Jedro

Nevšečnosti, ki so bile posledica vsakokratnega urejanja viz, prebivališča, večletnega neobiskovanja sorodnikov v BIH oziroma priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, navkljub s tem povezanim neprijetnostim in frustracijam, ki so se kasneje skupaj z drugimi vzvodi deloma odrazile na tožničinem duševnem zdravju, okoliščine konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo takšne izjemnosti in trajanja, da bi utemeljevale prisojo višje odškodnino od že prejetih 4.850 EUR. Drugače povedano: tožničine nevšečnosti zaradi izbrisa niso (bile) večje od običajnih nevšečnosti, povezanih z izbrisom, ki jih pokriva pavšalna odškodnina.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega lečečega zdravnika, ki bi ob uporabi svojega strokovnega znanja lahko izpovedoval o svojih zaznavah v zvezi s stanjem tožnice. O tem, kakšno je njeno zdravstveno stanje, se je sodišče prepričalo že z izvedbo drugih dokazov, ki so potrjevali tožničine navedbe, zato je bilo njegovo zaslišanje v tem smislu nepotrebno. Dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika pa ni primeren za dokazovanje vzroka tožničinih težav oziroma vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke (izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in zatrjevano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine 35.150 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ko je izgubila vse pravice, ki so povezane s takšnim statusom. Meni, da odškodnina 4.850 EUR, ki ji je bila priznana v upravnem postopku na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ne pokrije celotne škode, ki ji je nastala v obdobju izbrisa, tj. od 26. 2. 1992 do 5. 4. 2000 (obdobje 97 mesecev).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožnica nasprotni stranki povrniti 2.263,35 EUR pravdnih stroškov. Takšna odločitev je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnici zaradi izbrisa nastala nepremoženjska škoda, ki pa ni (bila) takšna, da bi utemeljevala prisojo odškodnine, višje od v upravnem postopku že priznane.

3. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. S tem pa, ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

7. Z namenom sistemske ureditve poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, je Republika Slovenija sprejela ZPŠOIRSP.1 Na podlagi tega zakona je bilo upravičencem omogočeno olajšano uveljavljanje odškodninskih zahtevkov že v upravnem postopku. Upravičenci so v upravnem postopku razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti. Za določitev višine odškodnine je bil odločilen čas izbrisa - zakonodajalec je za vsak zaključen mesec izbrisa določil pavšalno odškodnino v višini 50 EUR, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. Ne glede na to pa so lahko upravičenci (dodatno) uveljavljali tudi odškodninske zahtevke v sodnem postopku, skladno s splošnimi pravili civilnega prava.2

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica predhodno že uveljavljala odškodninski zahtevek v upravnem postopku, ter da ji je bila priznana odškodnina 4.850 EUR. Kar torej uveljavlja v tem pravdnem postopku, je dodatna odškodnina, nad že priznanim zneskom, in je tako v celoti predmet tožničinega trditvenega in dokaznega bremena. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil temelj odgovornosti toženke avtomatično podan. Podana je le protipravnost ravnanja tožene stranke, saj ta izhaja že iz samega ZPŠOIRSP, hkrati pa je bila v postopku med strankama nesporna. Gre zgolj za prvi element presoje odškodninske odgovornosti. Nastanek pravno relevantne škode (obstoj in višina, ki presega že prejeto odškodnino) in njena vzročna zveza s protipravnim ravnanjem toženke, tj. izbrisom, kar vse (ob podani krivdi toženke) tvori temelj odškodninske odgovornosti, bi morala tožnica, da bi v postopku uspela, konkretizirano navesti in dokazati.

9. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da se po zaključku srednje šole od 1. 7. 1994 do 31. 8. 1995 zaradi izbrisa ni mogla zaposliti ter z delom pridobivati dohodka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnica ne nasprotuje, izhaja, da se je kontinuirano in redno šolala. Tožnica je srednjo šolo zaključila v letu 1995, takoj za tem je študij nadaljevala na fakulteti, ter se po študiju zaposlila v “očetovem“ podjetju, kjer je bila pred tem tudi štipendistka. Tožnica je bila torej v zatrjevanem obdobju še srednješolka, ki zaposlitve niti ni iskala. Premoženjska škoda ji tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tega naslova ni nastala. Višje sodišče prav tako pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnici ni nastala škoda s plačilom šolnine na fakulteti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnica res morala plačati šolnino, saj ni bila slovenska državljanka, kar je bilo povezano z izbrisom, a sta tako tožnica kot tudi njen oče skladno izpovedala, da šolnine ni plačala sama, pač pa je ta strošek krilo “očetovo“ podjetje.

10. Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na poudarjanje okoliščin, ki po mnenju pritožnice utemeljujejo ugoditev postavljenemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da gre za ponavljanje navedb, ki so bile podane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ki jih je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri svoji odločitvi in se do njih opredelilo. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da so posamezne navedbe posplošene, nekonkretizirane oziroma dokazno nepodprte.

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, izhaja, da je tožnica, kljub osemletni dobi izbrisa, živela razmeroma normalno. V času izbrisa je bila stara 15 let. Izpovedala je, da se takrat niti ni zavedala, kaj se je zgodilo, pa tudi, da jim je oče celotno situacijo blažil, prikazoval manj usodno, saj otrok s tem ni želel obremenjevati. Navedeno sta ob zaslišanju potrdila tudi tožničin oče in brat. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je tožnica kljub temu čutila določene posledice, da je deloma tudi zaznavala očetovo stisko in strah, doživljala lastne frustracije, ki so na njej pustile določene posledice, vendar se hkrati, ravno zaradi mladosti in dejstva, da sta njena starša prevzela breme reševanja situacije, razsežnosti izbrisa niti ni zavedala in jih intenzivno ni občutila. Odločilno je tudi to, da je imela tožnica po očetu skoraj celotno obdobje izbrisa urejeno zdravstveno zavarovanje, vseskozi se je redno šolala in (do)študirala, imela je socialno mrežo, prijatelje, živela je skupaj s svojo ožjo družino, sprva v stanovanju v Ljubljani, kasneje so v Velenju sezidali še hišo, tožničin oče, ki jo je preživljal, je “imel svoje podjetje“, v sklopu katerega je bila tožnica tudi štipendistka, prejemala je štipendijo in se v podjetju takoj po končanem študiju zaposlila, kar vse kaže na urejeno življenje, dobro finančno situiranost in socialno varnost. Prav tako je imela tožnica skoraj celotno obdobje urejeno začasno prebivališče, ki ga je morala sicer res periodično podaljševati, imela je potni list, sprva jugoslovanski, kasneje potni list BIH, kar ji je omogočalo, da je vsako leto pridobivala prihodne in odhodne vize, na podlagi katerih je lahko potovala in ni bila v celoti vezana zgolj na teritorij Republike Slovenije. Ugotovljeno je sicer bilo, da tožnica, tudi zaradi izbrisa, ni mogla potovati v BIH in na Hrvaško, kjer je imela sorodnike oziroma, kamor je prej rada hodila na morje. Pritožbeno sodišče verjame, da je to tožnico prizadelo, a je bilo deloma tudi posledica vojne na tem območju, družina pa je nelagodnost vsaj do določene mere kompenzirala s počitnicami v Bohinju in Ankaranu. Nevšečnosti, ki so bile posledica vsakokratnega urejanja viz, prebivališča, večletnega neobiskovanja sorodnikov v BIH oziroma priljubljene turistične destinacije na Hrvaškem, navkljub s tem povezanim neprijetnostim in frustracijam, ki so se kasneje skupaj z drugimi vzvodi3 deloma odrazile na tožničinem duševnem zdravju (o tem tudi v nadaljevanju obrazložitve), okoliščine konkretnega primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo takšne izjemnosti in trajanja, da bi utemeljevale prisojo višje odškodnino od že prejetih 4.850 EUR. Drugače povedano: tožničine nevšečnosti zaradi izbrisa niso (bile) večje od običajnih nevšečnosti, povezanih z izbrisom, ki jih pokriva pavšalna odškodnina.

12. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč primerljive primere iz sodne prakse, pravilno ovrednotilo ugotovljeno nepremoženjsko škodo. Neutemeljeno je sklicevanje na s strani Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić prisojeno pravično zadoščenje. ESČP je takšno odškodnino prisodilo na lastno vzpostavljenem odškodninskem temelju (41. člen EKČP). Tako prisojen znesek ni mehansko merilo za ugotavljanje pravične denarne odškodnine pred domačimi sodišči. Prav tako je neutemeljeno pritožničino sklicevanje na zadevo VSRS II Ips 221/2017, saj je dejansko stanje v tej zadevi v bistvenem drugačno. V navedeni zadevi je šlo za tožnika, odraslega človeka, ki se je razsežnosti izbrisa dobro zavedal in to breme nosil sam, izbrisanega za skoraj 9 let, ki mu je uradnica nepričakovano, ob podaljšanju vozniškega dovoljenja vsem na očeh razrezala osebno izkaznico, z dvema pričama Slovencema je moral dokazati, da je poročen s svojo ženo, zelo ga je prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov, prizadelo ga je, da je bilo njegovo ime objavljeno na naslovnici v časopisu, zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala, niti ni mogel na njen pogreb, prizadelo ga je, ko je moral vložiti prošnjo za državljanstvo ločeno od družine, ni se mogel zaposliti, ni imel zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ni mogel odkupiti stanovanja in ni imel volilne pravice, mučila ga je nespečnost in postal je močno občutljiv. Vrhovno sodišče je v predstavljeni zadevi izrecno zapisalo, da pri odmeri odškodnine ni odločilen le čas izbrisa (kar je okoliščina, ki konkretna primera dela primerljiva), ampak tudi druge okoliščine, ki primer v primerjavi z ostalimi delajo specifičen, izjemen – npr. tožnikova nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi, prizadetost časti in ugleda, odnos države in okolja do oškodovanca, socialna izolacija, morebitne zdravstvene posledice, strah in podobno – v tako izjemnih primerih je sodišče tožnikom prisojalo odškodnino v približni vrednosti dvajsetih povprečnih plač. Čeprav ni mogoče zanikati posledic, ki jih je pritožnica zaradi izbrisa utrpela, je vendarle ugotoviti, da slednje po intenzivnosti in trajanju niso primerljive z zadevo, na katero se sama v pritožbi sklicuje. Posledice, ki jih je utrpela tožnica, so podobne (a kljub temu manj intenzivne) kot npr. ugotovljeno dejansko stanje v zadevah VSL II Cp 374/20204 in VSC Cp 360/20175, v katerih je bila tožnikoma prisojena odškodnina v višini 6.000 EUR. Ob dejstvu, da je bil v obravnavani zadevi ugotovljen krajši in manj intenziven skupek duševnih bolečin, tožnica pa je že prejela pavšalno odškodnino v višini 4.850 EUR, slednje prepričljivo utemeljuje sklep sodišča prve stopnje o pravičnosti in ustreznosti že prejete odškodnine.

13. Skladno z navedenim zato niso podane s pritožbo zatrjevane kršitve Ustave glede enakega obravnavanja in pravičnega sojenja. Za takšno kršitev bi lahko šlo v obratnem primeru, tj. ko bi sodišče pri odločanju kot podobne štelo primere, ki so od konkretnega v bistvenem drugačni. Ker je bila tožnici (kot je bilo že pojasnjeno) že priznana odškodnina za ugotovljeno protipravno ravnanje, prav tako ne more biti kršena njena ustavna pravica do povračila škode. Ostale kršitve Ustave so v pritožbi zatrjevane povsem posplošeno in se do njih ni mogoče opredeliti.

