Jedro

Glavni urednik časopisa, v katerem so dela in naloge odgovornega in glavnega urednika ločene, ni odškodninsko odgovorne zaradi objavljanja članka in škode, ki je v zvezi z njim nastala.

Izrek

Pritožbi drugotoženca se v celoti, prvotoženca pa delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Prvotoženec M. B., ..... je dolžan plačati prvotožniku S. T., ..... odškodnino 500.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

2. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženca E. G.,.... ter tožbeni zahtevek drugotožnice M. G., ..... v celoti in prvotožnika v presežku se zavrne.

3. Tožeča stranka in prvotoženec trpita vsak svoje stroške prvostopnega postopka. Tožeča stranka pa je dolžna povrniti pravdne stroške drugotoženca v znesku 308.420,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna prvotožencu povrniti 18.031,00 SIT pritožbenih stroškov, drugotožencu pa 33.649,00 SIT, vse v 15 dneh.

V ostalem se pritožba prvotoženca in v celoti pritožbe tožnikov zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotožencu naložilo, da sta dolžna prvotožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 500.000,00 SIT, drugotožnici pa v višini 300.000,00 SIT, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje, v 15-ih dneh pod izvršbo. V presežku je bil tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrnjena. Prvo sodišče je še sklenilo, da vsaka od strank trpi svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se pritožujejo vse pravdne stranke.

Pritožba drugotoženca: Pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na drugotožnika (smisleno in vsebinsko: zoper drugotoženca) razveljavi. Pritožnik vnovič opozarja na pomanjkanje pasivne legitimacije na njegovi strani. Poudarja, da so bile pri časniku naloge odgovornega in glavnega urednika ločene ter sklicujoč se na odločbo 91. člena Zakona o javnem obveščanju graja uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje.

Odločitev o objavi članka in s tem tudi breme odgovornosti je bilo v pristojnosti odgovornega in ne glavnega urednika.

V nadaljevanju pa pritožnik graja tudi dokazno presojo prvega sodišča. Sporni članek naj ne bi odkrival in individualiziral prvotožnika, negativni odziv okolice naj bi bil posledica drugih okoliščin.

Pritožba prvotoženca: Pritožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tudi prvotoženec kot pritožnik navaja, da je odziv okolice do tožeče stranke predvsem posledica drugih dejavnikov in ne priobčenega članka. Tožnik je v svojem okolju užival negativno reputacijo, ki naj bi bila, tako pritožnik, posledica njegovih dejanj. O tem se je govorilo že prej, tako v zvezi s policijsko akcijo, ki je bila za otroke posebno doživetje in se je ljudem vtisnila v spomin, kot s prispevki v drugih medijih. Pritožnik izpostavlja, da je bil članek objavljen v lokalnem časopisu, ki je izhajal v nizki nakladi, pa še ta v pretežnem delu ni bila prodana.

Sporni članek naj bi bil predvsem dejanje angažiranega novinarja, ki je skušal opozoriti na zlo, ki naj bi ga predstavljale droge.

Pritožnik nadalje opozarja, da je potrebno upoštevati velikost škode in intezivnost bolečin. Prvo sodišče naj bi v zvezi s temi postavljalo predvsem hladen oziroma zadržan odnos posameznikov do njiju. V zvezi s tem se pritožnik sprašuje, ali to sploh nudi osnovo za priznanje odškodnine v smislu 200. člena ZOR. Razlogi, zakaj je prvo sodišče odškodnino prisodilo tudi drugotožnici pa po pritožnikovemu mnenju sploh niso razvidni. Nazadnje pritožnik graja še odločitev o stroških, saj bi upoštevaje enopetinski uspeh sodišče moralo odločiti v skladu z določbo 154. člena ZPP.

Pritožba tožeče stranke: Pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge ter predlagata, naj sodišče sodbo spremeni in prisojeno odškodnino zviša, podrejeno pa predlagata razveljavitev in vnovično sojenje. V obširni pritožbi najprej izpostavljata problem osebe in osebnosti. Gre za moralno premoženje, v katerega ni dovoljeno posegati. Že navajanje resničnih trditev, ki posegajo v zasebnost prizadetega ima za posledico odškodninske odgovornosti, navajanje neresnic pa povzroči še ustrezno večjo škodo. Očitane trditve po mnenju pritožnikov daleč presegajo raven zaničevanja. Vsebujejo celo poziv k reagiranju policije in vzdramljajo okolico, kar vse je pri tožnikih povzročilo strah. Pritožnika kot nesmiselno navajata trditev sodišča, da je obseg škode pri drugotoženki manjši zato, ker pač ni sprožila kazenskega postopka. Odškodnino je nadalje treba prisoditi iz vsakega naslova posebej, zaradi česar sta tožnika na ta način tudi tožila. Nadalje grajata razloge sodišča glede presoje negativnega odziva okolice ter pravita, da zavoljo dobrega odnosa s petimi ali šestimi sosedi ni ta nič manjši. Še posebej poudarjata, da gre za ruralno okolje, kjer imajo oznake mamilaš, heroinoman in podobno še posebno težo. Sodišču dalje očitata, da pri prisoditvi odškodnine ni upoštevalo temeljev socialne psihologije. Trditev sodišča, da nista opustila vseh socialnih stikov pa je po njunem naravnost absurdna, človek namreč hodi v trgovino, se usede na kavo ali pivo, tisto kar je ob tem pomembno je to, da sta vseskozi stigmatizirana. Sodbe nadalje ne bi smeli opreti na zaznamke policije. Vnovič navajata, da je ravno sporni članek sprožil hišno preiskavo. Razpredanje o prometnih prekrških, dalje pritožnika, nima nobene zveze z višino odškodnine. Naposled pa izpostavljata še načelo enakosti, saj naj bi bila v podobnem primeru (K. proti X.) prisojena neprimerno višja odškodnina.

