Jedro

V skladu z razpisno dokumentacijo so do financiranja upravičeni samo projekti prijaviteljev, ki izpolnjujejo navedene pogoje. Eden od pogojev je, da morajo biti vsa dovoljenja izdana prijavitelju projekta. Tako je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da izdano kulturno varstveno soglasje velja tudi za dela priglašena na javnem razpisu, saj je bilo soglasje izdano drugemu investitorju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka razveljavila sklep št. 4300-86/2013-410 z dne 26. 6. 2014 izdan vlagatelju A. d.o.o. za sofinanciranje projekta obnova Kavarne X. z vinskim barom in kletjo v višini 423.825,00 EUR. V obrazložitvi svojo odločitev utemeljuje z ugotovljenimi nepravilnostmi v postopku ponovne preveritve vloge. Navaja, da je tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 20 z dne 21. 3. 2014 objavila Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicijskih podjetij, ki ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta na območju Maribora s širšo okolico (Javni razpis). V postopku pregleda vlog prispelih na citirani razpis je strokovna komisija ugotovila, da je vloga tožeče stranke prispela pravočasno in da izpolnjuje vse pogoje razpisa, na podlagi ocenjevanja, na podlagi meril iz 11. točke razpisa oziroma 2.19. točke razpisne dokumentacije je navedeni projekt pri ocenjevanju dosegel 55 točk. Skupna višina sofinanciranja je skladno s 3. točko razpisa glede na velikost podjetja znašala največ 50 % izkazanih upravičenih stroškov. Tožena stranka je pred podpisom pogodbe ponovno preverila vlogo in ugotovila, da tožeča stranka ob vložitvi vloge ni razpolagala s kulturno varstvenim soglasjem, ki bi ga glede na dejstvo, da se objekt - hiša na na naslovu … nahaja na območju kulturnega spomenika Maribor - mestno jedro in da gre za enoto nepremične kulturne dediščine (EŠD …), morala imeti. V 7. točki poglavja 2.9. razpisne dokumentacije je določeno, da morajo biti gradbena dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. 2. alinea drugega odstavka poglavja 2.7.4. razpisne dokumentacije tudi določa, da v primeru, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, je vlogi potrebno priložiti izjavo prijavitelja, da gradbeno dovoljenje za predvideni poseg ni potrebno, da pa razpolaga z vsemi potrebnimi dovoljenji in soglasji za izvedbo projekta. V določenih segmentih razpisa kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev zadostuje podpisana izjava vlagatelja. V konkretnem primeru je tožeča stranka – kot vlagatelj podpisala izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji (razpisni obrazec št. 2), v kateri v 17. točki izjavlja, da ima pridobljena vsa potrebna dovoljenja in soglasja za izvedbo projekta začetne investicije, ki je predmet vloge. Poleg tega je sestavni del vloge tudi izjava, da za izvedbo projekta ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ker z deli, ki so predmet projekta ne bo posegala v konstrukcijo objekta. V istem obrazcu pa je v točki 4 tudi podala izjavo, da so vse navedbe, ki so podane v vlogi resnične in ustrezajo dejanskemu stanju. Iz odgovora Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS, OE Maribor) z dne 27. 8. 2014 izhaja, da bi si tožeča stranka kot investitor morala pridobiti kulturno varstvene akte, to je kulturno varstvene pogoje in soglasje, česar pa ni storila. V zadnjih treh letih namreč za navedeni objekt nepremične kulturne dediščine Maribor - hiša na naslovu … ni bil izdan noben kulturno varstveni akt oziroma investitor zanj niti ni zaprosil. Tožena stranka na podlagi tega ugotavlja, da tožeča stranka kot prijavitelj ne razpolaga z vsemi potrebnimi soglasji in dovoljenji, ki jih potrebuje na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1, členi 28 do 30), kar v posledici pomeni, da vloga ne izpolnjuje vseh pogojev in zahtev razpisa in razpisne dokumentacije, zato se sklep o odobritvi sofinanciranja predmetnega projekta v skladu s točko 2.17. razpisne dokumentacije o odobritvi sredstev razveljavi.

2. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, v posledici tega je zato izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, z njim je tožena stranka tudi neupravičeno posegla v že pridobljeno pravico tožeče stranke do odobrenih sredstev za projekt. V tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah povzema potek postopka z objavo Javnega razpisa in navaja, da je kulturno varstveno soglasje bilo izdano že 19. 7. 2007 za obnovo in ureditev objekta na naslovu …. Pri tem se sklicuje na dejstvo, da gre za isti objekt kot je tisti glede katerega je kandidirala na Javnem razpisu in je v Registru kulturne dediščine Slovenije vpisan pod EŠD …. Iz obrazložitve citiranega soglasja izhaja, da bodo dela na omenjenem objektu izvedena na podlagi projektne dokumentacije št. 100/2007, ki jo je izdelal arhitekt A.A. iz Maribora, po tej projektni dokumentaciji pa je tožeča stranka nameravala izvesti tudi sporni projekt, saj sta vsebini projekta PGD št. 100/2007 in projekta PZI št. 101/2013 takšni, da omogočata investicijo skladno z izdanim soglasjem. V obravnavanem primeru so bila določena dela izvedena že leta 2009. Tožeča stranka pri tem pojasnjuje, da spomeniško varstvo pogojuje s soglasjem posege v volumen objekta, fasado, stavbno pohištvo in konstrukcijo, oba projekta pa imata enako projektno stanje vseh nosilnih sten, enak volumen in enako fasado. V podanem soglasju pa znotraj projekta PGD ni bilo nobenih zahtev ZVKD, saj ni nobenih elementov, za katere bi moral ZVKD postaviti pogoje in posledično izdati soglasje. Poudarja, da bi bilo s postavitvijo izvedenca gradbene stroke oziroma druge ustrezne stroke možno potrditi, da je vsebina obeh projektov takšna, da omogoča investicijo skladno s projektom PZI št. 101/2013 na podlagi soglasja izdanega za izvedbo projekta PGD št. 100/2007. Zaključuje, da je izpolnjevala vse pogoje za dodelitev sredstev že v času izdaje sklepa tožene stranke št. 4300-86/2013-410 z dne 26. 6. 2014, s katerim so ji bila dodeljena sredstva za sporni projekt. Povzema tudi strokovno mnenje pooblaščenega arhitekta B.B., ki ga naj sodišče upošteva kot del navedb tožeče stranke. S povzetkom člankov in javnih izjav je opozorila tudi na problem sofinanciranja na podlagi spornega Javnega razpisa v Mariboru. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah pojasnjuje potek postopka in posebej izpostavlja dejstvo, da je ZVKDS, OE Maribor dne 6. 8. 2014 na poziv tožene stranke odgovoril, da v zadnjih treh letih za enoto nepremične kulturne dediščine Maribor-hiša na naslovu … (EŠD …) ni bil izdan noben kulturno varstveni akt oziroma investitor zanj ni niti zaprosil ter da nikoli ni bilo izdano kulturno varstveno soglasje za projekt PZI št. 101/2013, ki ga je izdelal arhitekt A.A. Prav tako se je ZVKDS, OE Maribor v odgovoru z dne 1. 9. 2014 opredelil tudi do tega, da bi investitor na podlagi konkretnih posegov oziroma popisa del, ki so mu bila predložena, moral pridobiti kulturno varstvene akte oziroma kulturno varstvene pogoje in soglasja, vendar pa zanje ni zaprosil. Tožena stranka navaja tudi, da je navedene podatke pridobila od uradne institucije oziroma nosilca javnih pooblastil v skladi s 169. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

4. Glede kulturno varstvenega soglasja št. EP/2491 z dne 19. 7. 2007 pa pripominja, da je bilo citirano soglasje izdano podjetju C. d.o.o., to podjetje pa ni prijavitelj na predmetnem razpisu, soglasje pa je bilo izdano na podlagi projektne dokumentacije št. 100/2007, ki jo je izdelal arhitekt A.A.. Tožeča stranka je v vlogi na razpis priložila tehnično skico objekta in več načrtov arhitekture iz PZI št. 101/2013 A.A. iz junija 2013. Niti v vlogi na Javni razpis niti v tožbi pa ni izkazala, da se projekt št. 100/2007 ter kulturno varstveno soglasje, ki je bilo zanj izdano, nanašata na dela, ki jih je tožeča stranka opredelila v vlogi. Glede na dejstvo, da se tožeča stranka v vlogi sklicuje na projekt št. 101/2013 je tožena stranka upravičeno štela, da za navedeni projekt kulturno varstveno soglasje ni bilo izdano. V nadaljevanju tudi povzema ugotovitve iz arhivske evidence Upravne enote Maribor, ki je v odgovoru z dne 11. 8. 2014 navedla, da je bilo investitorju D.D. za rekonstrukcijo dela navedenega objekta izdano gradbeno dovoljenje dne 16. 8. 2007. Glede na to, da je bilo kulturno varstveno soglasje št. EP/2491 z dne 19. 7. 2007 izdano približno mesec dni pred gradbenim dovoljenjem, tožena stranka zaključuje, da dela, ki jih je tožeča stranka navedla v vlogi na Javni razpis niso bila zajeta v kulturno varstvenem soglasju, tako da za ta dela le-to ni veljavno. Pomeni le, da je bila narava del, ki se nanaša na citirano kulturno varstveno soglasje takšna, da je bilo potrebno za njihovo izvedbo pridobiti gradbeno dovoljenje. Iz popisa del, ki jih je tožeča stranka prijavila na Javni razpis (fasada na dvorišču, restavracijska dela na fasadi ob cesti, oplesk z vsemi sloji po zahtevah ZVKDS itd.), ter na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, pa zaključuje, da bi morala pridobiti novo kulturno varstveno soglasje, saj je bilo soglasje št. EP/2491 z dne 19. 7. 2007 v letu 2008 že izčrpano.

