Jedro

Sodišče je zahtevek tožnice po vrnitvi celotnega izročenega zneska zmanjšalo za korist, ki jo je tožnica imela z bivanjem v hiši. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je sama nosila stroške selitve, prevozov, da je montirala opremo hiše in da je tožnica brezplačno bivala v hiši in koristila celotno nepremičnino, vendar pa bi, če bi hotela, da ji tožnica to povrne, morala postaviti specificiran točno določen zahtevek (pobotni ugovor), česar pa ni storila, zato je sodišče z določitvijo o tem, da je bila tožnica okoriščena za 7.000,00 EUR, odločalo preko zahtevka.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. tako spremeni, da se sedaj glasi:

1. Prvotožena stranka B. L. je dolžan plačati tožnici S. G. 41.729,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2008 dalje do plačila vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe“.

2. Zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 5.6.2006 in pogodbe z dne 22.7.2006 se zavrne.

3. Zahtevek tožnice zoper drugo toženo stranko A. L. se v celoti zavrne.

4. Prvi toženec B. L. je dolžan tožnici S. G. povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.063,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnica S. G. je dolžna povrniti drugo toženi A. L. 1.538,06 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Prvotoženi B. L. je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 463,02 EUR. Tožnica S. G. je dolžna drugotoženi A. L. povrniti 989,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, oba v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo toženi stranki B. in A. L. naložilo, da nerazdelno plačata tožnici S. G. znesek 34.729,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2008 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več (7.000,00 EUR) in v celoti njen zahtevek na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe z dne 5.6.2006 in pogodbe z dne 22.7.2006, je zavrnilo. Odločilo je, da sta toženi stranki dolžni tožnici plačati nerazdelno njene pravdne stroške v znesku 2.849,90 EUR.

Zoper sodbo so se pritožile vse pravdne stranke. Zoper zavrnilni del oziroma neugodeni del tožbenega zahtevka (točka II./2.) se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožila tožnica. Navaja, da je podpisala pogodbo z dne 22. 7 .2007 proti svoji volji in zgolj zaradi dokazovanja, da je toženi stranki izročila 10.000.000,00 SIT. Resnični dogovor je opredeliti kot pogodbo o preužitku. Tožnica iz velike hvaležnosti tako velikega zneska (41.729,26 EUR), nikoli ne bi izročila tožencu. Zmoten je zaključek sodišča, da je bil namen pravdnih strank ob sklenitvi dogovora in izročitvi 10.000.000,00 SIT, zagotovitev dosmrtnega bivanja v stanovanjski hiši B.. S strani tožene stranke ji je bila obljubljena tudi pomoč pri zdravniku, oskrbi in nakupih, skratka, obljubljena ji je bila pomoč in oskrba. Sodišče samo ocenjuje, upoštevajoč splošno znane okoliščine, da je tožnica imela korist za čas, ko je bivala v hiši v ocenjeni vrednosti 7.000,00 EUR. V posledici ji je tožena stranka dolžna vrniti le 34.729,26 EUR in ne celotnega zahtevanega zneska. Sodišče po mnenju pritožnice ni imelo podlage, da bi samo ocenjevalo vrednost koristi, ki naj bi jo imela, ko je bivala v navedeni hiši. Nadalje tožnica zatrjuje, da sta zapisani pogodbi sklenjeni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, saj nista odraz tistega, kar so se pogodbene stranke v resnici dogovorile, zato sta nični. Tožnica zato utemeljeno zahteva vrnitev celotnega zneska plačila s pripadajočimi obrestmi. Več kot očitno je, da zapisani pogodbi predstavljata zgolj navidezno pogodbo. Takšna pa nima učinka med pogodbenimi strankami. Predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

Zoper 1. in 3. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno pa predlaga, da obveznost prvega oziroma obeh tožencev zniža. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da so stranke sklenile odplačno pogodbo – nakup osebne služnosti stanovanja, saj ni bilo veljavnega pravnega posla, tudi ne zemljiškoknjižnega dovolila in vpisa v zemljiško knjigo. Nadalje pravi, da bi moralo sodišče ločiti razmerje tožnice s prvim tožencem in drugo toženko. Slednja pri plačilu kupnine ni sodelovala. Druga toženka ni prejela koristi, ni bila obogatena in zato ni njene obveznosti vračanja. Pogodbo z dne 22. 7. 2006 je potrebno oceniti po 534. oziroma 535. členu OZ – gre za darilno pogodbo. Denar je bil dan, prvi toženec ga je sprejel, hkrati pa priznal pravico brezplačnega stanovanja in ni razloga za preklic darila. Tožnica ima vso pravico še danes bivati v hiši. Toženca pa iz previdnosti in podrejeno grajata tudi višino naložene obveznosti za plačilo. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je tožnica dejansko bila posestnik prostorov še mesece naprej – v hiši je imela svoje stvari in opremo ter ključe stanovanja vse do decembra 2009 oziroma januarja 2010. Sodišče bi zato moralo, upoštevaje višino najemnine 250,00 EUR na mesec, tožencema priznati še 3.750,00 EUR. Toženca pa na račun stroškov, ki sta jih imela s selitvijo tožnice, opremljanjem hiše, vožnjami k zdravniku, štejeta, da je bila tožnica obogatena še za 5.000,00 EUR. Zato bi moralo sodišče tožničin zahtevek znižati še za ta znesek.

