Jedro

Nagib je sicer res postal del kavze pogodbe, vendar pa na njeno pravno opredelitev ni vplival, vplival pa je na med pravdnimi strankami sicer nesporno okoliščino, da je pogodba prenehala veljati zaradi prenehanja nudenja oskrbe tožnici, kar pravno pomeni, da je odpadla kavza pogodbe, brez nje pa pogodba ne more več obstajati (39. člen OZ).

Ko revidentka izpostavlja tudi fraudulozen namen toženih strank pri sklepanju obeh pogodb, in sicer izigrati jo oziroma izkoristiti njeno slabost, naivnost, bolezen in domotožje, s temi trditvami dejansko uveljavlja izpodbojnost pogodb, ne pa njune ničnosti (prevara v smislu 49. člena OZ).

Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank.

Ob uveljavljanem kondikcijskem zahtevku je pasivno legitimiran za vrnitev tisti, ki je denar prejel, ga uporabil v svojo korist in bil tako obogaten.

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da - pogodbi ne predstavljata niti pogodbe o preužitku, niti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.548,80 EUR, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 34.729,26 EUR z zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 5. 6. 2006 in pogodbe z dne 22. 7. 2006. Ugotovilo je, da je tožnica prvotožencu izročila 10,000.000,00 SIT, s čimer si je zagotovila doživljenjsko bivanje v stanovanjski hiši v skladu s pogodbo z dne 22. 7. 2006, po kateri ni bila dolžna plačevati najemnine za stanovanje. Iz hiše se je izselila 18. 10. 2008, ker sta ji drugotoženka in njen mož prenehala nuditi oskrbo, s čimer je odpadla pravna podlaga - kavza sklenjene pogodbe na podlagi 39. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je imelo za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe. Tožnica ima zato pravico zahtevati nadomestitev vrednosti dosežene koristi v skladu s 190. členom OZ. Pogodbi pa sicer nista nični, saj ne nasprotujeta Ustavi RS, predpisom ali moralnim načelom in sta prenehali veljati, ker je tožnica prenehala uporabljati stanovanje.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožile vse pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvo toženca v celoti zavrnilo, pritožbi drugotoženke v celoti ugodilo, pritožbi tožnice pa je delno ugodilo, sicer pa jo je zavrnilo. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da se po spremembi glasi, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožnici 41.729,26 EUR, zahtevek tožnice na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe in pogodbe z dne 22. 7. 2006 pa se zavrne. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek zoper drugotoženko. Pritožničini pritožbi je ugodilo v tistem delu, ko je sodišče prve stopnje zmanjšalo vtoževani znesek za 7.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal koristi, ki jo je tožnica imela z bivanjem v hiši. Ugodilo pa je pritožbi drugotoženke, ker po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni prejela nobene koristi in ni obogatena in zato tožnici ni dolžna ničesar vrniti. Enako kot prvostopno sodišče tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da omenjeni pogodbi ne nasprotujeta prisilnim predpisom ali moralnim načelom, pač pa sta prenehali veljati.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica. Izpodbija tisti del sodb sodišča prve in druge stopnje, s katerima je pravnomočno zavrnjen zahtevek zoper drugotoženo stranko in zahtevek na ugotovitev ničnosti obeh pogodb. Posledično izpodbija tudi stroškovno odločitev. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani del drugostopne sodbe tako, da se v celoti ugodi vsem tožbenim zahtevkom. Poudarja, da sta tožnica in drugotoženka podpisali najemno pogodbo, ki je navidezna, saj se pravdne stranke niso dogovorile za najem, temveč po vsebini za preužitek. Zapis iz pogodbe z dne 22. 7. 2006 jasno izkazuje, da je tožnica plačala obema toženima strankama 10,000.000,00 SIT za doživljenjsko bivanje v hiši, kar dokazuje tudi dogovor, da sta se zavezali za tožnico tudi skrbeti in jima je zato izročila navedeni znesek. Obe pogodbi sta sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Takšno pogodbo je treba opredeliti kot pogodbo o preužitku, za katero je v 567. členu OZ navedeno, da mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa, lahko pa bi tak dogovor opredelili tudi kot pogodbo o dosmrtnem preživljanju, za katero 588. člen OZ zahteva enako obliko. Tožnica je toženima strankama izročila visoko vrednost denarja, kar gotovo ne more predstavljati darila iz hvaležnosti. Toženi stranki sta poznali tožničino zdravstveno stanje in domotožje, zasledovali sta zgolj to, da prejmeta denar. Zato je tožnica postavila primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pogodbi nični in da sta ji toženi stranki dolžni vrniti izročeni denar nerazdelno. Tožnica je postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, kjer zahteva od obeh toženih strank izročitev izročenega denarja nerazdelno. Brez dvoma sta pogodbi navidezni. V njih je zapisano nekaj, kar se tožnica ni dogovorila in gre za nepošteno ravnanje obeh toženih strank. Denar je tožnica izročila prvotožencu, kar pa po vsebini dogovora v ničemer ne spremeni, saj sta se obe toženi stranki zavezali, da zanjo skrbita na opisan način. Hoteli sta izigrati prisilne predpise ter pravilen in resničen zapis pogodbe, zavedujoč se tožničinih slabosti, njene naivnosti, bolezni in domotožja, zato, da bi pridobili denar. Sodišči sta vsebino obeh pogodb napačno presodili, posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo, zagrešena je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj v razlogih sodbe ni pojasnjeno, zakaj se šteje, da ti listini po vsebini nista pogodba o preužitku oziroma pogodba o dosmrtnem preživljanju. Zadovoljili sta se le z navedbo, da sta pogodbi prenehali veljati. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da drugotoženka ni prejela koristi, da ni obogatena in zato ni dolžna ničesar vrniti. Tožnica pa se je dogovarjala z obema toženima strankama, z njima sklenila dogovor, da bosta zanjo skrbeli. Res je sicer izročila denar le prvotožencu, vendar ji je bilo vseeno, komu formalno izroči denar, saj je bilo dogovorjeno, da zanjo skrbita oba in ne samo prvotoženec. Če takšnega dogovora med pogodbenimi strankami ne bi bilo, tožnica prvotožencu ne bi izročila denarja. Komu je tožnica dejansko denar izročila, ni odločilno, saj je bila sklenjena pogodba med vsemi pravdnimi strankami. Iz pogodbe z dne 22. 7. 2006 izhaja, da je drugotoženka stranka pogodbe in celo da se tožnico smatra kot lastnico stanovanjske hiše. Zato bi pritožbeno sodišče moralo v celoti ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku glede ničnosti in glede vrnitve denarja obeh toženih strank oziroma ugoditi podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti.