5. K podani argumentaciji glede neutemeljenosti tožbe pa v predmetni zadevi tožena stranka še dodaja, da je narava postopka dodelitve sredstev na podlagi javnega razpisa takšna, da so v postopku posebno poudarjena načela zakonitosti, transparentnosti in enake obravnave prijaviteljev oziroma prejemnikov sredstev. Pomeni, da organ oceni vse vloge po istih vnaprej določenih pogojih in merilih ter da s sklepanjem pogodb o dodelitvi sredstev, pravice in dolžnosti izhajajo iz javnega razpisa in v obsegu, ki jih le-ta določa. Poudarja tudi, da je bil javni razpis za dodelitev sredstev v konkretnem primeru izveden tudi na podlagi sheme državnih pomoči, katere veljavnost je potekla 30. 6. 2014. Z ugoditvijo tožbi bi po mnenju tožene stranke sodišče neupravičeno poseglo v obveznost tožeče stranke, da spoštuje predpise Evropske unije in s tem tudi v njeno upravno pravno pristojnost, saj je upravno pravna faza Javnega razpisa z izdajo sklepa zaključena, sklep o dodelitvi sredstev tožeči stranki pa je bil razveljavljen. Vztraja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter da tožbo tožeče stranke zavrne. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet obravnavanega spora je postopek, ki poteka na podlagi Javnega razpisa (za sofinanciranje začetnih investicijskih podjetij, ki ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta na območju Maribora s širšo okolico), pri teh postopkih pa po ustaljeni sodni praksi gre za javno pravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopkih javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev, skladno s pogoji razpisa. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je običajno v pristojnosti strokovne komisije, kako mora biti vloga izpolnjena, pa je običajno natančno vnaprej določeno v razpisni dokumentaciji. Zaradi navedenega je sodna presoja v tovrstnih postopkih zadržana ter je usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijane odločbe zadosti pogojem iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. V zadevi ni sporno, da je objekt na naslovu … registrirana nepremična dediščina v Registru kulturne dediščine Slovenije vpisana pod EŠD …. Po Zakonu o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) in sicer po 28. členu je potrebno kulturno varstveno soglasje pridobiti za: posege v spomenik; posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi; posege v varstva območja dediščine; posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt in za raziskavo dediščine, ki ni arheološka ostalina. Po določbi 29. člena ZVKD-1 pa je pred izdajo kulturno varstvenega soglasja potrebno pridobiti kulturno varstvene pogoje zavoda (prvi odstavek). V vlogi za pridobitev kulturno varstvenih pogojev je treba navesti namen posega in priložiti projektno dokumentacijo, ki jo za pridobitev projektnih pogojev predpisujejo predpisi, ki urejajo graditev. Kadar gre za poseg, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, je potrebno vlogi priložiti ustrezno skico in opis posega (drugi odstavek). V skladu s četrtim odstavkom citiranega člena se kulturno varstveni pogoji določijo (med drugim) tudi za poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora. Po določbi prvega odstavka 30. člena ZVKD-1 je vlogi za izdajo kulturno varstvenega soglasja v primeru, če gre za poseg, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje, treba priložiti opis in grafični prikaz, iz katerega so razvidni obstoječe stanje ter lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravanega posega.