Pritožba drugo toženke je utemeljena, pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prvotoženca pa ni utemeljena.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnica prvotožencu izročila 10.000.000,00 SIT, da si je s tem zagotovila „doživljenjsko dobo bivanja v stanovanjski hiši na B.“ (pogodba z dne 22.7.2006); da tožnica ni bila dolžna plačevati najemnine za stanovanje (5. člen najemne pogodbe z dne 5. 6. 2006); da je tožnica v hiši bivala od 5. 6. 2006 do 18. 10. 2008, ko se je izselila in odšla živet v varovano stanovanje v T.. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogodbi z dne 5.6.2006 in 22.7.2006 nista nični (ne nasprotujeta ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom – 86. člen OZ), pač pa sta prenehali veljati. V posledici tega je zahtevek tožnice na osnovi 190. člena OZ utemeljen. Sodišče je zahtevek tožnice po vrnitvi celotnega izročenega zneska zmanjšalo za 7.000,00 EUR, kar naj bi bila korist, ki jo je tožnica imela z bivanjem v hiši od 5. 6. 2006 do 18. 10. 2008. Takšna odločitev pa je, tako kot pravilno opozarja tožnica, napačna. Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je sama nosila stroške selitve, prevozov, da je montirala opremo hiše in da je tožnica brezplačno bivala v hiši in koristila celotno nepremičnino, vendar pa bi, če bi hotela, da ji tožnica to povrne, morala postaviti specificiran točno določen zahtevek (pobotni ugovor), česar pa ni storila, zato je sodišče z določitvijo o tem, da je bila tožnica okoriščena za 7.000,00 EUR, odločalo preko zahtevka. Pritožba tožeče stranke je v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugodilo zahtevku tožnice v celoti.

Povedano pa nadalje pomeni neutemeljeno pritožbo tožene stranke v delu, ko pravi, da bi moralo sodišče upoštevati poleg obdobja, ko je tožnica živela v hiši, še čas do decembra 2009, ko je imela tožnica v hiši še svoje stvari oziroma do januarja 2010, ko je izročila ključe hiše. Novota v pritožbi tožene stranke pa je ocena pomoči, ki jo je nudila tožena stranka tožnici s tem, da jo je vozila k zdravniku, v višini 5.000,00 EUR. Na osnovi 337. člena ZPP ta ni upoštevna.

Slediti pa je pritožbi drugotoženke, ko pravi, da ni prejela nobene koristi in ni obogatena in zato ni njene obveznosti vračanja. Nesporno je tožnica denar izročila prvotožencu, ki je tudi kupil hišo in postal njen lastnik (nadaljnje razpolaganje prvotoženca z nepremičnino za rešitev te zadeve ni relevantno). Drugotoženka in njen mož sta se s tožnico pogovarjala le o njeni oskrbi (zdravniku, zdravilih, nakupih). Ta skrb pa ni bila dogovorjena v zameno za izročitev spornega denarja, pač pa je bila to obljuba drugotoženke in njenega moža, neodvisna od izročitve tega denarja. Po povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženko spremenilo in zahtevek zoper njo zavrnilo (peti odstavek. 358. člena ZPP).

V posledici spremembe odločitve prvega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Odločilo je, da je prvi toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške, ki so ji nastali na prvi stopnji v višini 4.063,66 EUR in jih je že odmerilo prvo sodišče. Tožnica pa je dolžna povrniti stroške drugotoženi stranki in sicer v višini 50 % že odmerjenih stroškov tožene stranke na prvi stopnji. Sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na znesek 3.076,12 EUR, polovica pa je znesek 1.538,06 EUR. Tožnica je s pritožbo po oceni sodišča uspela s polovico (uspela je glede zneska 7.000,00 EUR, ne pa tudi glede ugotovitve ničnosti pogodb z dne 5.6.2006 oziroma 22.7.2006) in v tej višini jih ji je prvotoženec dolžan povrniti. Sodišče je stroške odmerilo na 926,04 EUR, polovica znaša 463,02 EUR (strošek za sestavo pritožbe, 2 % materialni stroški in 20 % DDV ter sodna taksa). Tožnica pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka drugotoženi stranki. Stroške je sodišče odmerilo v višini 1.284,48 EUR, polovica je 642,24 EUR. To so stroški za sestavo pritožbe, materialni stroški, DDV in sodna taksa za pritožbo. Sodišče je drugotoženi stranki priznalo polovico teh stroškov, polovico odpade na prvotoženca.