4. Toženi stranki sta odgovorili na revizijo. Predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške v zvezi z odgovorom na revizijo. Sklicujeta se oziroma povzemata dejanske in pravne ugotovitve obeh sodišč.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnica graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, da je bil na podlagi volje pogodbenih strank denar izročen le prvotožencu, ne pa tudi drugotoženki, predstavlja na revizijski stopnji nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijskih očitkov ni smelo upoštevati.

7. Tudi ni podana v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, očitana s trditvami, da sodišče druge stopnje v razlogih ni pojasnilo, zakaj je štelo, da pogodbi z dne 5. 6. 2006 in z dne 22. 7. 2006 po vsebini nista pogodbi o preužitku oziroma o dosmrtnem preživljanju in da se je zadovoljilo le z navedbo, da sta prenehali veljati, in ne tudi da sta nični. Sodišče druge stopnje se je v razlogih sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da gre upoštevaje vsebino obeh pogodb za najemno pogodbo, ali pa tudi za pogodbo o nakupu osebne služnosti stanovanja v smislu 247. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ); kot izhaja iz 5. točke razlogov drugostopne sodbe pa je pritrdilo ugotovitvi o sklenitvi najemne pogodbe in ne pogodbe o preužitku. Da naj bi zapis oziroma vsebina pogodb ustrezala pogodbi o dosmrtnem preživljanju, pa tožnica prvič navaja šele v reviziji, in se tako sodišče druge stopnje še s to pravno presojo tudi ni moglo ukvarjati. Prav tako se je v navedeni točki sodbe opredelilo tudi do izpodbijanih razlogov sodišča prve stopnje, da pogodbi nista nični. Razlogi sodišča druge stopnje so torej zadostni in takšni, da je mogoč njihov preizkus ter zato očitana procesna kršitev ne more biti podana.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da - upoštevaje njuno vsebino - pogodbi ne predstavljata pogodbe o preužitku. Ugotovljena vsebina obeh pogodb pa že na prvi pogled tudi ne dopušča pravne opredelitve, da je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Pogodbi vsebujeta elemente pogodbe o najemu, ki traja do smrti najemnice za plačilo v višini 10.000.000,00 SIT (glej dejanske ugotovitve obeh sodišč). Za nastanek pogodb, ki jih zatrjuje tožnica, pa tudi manjkajo bistveni elementi, in sicer za pogodbo o preživljanju zapustitev vsega ali dela premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti, ali pa obljuba dediščine (prvi in tretji odstavek 557. člena OZ, ki urejata vsebino pogodbe o dosmrtnem preživljanju), oziroma za pogodbo o preužitku prenos lastninske pravice na določenih nepremičninah preužitkarja na prevzemnika (prvi odstavek 564. člena OZ, ki ureja vsebino pogodbe o preužitku). Teh pravno konstitutivnih elementov omenjenih pogodb pa tožnica niti ni zatrjevala. Ker sta sodišči prve in druge stopnje torej pravilno ugotovili, da je bila sklenjena najemna pogodba, je materialnopravno neupoštevno tudi revidentkino sklicevanje na pomanjkanje predpisane obličnosti (notarskega zapisa) pogodb o preužitku oziroma o dosmrtnem preživljanju (567. člen in 558. člen OZ), kot enega od razlogov za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti obeh pogodb.