14. Nazadnje višje sodišče odgovarja še na konkretizirane očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje.

15. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov (v zvezi s trditvami o tožničinih duševnih težavah), ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in konkretizirane razloge o tem v 6. točki obrazložitve. Ti razlogi so tudi pravilni. V nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (tako v smislu stroškov, kot tudi trajanja), bi bilo avtomatično izvajanje vseh predlaganih dokazov. Izvedeni morajo biti le tisti, ki so pravno pomembni in primerni za dokazovanje pravno relevantnih (ter predhodno zatrjevanih) dejstev.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožničinega lečečega zdravnika, ki bi ob uporabi svojega strokovnega znanja lahko izpovedoval o svojih zaznavah v zvezi s stanjem tožnice. O tem, kakšno je njeno zdravstveno stanje, se je sodišče prepričalo že z izvedbo drugih dokazov, ki so potrjevali tožničine navedbe, zato je bilo njegovo zaslišanje v tem smislu nepotrebno. Dokaz z zaslišanjem lečečega zdravnika pa ni primeren za dokazovanje vzroka tožničinih težav oziroma vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke (izbrisom iz registra stalnega prebivalstva) in zatrjevano škodo.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. V tožbene trditve o tem, da se tožnica psihiatrično zdravi zaradi anksioznosti in tesnobe ter prejema zdravilo Asentra, sodišče prve stopnje (kot je bilo že zgoraj pojasnjeno) ni podvomilo, zaradi česar je bila izvedba dokaza nepotrebna. Kar se tiče vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožničinimi duševnimi težavami, pa velja dvoje. Prvič, vzročna zveza je v prvi vrsti pravno vprašanje ter drugič, sodišče izvaja dokaze le v zvezi s konkretno zatrjevanimi dejstvi. Stranka mora sama zatrjevati pomembna dejstva, ki naj jih izvedenec ugotovi oz. potrdi. Izvedenec pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja izhaja iz trditvene baze strank. Ob tem je še pomembno, da izvedenec medicinske stroke ugotavlja naravno vzročnost (kot dejansko, strokovno vprašanje), predpostavka (pravne) vzročnosti kot elementa odškodninske odgovornosti pa predstavlja pravno vprašanje, ki je vsakokrat pridržano sodišču. Sodišče je kot prepričljivo ocenilo tožničino izpoved, ki je bila dodatno tudi podprta z drugimi izvedenimi dokazi, ter v celoti sledilo njeni izpovedbi o tem, da je bil izbris le eden in ne glavni od vzrokov njenih kasnejših duševnih težav.6 Na temelju tako ugotovljenega je izpeljalo pravni zaključek o podani vzročnosti protipravnega ravnanja toženke in nastale škode. Sodišče se je torej »samo ukvarjalo« s pravnim vprašanjem, zato ne gre slediti pritožbeni graji, da naj bi prekoračilo pooblastila iz 243. člena ZPP. Hkrati ne gre spregledati, da so bile tožničine trditve v zvezi z njenimi duševnimi težavami7 skope. Bistveno bolj natančno je o svojem stanju (pojavnosti težav, vzrokih, stopnjevanju, intenzivnosti, trajanju) opisovala šele v svoji izpovedbi, tj. v dokaznem postopku. Tožničina izpoved pa ne more nadomestiti tožbenih trditev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da z izvedencem ni mogoče dokazovati dejstev, ki so se odkrila šele tekom dokaznega postopka in niso bila predmet tožničinih navedb. Vse zgoraj navedeno velja tudi za zavrnjen dokaz za vpogled v zdravstveno dokumentacijo tožnice. V zvezi s slednjim drugostopenjsko sodišče še pripominja, da načeloma velja, da mora stranka sama predložiti dokaze, ki naj jih sodišče izvede. Šele če stranka navedene opravičene razloge, zakaj jih ne more, jih lahko pridobi sodišče. Zgolj predlog, kot ga je podala tožnica v tej pravdi, pa zaradi prevlade razpravnega načela, ne zadostuje za aktivnost sodišča pri pridobivanju oziroma izvedbi dokazov.

18. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnica tekom postopka spremenila tožbo oz. povečala svoj tožbeni zahtevek, ter zvišanje delno utemeljevala tudi na napačni odločitvi o njeni vlogi za pridobitev državljanstva ter pravicah, ki izhajajo iz tega naslova. V tem delu je šlo torej za pravo spremembo tožbe, pri zvišanju zahtevka nasploh pa za nepravo spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dopustilo. V nadaljevanju postopka so bile navedbe tožnice preizkušene na različnih pravnih podlagah (17. točka izpodbijane sodbe). Sodišče je res ugotovilo, da je zahtevek, ki se nanaša na državljanske pravice, po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) zastaral oz. da je tožnica, kolikor bi ta zahtevek presojali samostojno po ZPŠOIRSP, prekludirana v uveljavljanju slednjega. V tem smislu ga res, kot kasneje izhaja iz 31. točke izpodbijane sodbe, ni vsebinsko obravnavalo in se do tega ni opredeljevalo. Vendar pa iz 17. točke izpodbijane sodbe prav tako izhaja, da je zahtevek mogoče enotno obravnavati v smislu prepleta okoliščin, ki so pomembne za določanje odškodnine zaradi izbrisa, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in zato o celotnem zahtevku vsebinsko odločilo. Čeprav so pravice iz naslova stalnega prebivanja v osnovi drugačne od tistih, ki gredo posamezniku na temelju državljanstva, gre v obravnavani zadevi (tudi) za povezavo med njimi. Splošno znano dejstvo je, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva (lahko) imel večje razsežnosti ter je vplival na več nivojev posameznikovih težav, zato je tudi izostanek teh pravic vzročno mogoče pripisati toženkinemu protipravnemu ravnanju. Da je zahtevek sodišče prve stopnje vsebinsko dejansko obravnavalo, navaja tudi pritožnica sama. Izpodbijano sodbo je bilo zato mogoče preizkusiti, iz predstavljenih razlogov pa izhaja, da tudi ne gre za neskladje v njeni obrazložitvi.

19. Po presoji višjega sodišča pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Tožnica zaradi pritožbenega neuspeha, toženka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo glede na vsebino sodbe, pritožbe in odgovora, vsebinsko ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 1. člen ZPŠOIRSP. 2 Prim. Predlog zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, EPA 1345-VI, Poročevalec DZ z 29. 7. 2013, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-80/16-36, U-I-166/16-28, U-I-173/16-33 s 15. 3. 2018. 3 Obrazložitev sodišča prve stopnje v 33., 34. in 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Tožnik v zadevi VSL II Cp 374/2020 je bil izbrisan 76 mesecev, trpel je strah pred deportacijo, vmes mu je bilo omejeno gibanje in Slovenije ni mogel zapustiti, zaradi česar ni imel stika z družino, v vmesnem času je trpel duševne bolečine zaradi nezaposlenosti, imel je občutek sramu, zmanjšano interakcijo z družbo. 5 Tožnik v zadevi VSC Cp 360/2017 je bil izbrisan 76 mesecev, ostal je brez dokumentov, bil je omejen pri gibanju, ni mogel k bolnim staršem v Srbijo, ni se mogel zaposliti v Nemčiji, se udeleževati športnih tekmovanj v tujini, prestajal je negotovost, strah, bil pa je vseskozi zaposlen. 6 Prim. 35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Pripravljalna vloga, ki jo je sodišče prejelo na naroku 8. 7. 2020, list. št. 84 v spisu.