi, da je do sofinanciranja upravičen projekt za izvedbo katerega imajo prijavitelji pridobljena vsa potrebna dovoljenja in soglasja (tretja alineja 2.3.2. točke razpisne dokumentacije). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da revidentka ne ugovarja, da gre za naložbo v objekt, ki predstavlja enoto kulturne dediščine, ugovarja pa ugotovitvi, da zanjo nima kulturnovarstvenega soglasja. Revidentka namreč meni, da se kulturnovarstveno soglasje št. EP/2491 z dne 19. 7. 2007, ki ga je drug investitor pridobil za projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) št. 100/2007, nanaša na dela po projektu za izvedbo del (v nadaljevanju PZI) št. 101/2013, ki ga je navedla v prijavi na javni razpis.

11. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revidentka prijavi priložila projektno dokumentacijo PZI št. 101/2013 in podpisala izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji, ki v 17. točki vsebuje izjavo, da za izvedbo projekta ne potrebuje gradbenega dovoljenja ter da ima pridobljena vsa potrebna dovoljenja in soglasja za izvedbo tega projekta.

12. V vlogi, s katero je prijavila projekt, torej ni navajala, da gre za dokončanje projekta po PGD št. 100/2007, za katerega je drug investitor pridobil kulturnovarstveno soglasje, temveč, da gre za dela, za katera gradbenega dovoljenja ne potrebuje, in ki se bodo izvajala po PZI št. 101/2013. Za ta projekt pa kulturnovarstvenega soglasja ni pridobila, niti zanj ni zaprosila. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je na podlagi 28. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) treba kulturnovarstveno soglasje pridobiti za vse posege v kulturni spomenik oziroma registrirano nepremično dediščino, torej tudi za dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Kulturnovarstveno soglasje pristojni organ izda, če ugotovi, da je nameravani poseg v skladu s kulturnovarstvenimi pogoji (drugi odstavek 30. člena ZVKD-1), to pa ugotavlja na podlagi predložene projektne dokumentacije, če gre za poseg, za katerega je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, oziroma na podlagi priloženega opisa in ustreznega grafičnega prikaza, če gradbeno dovoljenje za poseg ni potrebno.

13. To pomeni, da tudi če se revidentkina investicija ne nanaša na dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, bi morala za dela po projektu, ki ga je predložila javnemu razpisu, in s katerimi posega v kulturno dediščino, pridobiti kulturnovarstveno soglasje. Na drugačno stališče ne more vplivati okoliščina, da je bilo leta 2007 za posege v to isto enoto kulturne dediščine pridobljeno kulturnovarstveno soglasje na podlagi projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD št. 100/2007). ZGO-1 v 5.5.2. točki 2. člena soglasje opredeljuje kot potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Projektna dokumentacija pa je v 5.2. točki istega člena opredeljena kot sistematično urejen sestav načrtov oziroma tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravane in izvedene gradnje ter obsega idejno zasnovo, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo in projekt izvedenih del. Predmet odločanja o izdaji soglasja je torej lahko katerakoli projektna dokumentacija. Zato je očitek, da bi se sodišče v obravnavani zadevi moralo opredeliti do razmerja med PGD in PZI napačen.

14. Ta revizijski očitek namreč izhaja iz napačnega izhodišča, da je po določbah Pravilnika o projektni dokumentaciji PZI lahko le nadgradnja PGD. To iz navedene opredelitve projektne dokumentacije po ZGO-1 ne izhaja. Po 26. členu Pravilnika o projektni dokumentaciji pa sestavljajo PZI načrti podrobnejših tehničnih rešitev in detajlov, ki nadgrajujejo posamezne načrte projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar to ne pomeni, da takega projekta ni mogoče izdelati tudi za gradbena dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Četrta alineja prvega odstavka 2. člena tega pravilnika namreč PZI opredeljuje le kot projekt, katerega namen je izvedba gradnje. Tudi revidentka je v prijavi na razpis izjavila, da gre za dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Možnost, da predstavlja PZI po določbah Pravilnika o projektni dokumentaciji nadgradnjo PGD, torej sama po sebi še ne pomeni, da gre v konkretnem primeru za tak PZI.

15. Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori o nepravilni uporabi določb ZVKD-1. V času izdaje izpodbijanega akta ZVKD-1 sicer res ni določal časovne veljavnosti kulturnovarstvenih soglasij,2 vendar časovna veljavnost kulturnovarstvenega soglasja ne pomeni soglasja za katerekoli posege na kulturnem spomeniku, temveč velja le za posege, za katere je bilo to soglasje dano. Vprašanje, ali se soglasje, ki je bilo dano za projekt po eni projektni dokumentaciji, nanaša tudi na posege v kulturni spomenik, ki se bodo izvajali po drugi projektni dokumentaciji, pa ni vprašanje časovne veljavnosti soglasja.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno opozarja na 2.3.2. točko razpisne dokumentacije, ki določa, da so do financiranja upravičeni tisti prijavljeni projekti, ki izpolnjujejo v tej točki določene pogoje. Predmet financiranja so torej le prijavljeni projekti in ti morajo izpolnjevati razpisne pogoje. Zato organ, ki odloča o sofinanciranju, pri presoji, ali prijavljeni projekt izpolnjuje razpisne pogoje, ne ugotavlja, ali so ti projekti izvedeni iz drugih projektov, ki imajo ustrezna soglasja. To pomeni, da tega tožniki ne morejo uveljavljati niti v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega akta. Tako stališče tudi ni v nasprotju z revidentkino trditvijo, da po določbah javnega razpisa ni bila dolžna navajati, da PZI št. 101/2013 izhaja iz PGD št. 100/2007. 17. Ker je po obravnavanem javnem razpisu do sofinanciranja upravičen lahko le projekt, za izvedbo katerega ima prijavitelj pridobljena vsa ustrezna dovoljenja in soglasja, je z vidika dejanskega stanja tega pogoja odločilno le, ali je revidentka pridobila soglasje za projekt, kot ga je opredelila sama. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava je po navedenem neutemeljen.

18. Ker v zadevi ni sporno, da je v vlogi navedla in priložila le projektno dokumentacijo PZI št. 101/2013, so ob takem materialnopravnem izhodišču nepomembna tudi: vprašanje, na koga se glasita PGD št. 100/2007 in kulturnovarstveno soglasje k njemu, vprašanje ali iz delnega uporabnega dovoljenja izhaja, da dela po PGD št. 100/2007 niso bila izvedena v obsegu del, na katera se nanaša prijava na razpis, in vprašanje, ali gre kljub različnim parcelnim številkam v eni in drugi dokumentaciji za gradbena dela na istih nepremičninah. To pomeni, da so neutemeljeni vsi očitki o neuporabi oziroma zmotni uporabi določb predpisov, na katere se revidentka v zvezi s tem sklicuje (26. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji, 5. člen ZGO-1 in določb ZZK-1). Z navedbami, s katerimi revidentka izraža zgolj nestrinjanje s stališči, na katerih temelji izpodbijana sodba, pa očitka o neobrazloženosti in s tem tudi kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni mogoče utemeljiti.

19. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah pravil postopka, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov. Iz revizijskih navedb je razvidno, da gre za dokaze, s katerimi želi dokazovati dejstva, ki jih v vlogi za dodelitev sredstev ni navajala in zato po prej navedeni materialnopravni podlagi niso pravno odločilni. Tudi če bi organ, ki odloča o sofinanciranju prijavljenih projektov, izpolnjevanje razpisnih pogojev ugotavljal na način, kot ga revidentka uveljavlja, torej z ugotavljanjem, ali pomeni PZI št. 101/2013 nadgradnjo PGD št. 100/2007, bi se revidentka na ta projekt morala sklicevati že v prijavi na razpis, torej pred izdajo izpodbijanega akta. Ker se ni, ta projekt ni del dejanskega stanja, na katerem temelji v tem upravnem sporu izpodbijani upravni akt. To je jasno razvidno tudi iz njenih tožbenih navedb, saj se je v zvezi s tem projektom sklicevala na zapisnik sestanka pri ZVKDS, OE Maribor, z dne 29. 9. 2014, akt, ki ga izpodbija v tem upravnem sporu, pa je bil izdan že 10. 9. 2014. V upravnem sporu pa stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta (52. člen ZUS-1). Res je sicer, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, zakaj glavne obravnave ni opravilo oziroma, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, vendar iz navedenih razlogov ta kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.

20. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrniti.

K II. točki izreka:

21. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. Zato revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS -1).

1 O tem, da ima navedeni preizkus svoje meje, saj je tudi kritika pravne presoje ugotovljenih dejstev lahko celovita le ob ustrezni revizijski trditveni podlagi, Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 328/2009 z dne 26. 8. 2009. 2 Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1D - Uradni list RS, št. 32/2016) je bil uveljavljen 30.a člen, ki določa prenehanje veljavnosti kulturnovarstvenih pogojev in soglasij.