Pritožba tožnikov ni utemeljena, medtem ko je pritožba drugotoženca v celoti, prvotoženca pa delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ni pravnega temelja, po katerem bi drugotoženec odškodninsko odgovarjal. Prvo sodišče je v razlogih odločitev zoper drugotoženca kot glavnega urednika oprlo na določbo 41. člena Zakona o javnem obveščanju. Takšna materialnopravna odločitev je napačna.

Navedena določba sicer res pravi, da je glavni in odgovorni urednik odgovoren za uresničevanje uredniške politike v skladu s programsko zasnovo, zagotavlja smotrno organizacijo dela, vodi, usklajuje in razporeja delo urednikov, novinarjev in drugih članov uredništva ter skrbi za uresničevanje programske zasnove časopisa. Že zgolj jezikovna razlaga citiranega določila pove, da se pravilno nanaša na primere, ko sta glavni in odgovorni urednik združena v eni osebi. Tukaj so navedene odgovornosti in dela - tako tiste, ki so v pristojnosti glavnega kot tiste, ki so v pristojnosti odgovornega urednika. V primeru, da ima občilo naloge ločene, pa je razmejena tudi njuna pristojnost. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi.

Do odgovora, kdo je odškodninsko odgovoren za objavljena besedila, je moč priti s sistematično razlago. Potrebno je torej upoštevati umeščenost zakonskega besedila v pravni sistem. Kot navaja že pritožnik, ni mogoče spregledati 91. člena Zakona o javnem obveščanju, ki določa, da v primeru, če so naloge glavnega in odgovornega urednika ločene, odloča o objavi mnenja, informacije ali odgovora ter popravka odgovorni urednik v skladu z zakonom. Navedena določba sicer res ne govori o objavi članka, vendar pa sta si situaciji v bistvenem podobni. Gre za to, kdo odloča o objavi besedil in zanje odgovarja. To je nedvomno odgovoril urednik, o čemer priča že njegov naziv, pa tudi splošno pojmovanje njegove funkcije. Ker je bil drugotoženec glavni in ne odgovorni urednik, v zvezi s spornim člankom odškodninsko ni odgovoren. Iz tega razloga je potrebno sodbo v delu, ki se nanaša nanj, spremeniti in zahtevek zoper njega v celoti zavrniti.

Nadaljnje vprašanje, s katerim se je ukvarjalo pritožbeno sodišče, je prisoditev odškodnine drugotožnici. 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti. Iz besedila izhaja, da mora biti med dejanjem povzročitelja in škodo podana pravno relevantna vzročna zveza. V obravnavani zadevi, naj bi bila po pritožbenih navedbah škoda pri drugotožnici podana v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic, dejanje, ki naj bi to škodo povzročilo pa je objava spornega članka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi bila v tožbi zatrjevana vzročna zveza podana.

Sporni članek ne navaja imen, niti ne inicial, vendar pa je že prvo sodišče ugotovilo, da je tožnika na podlagi objavljenega besedila moč individualizirati. Tega pa za drugotožnico ni mogoče trditi. Objavljeni podatki glede kaznivega dejanja in zaporne kazni, ki jo je prestal prvotožnik, se nanašajo izključno nanj. Šele v zvezi s tem ima časnikarska navedba o "medetažni hiši v Prelogu" svojo prepoznavo moč. Članek se torej po objektivnih merilih nanaša zgolj na prvotožnika. Ker novinarjev zapis o drugotožnici sploh ne govori, niti je ni moč prepoznati na podlagi objavljenega, vzročna zveza ne more biti podana.

Vzročna zveza je pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti (154/1 čl. ZOR). Ker ta ni podana, je tudi odškodninski zahtevek drugotožnice neutemeljen in je pritožbeno sodišče iz tega razloga izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je njej zahtevek zavrnilo.