9. Sodišče prve stopnje sicer še ugotavlja, da je bil nagib oz. razlog za sklenitev pogodb tudi nudenje oskrbe tožnici, predvsem s strani drugotoženke, vendar pa ta dejanska ugotovitev ob povedanem tudi ne vpliva na zaključek, da pravni naslov predstavlja le najemna pogodba, ne pa tudi omenjeni pogodbi. Zato revizijsko sodišče le pojasnjuje, da je nagib glede na ugotovitve obeh sodišč sicer res postal del pravne podlage oziroma kavze pogodbe, vendar pa na njeno pravno opredelitev ni vplival, vplival pa je na med pravdnimi strankami sicer nesporno okoliščino, da je pogodba prenehala veljati zaradi prenehanja nudenja oskrbe tožnici, kar pravno pomeni, da je odpadla kavza pogodbe, brez nje pa pogodba ne more več obstajati (39. člen OZ). Na tej podlagi je utemeljen tudi kondikcijski zahtevek, s katerim je tožnica proti prvotožencu uspela.

10. Ker revidentka izpostavlja tudi fraudulozen namen toženih strank pri sklepanju obeh pogodb, in sicer izigrati jo oziroma izkoristiti njeno slabost, naivnost, bolezen in domotožje, pa je treba pojasniti, da s temi trditvami že ves čas dejansko uveljavlja izpodbojnost pogodb, ne pa njune ničnosti (prevara v smislu 49. člena OZ). Sporna pogodba iz v tožbi uveljavljanih razlogov ne more biti nična, kot sta materialno pravno pravilno ugotovili tudi sodišči prve in druge stopnje. Kolikor pa revidentka zatrjuje ničnost pogodb s sklicevanjem na njuno navideznost v smislu 50. člena OZ, pa je treba pojasniti, da za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank. Navidezna pogodba torej predpostavlja strinjanje pogodbenih strank o njeni navideznosti.(1) Pogodbeni stranki sporazumno skleneta navzven simulirano pogodbo, ki naj virtualno velja le za druge, obe pa hočeta drugačno oz. drugo – dejansko (disimulirano) pogodbo. Tožnica pa celo zanika, da je tudi ona hotela skleniti navidezno pogodbo, ki prikriva drugačno pogodbo, in takšno pogodbeno voljo pripisuje le tožencema. Že zgolj iz tega razloga s temi revizijskimi navedbami ne more uspeti.

11. Ker iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bil denar izrecno izročen zgolj prvotožencu, ki ga je uporabil v svojo korist in ne tudi drugotoženki, je posledično materialnopravno neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na zapis pogodb, ki ju je sklenila tudi drugotoženka. V izpodbijani drugostopni sodbi je tako pravilno uporabljena določba 190. člena OZ, ki ob odpadli podlagi pogodbe zahteva uporabo pravil vračanja. Ta predpostavljajo tudi pridobitev koristi s strani obogatenega. Ob uveljavljanem kondikcijskem zahtevku je v spornem primeru zato pasivno legitimiran za vrnitev tisti, ki je denar prejel, ga uporabil v svojo korist in bil tako obogaten, torej le prvotoženec.

12. Ker torej noben od uveljavljanih revizijskih razlogov ni podan, tožničina revizija ni utemeljena, in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica mora toženima strankama v skladu z Odvetniško tarifo plačati stroške v skupnem znesku 1.548,80 EUR (natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz l. št. 111 v spisu).

Op. št. (1): Glej v teoriji: M. Dolenc v N. Plavšak et alt.: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen“, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 361. Glej v ustaljeni sodni praksi npr: Sodba VS RS III Ips 52/2004 z dne 30. 11. 2004, Sodba VS RS II Ips 152/2008 z dne 14. 4. 2011 in Sodba VS RS 601/2008 z dne 10. 11. 2011.