Jedro

Kadar sta odgovorni in glavni urednik različni osebi, odloča o objavi odgovorni urednik v skladu z zakonom - to pa pomeni, da za vsebino prispevka po določbah ZJO nosi polno odgovornost le odgovorni urednik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, tožnici pa v znesku 300.000,00 SIT, obema nerazdelno in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. V presežku je bil tožbeni zahtevek proti obema tožencema zavrnjen. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi toženca E. G. ugodilo v celoti, toženca M. B. pa delno, in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu M. B. naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, medtem ko je tožbeni zahtevek proti tožencu E. G. in tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožnica, v celoti zavrnilo. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo toženega M. B., v celoti pa pritožbo tožnikov.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno razveljavitev v delu, v katerem s tožbo nista uspela, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pasivno legitimacijo toženega E. G., sodišče druge stopnje pa je v tem obsegu zmotno uporabilo materialno pravo. Jezikovna razlaga določb 41. člena Zakona o javnem obveščanju (ZJO, Ur. l. SRS, št. 2/86) in tudi ostalih določb tega zakona, ki opredeljujejo funkcije glavnega in odgovornega urednika, ne dopušča dvomov, da besedna zveza "glavni in odgovorni urednik" kaže na to, da za žaljiva ali v nasprotju z načeli novinarske etike objavljena poročila v tisku odgovarjata oba. V časopisu "..." je imel prvo in zadnjo besedo takratni glavni urednik, torej toženi E. G. Določba člena 91 ZJO ne izključuje odškodninske odgovornosti glavnega urednika. Glede tožnice M. G. je dejansko stanje sicer pravilno ugotovljeno, vendar pa je sodišče druge stopnje odločilo v nasprotju z določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Odškodnina za žaljive navedbe v tisku pripada tudi osebi, ki s prizadetim (v tem primeru tožnikom) živi v življenjski skupnosti. Vsebina spornega članka je prizadela oba tožnika, pri čemer je tožnica bila solastnica in posestnica medetažne hiše v P. Tožnico je vsebina spornega članka dovolj opredelila, da jo je bilo mogoče prepoznati. Splošni pogoji odškodninskega delikta v razmerju do tožnice so utemeljeni. Tudi glede višine odškodnine je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnika sta bila z grobim posegom v njune ustavne pravice izjemno prizadeta in kot osebnosti razvrednotena. Tudi obstoječa sodna praksa v podobnih primerih ne omogoča tako nizke odškodnine, kakor je bila v tem primeru dosojena.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Avtor spornega članka, toženi M. B., je bil odgovorni urednik časopisa "...", medtem ko je bil glavni urednik časopisa toženi E. G. V revizijskem postopku - glede na subjekt revizijskega izpodbijanja - ni več sporno, da je vsebina članka za tožnika, ki je objektivno prepoznaven, žaljiva, s posledičnim odškodninskim upravičenjem (200. člen ZOR) proti toženemu odgovornemu uredniku. Glede odškodninske odgovornosti glavnega urednika (toženega E. G.) pa sta se sodišči nižjih stopenj postavili na različni stališči. Obe sta odgovornost obrazložili z določbami ZJO - prvo sodišče s sklicevanjem na 41. člen, sodišče druge stopnje pa tudi z uporabo 91. člena zakona.

Izhodišče za pravno presojo je v obeh primerih pravilno, vendar pa je sodišče prve stopnje določbo 41. člena ZJO razlagalo brez korekcije, ki jo vsebuje določba 91. člena zakona. Pri tem je za uporabo določb ZJO problem, ali je glavni urednik vedel za članek in njegove posamezne citate, drugotnega pomena: kadar sta odgovorni in glavni urednik različni osebi, odloča o objavi odgovorni urednik v skladu z zakonom - to pa pomeni, da za vsebino prispevka po določbah ZJO nosi polno odgovornost le odgovorni urednik. Izpodbijana sodba je določbo 41. člena ZJO pravilno razlagala v povezavi z določbo 91. člena. V reviziji ponujena pravna razlaga v zadevo ne vnaša novosti. Tožbeni zahtevek proti toženemu glavnemu uredniku je torej zgrešil pasivno legitimacijo.

Sporni članek je kršil tožnikove osebnostne pravice in mu povzročil duševne bolečine, čeprav v njem njegovo ime in priimek nista omenjena niti z začetnicama. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da ga je mogoče zanesljivo identificirati zaradi podatkov v članku, ki se lahko nanašajo le nanj. Revizijsko sodišče pa se strinja s sodiščem druge stopnje, da dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepanja, da je med člankom in duševnimi bolečinami zaradi kršitve osebnostnih pravic, ki jih zatrjuje tožnica M. G., podana pravno relevantna vzročna zveza - to pa v tem obsegu onemogoča uporabo določbe 154. člena ZOR o odškodninski odgovornosti avtorja članka. Pazljivo branje spornega prispevka onemogoča pravno sklepanje, da bi se njegova vsebina nanašala tudi na tožnico. Tudi navedba v članku o "medetažni hiši v P." se glede na vsebinske poudarke o kaznivem dejanju in zaporni kazni, ki kažejo na tožnika, lahko nanaša le nanj. Skupno življenje s tožnikom zato ne more biti pravna podlaga za sklepanje, da vsebina članka posega tudi v osebnostne pravice tožnice. Pri tem osebnostnega doživljanja tožnikovih duševnih bolečin pravno ni mogoče enačiti s posegom v tožničine osebnostne pravice. Tožbeni zahtevek tožnice je torej pravno pravilno zavrnjen.

Ob dejanskih ugotovitvah pa tudi niso utemeljene revizijske trditve o tem, da je tožniku dosojena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo okoliščine, na katerih podlagi je kot objektivno posledico žaljive vsebine spornega članka bilo mogoče ugotoviti hladen oziroma zadržan odnos okolice do tožnika ter posamezne izrečene opazke. Zapis v članku je tožnik doživel tudi kot osebno žalitev. Vendar pa sta obe sodišči obseg razžaljenosti po eni strani relativizirali z "manjšo odmevnostjo" lokalnega časopisa, po drugi strani pa - glede osebnostnih tožnikovih lastnosti - z intenziteto njegovega doživljanja razžaljenosti. Dosojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT je zato primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 373. člena ZPP.