10. V obravnavanem primeru je sporno, ali gre pri naložbi (obnova Kavarne X. z vinskim barom in kletjo, ki se nahaja v objektu na naslovu …), ki jo je tožeča stranka prijavila na Javni razpis, za poseg, za katerega je potrebno pridobiti kulturno varstvene akte ali povedano drugače, da v izjavi o strinjanju z razpisnimi pogoji (obrazec št. 2), v kateri v 17. točki izjavlja, da ima pridobljena vsa potrebna dovoljenja ter soglasja za izvedbo projekta začetne investicije, ki je predmet vloge, ni navajala resničnih dejstev (točka 4 obrazca št. 2).

11. Tožeča stranka v tožbi ne ugovarja, da gre za naložbo v objekt, ki predstavlja enoto kulturne dediščine, ugovarja pa, da v obravnavanem primeru ni bila dolžna pridobiti (novega) kulturno varstvenega soglasja, saj je vsebina projekta v skladu s PZI 101/2013 takšna, da omogoča investicijo na podlagi soglasja za izvedbo projekta PGD 100/2007, za katerega pa je dne 19. 7. 2007 pridobila kulturno varstveno soglasje.

12. Naveden tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo kulturno varstveno soglasje na katerega se sklicuje tožeča stranka, ki ga je izdal ZVKDS, OE Maribor pod št. EP/2491 dne 19. 7. 2007, izdano stranki C. d.o.o. in da je bila k vlogi za izdajo tega kulturno varstvenega soglasja priložena projektna dokumentacija št. 100/2007. Nadalje iz spisne dokumentacije tudi izhaja, da je bilo na podlagi PGD 100/2007 dne 16. 8. 2007 investitorju C. d.o.o. (kasneje je bil investitor spremenjen in se je dovoljenje nanašalo na D.D.) izdano gradbeno dovoljenje in sicer za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta na naslovu …, kar kaže na pravilen zaključek tožene stranke, da je bila narava del, ki se je nanašala na citirano kulturno varstveno soglasje takšna, da je bilo potrebno za njihovo izvedbo pridobiti gradbeno dovoljenje. Navedeno pa tudi po presoji sodišča ne dokazuje tega, da so tudi dela, ki jih je prijavila na predmetni Javni razpis zajeta v tem soglasju. Pri tem sodišče še dodaja, da se tako projekt PGD 100/2007 kot tudi citirano gradbeno dovoljenje nanašata na parc. št. 1348/1, 1348/2, 1349/1 in 1349/2, k.o. …, torej na parcele (z izjemo parc. št. 1349/1), ki v PZI 101/2013 niti niso navedene ( ta se nanaša na parc. št. 1349/1, 1349/2, 1348/3, 1348/4 in 1348/5 k.o. …).

13. V skladu s točko 2.3.2. razpisne dokumentacije so do financiranja upravičeni samo projekti prijaviteljev, ki izpolnjujejo v tej točki navedene pogoje. Ta pa določa, da morajo biti vsa dovoljenja izdana prijavitelju projekta. Tako je glede na opisano tudi iz tega razloga neutemeljen ugovor tožeče stranke, da izdano kulturno varstveno soglasje velja tudi za dela priglašena na predmetni Javni razpis, saj je bilo soglasje izdano drugemu investitorju.

14. Tožeča stranka je, kot je bilo že navedeno, k vlogi podala izjavo, da gradbeno dovoljenje ni potrebno in da ima tudi vsa druga soglasja, ki jih potrebuje za izvedbo projekta. Ker 29. in 30. člen ZVKD-1 določata obveznost pridobitve kulturno varstvenih aktov (pogojev in soglasja) tudi za posege za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, v točki 7 poglavja 2. 9. razpisne dokumentacije pa je (med drugim) določeno, da morajo biti gradbena dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine, je po presoji sodišča tožena stranka imela podlago za ponovno preverjanje vloge v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje predpisov s področja varstva kulturne dediščine. V skladu s prejetim odgovorom ZVKDS, OE Maribor in dejstvom, da je tožeča stranka v postopku (neutemeljeno) dokazovala izpolnjevanje razpisnih pogojev z izdanim kulturno varstvenim soglasjem iz leta 2007, je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da vloga ne izpolnjuje vseh pogojev in zahtev Javnega razpisa (točka 2. poglavja 2.3.2 razpisne dokumentacije). Zato je na podlagi pooblastila iz točke 2.17. razpisne dokumentacije sklep, s katerim je odobrila sofinanciranje spornega projekta (sklep št. 4300-86/2013-410 z dne 26. 6. 2014), tudi utemeljeno razveljavila. To pa pomeni, da so tožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in neupravičenem posegu v že pridobljene pravice do odobrenih sredstev neutemeljeni.

15. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.