Tako ostaja odprto le še procesno in odškodninsko razmerje med prvotožnikom in prvotožencem. Sodbo v tem delu s pritožbo napadata tako prvi kot drugi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter v nadaljevanju le še odgovarja na razmeroma splošne, a obširne pritožbene navedbe obeh strank. Že prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je sporni članek objektivno žaljiv, tožnik pa na podlagi napisanega prepoznaven. Držijo sicer pritožbene navedbe, sa gre za lokalen časnik z majhnim dometom, vendar pa to odškodninske odgovornosti ne izključuje. Vrednostno negativna trditev o nekom ali pa očitanje kaznivega dejanja je lahko izrečena tudi osebno in odškodninsko pravo kot pogoj odgovornosti ne zahteva množičnega avditorija. Res pa je, da trditev podna v medijih običajno povzroči večjo škodo. Večje ko je število naslovnikov, večja bo običajno tudi škoda. Tako je seveda potrebno pri odmeri odškodnine ter še prej - pri ugotavljanju škode upoštevati domet nekega medija. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče to v zadostni meri tudi storilo. Sodišče je namreč ugotavljalo, kašen odziv je članek povzročil v javnosti ter kako se je vse to odražalo napram tožniku. Tožnika so ljudje v domačem okolju, ki je razmeroma majhno in, kot je poudarjeno v pritožbi, ruralno, v članku prepoznali. Tožnik je po eni strani zapis doživel kot osebno žalitev, po drugi strani pa je naletel še na negativen odziv v javnosti, kar vse ugotavlja že prvo sodišče. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe, da je šlo za angažiran članek, ki obravnava in opozarja na problematiko drog. Vpletanje tožnika v besedilo ter s tem poseganje v njegovo osebnostno pravico ni bilo niti nujno potrebno za to, da bi se opozorilo na problematiko drog. Tako ni mogoče trditi, da bi si v tem primeru stali nasproti pravica javnosti do obveščenosti na eni ter osebnostna pravica na drugi strani, kot vsebinsko izhaja iz prvotoženčeve pritožbe. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ugotavljalo obstoj škode, ki je nastal kot posledica objavljenega članka.

Prvotožnik namreč v pritožbi navaja, da je odziv javnosti posledica tožnikovih lastnih dejanj. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da za zadevo ni odločilnega pomena, ali se je v okolju že pred tem govorilo, da je tožnik odvisnež, marveč to, na kakšen način so se ljudje po objavi članka do njega obnašali. Negativen vrednostni odnos ter zmerjanje z mamilašem in še bolj opazke ljudi, ki nakazujejo na kaznivo dejanje, namreč niso isto kot zgolj okoliške govorice, da je tožnik odvisnež. Ta razlika pa je bila ravno posledica objavljenega članka in to je tista škoda, ki jo je ugotovilo prvo sodišče. Ne glede na to pa je bil tožnik prizadet že s samo objavo članka. Glede na pritožbene navedbe tožeče stranke, da razpravljanje prvega sodišča o prometnih prekrških, njegovi konfliktnosti in podobno nimajo nikakršne zveze z obravnavano zadevo, sicer držijo in se pritožbeno sodišče v celoti strinja, da ni potrebe, da bi bile povzete v razlogih sodbe, vendar pa le-ta zaradi tega ni nepravilna.

Sodišče je namreč bistvene in pravnorelevantne okoliščine ugotovilo pravilno ter jih poleg prej navedenega v razlogih sodbe tudi podalo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je tožniku tudi prisodilo primerno in pravično odškodnino v skladu z 200. členom ZOR. Glede na navedbe pritožnika, češ, da sodišče pri dosojanju višine odškodnine ni upoštevalo dognanj socialne psihologije, pa je potrebno odgovoriti, da je prvo sodišče izpeljalo obširen dokazni postopek, na podlagi katerega je ugotovilo dejansko stanje.

Iz le-tega pa je izluščilo tisto, kar ustreza pojmu duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti, kar pa je pravni pojem. Za reševanje pravnih vprašanj pa je pristojno sodišče, medtem ko glede dokazov velja, da jih predlagajo stranke. Tožeča stranka pa česa takšnega niti v pritožbi ni storila. Glede prvotoženčevih pritožbenih navedb, da hladen oz. zadržan odnos okolice ni podlaga za prisoditev odškodnine, pritožbeno sodišče odgovarja, da izpodbijana sodba res vsebuje ta termin, vendar pa je skozi celotno obrazložitev dovoj konkretiziralo, kakšen je ta odnos bil. Le-ta pa je bil nedvomno takšen, da upravičuje uporabo 200. člena ZOR. Glede na vse navedeno sta pritožbi v tem delu neutemeljeni, ker pa prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu potrdilo.

Prvotožena stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških.

V razmerju med tožečo stranko in prvotožnikom je odločitev o stroških pritožbeno sodišče potrdilo iz prvostopenjskih razlogov. Glede ostalega pa jo je upoštevaje spremembo izreka o glavni stvari spremenilo v skladu s 154. členom ZPP/77, kot je razvidno v izreku te odločitve. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je sorazmerna uspehu strank, kot vrednost spornega predmeta pa je sodišče upoštevalo izpodbijani del. Stroški so odmerjeni na podlagi priglašenih stroškov v skladu z Odvetniško in taksno tarifo, odmera pa je razvidna iz stroškovnika.