Jedro

MOL je postala lastnica športnega parka z izdajo Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana na podlagi prvega odstavka 64. člena ZSpo, zato je upravičena zahtevati izročitev nepremičnine v posest. Ugovor toženke, da je upravičena do posesti, ki ga je utemeljevala z lastništvom oziroma s sklicevanjem na obstoj obligacijske pravice, ni utemeljen.

Za utemeljenost toženkinega ugovora ne zadostuje, da je bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin na podlagi novele ZLNDL-A in da je športni objekt zgradila s svojimi sredstvi na zemljišču, ki ga je dobila v odplačno uporabo, temveč bi morala biti kot lastnica (in ne le kot imetnica pravice uporabe) vpisana v zemljiško knjigo že pred uveljavitvijo ZSpo, česar ni trdila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni - v I. točki izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka Zveza športnih društev ... je dolžna v roku 15 dni izročiti tožeči stranki Mestni občini Ljubljani v posest nepremičnine parc. št. ... tako, da jih proste oseb in stvari izroči tožeči stranki Mestni občini Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana.“ - v II. točki izreka tako, da se po novem glasi: „Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 3.323,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.560,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek občine, naj ji toženka (zveza športnih društev) izroči sporne nepremičnine, proste oseb in stvari (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki izpodbijane odločbe pravilno navedlo, da je priglasitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice zgolj procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem, hkrati pa nepravilno zaključilo, da ima do odločitve tožnice o zahtevku toženke slednja v skladu s Sklepom in dopisoma pravico do posesti nepremičnin. Gre za protispisen in nelogičen zaključek, ki je v nasprotju s sodno prakso, predvsem pa neobrazložen v tolikšni meri, da ga ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe so si v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vložitev zahtevka ima po ustaljeni sodni praksi naravo procesne predpostavke za vložitev tožbe zoper lokalno skupnost, ki je izdala sklep, zato je zgrešen zaključek sodišča, da bi tožnica morala odločati o vlogi toženke na podlagi 2. odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo). Toženka bi morala uveljavljati lastninsko pravico s tožbo pred pristojnim sodiščem, ker o njenem zahtevku za pridobitev lastninske pravice ni bilo odločeno. Gre za civilnopravno razmerje, saj je Sklep akt razpolaganja tožnice. Lokalna skupnost o zahtevku društva ne odloča kot oblastveni organ, temveč gre za civilnopravno razpolaganje lokalne skupnosti kot pravne osebe javnega prava. Tak sklep zato nima narave odločbe, temveč pravnoposlovne izjave, ki nima učinkov, kot so pravnomočnost in izvršljivost, kar je značilnost odločb. Zahtevek pa nikakor ni vloga, o kateri bi tožnica morala odločati. Toženka ni vložila tožbe na ugotovitev lastninske pravice, temveč je zmotno čakala, da o njeni lastninski pravici odloči tožnica. Šele v predmetni pravdi je v ugovor navedla, da ji na predmetnih nepremičninah pripada lastninska pravica, vendar pa s svojim ugovorom ni uspela. Prvostopenjsko sodišče zahteva izdajo odločbe, s katero bi odločilo o zahtevku toženke, kar pa je nezakonito, odločitev glede tega pa zato materialnopravno nepravilna. Sodišče prve stopnje napačno razlaga VI. točko Sklepa, zato jo napačno uporabi, in sicer za utemeljitev svoje trditve, da ima toženka pravico do posesti nepremičnin do odločitve tožnice o njenem zahtevku za pridobitev lastninske pravice. Takšno tolmačenje je v nasprotju z bistvom lastninske pravice, saj bi bila toženka posestnica nepremičnine za nedoločen čas, kljub temu da ni lastnica nepremičnin. V koliziji posesti in lastninske pravice je dajati prednost posesti nesprejemljivo in v nasprotju s pravno varnostjo. Posest ni pravica, temveč dejstvo, ki mora nujno temeljiti na veljavnem pravnem naslovu, s katerim toženka ne razpolaga. Predmet obveznosti, ki ga določa VI. točka Sklepa, je nemogoč, saj je vezan na pravnomočnost Sklepa, ki ne bo nikoli nastopila, zato je sporni člen ničen. Prav tako je nedopusten, saj nasprotuje prisilnim predpisom, natančneje 37. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki imetniku omogoča različna upravičenja v zvezi s stvarjo, na kateri ima lastninsko pravico, med drugim tudi pravico imeti stvar v posesti. Slednjo mu navedena točka omejuje, saj toženki (pravilno: tožnici) kot lastnici nepremičnine v celoti in za nedoločen čas onemogoča njeno neposredno posest, kar je v nasprotju z 33. členom Ustave RS. Sporna točka je nična, zato ne more imeti nobenih pravnih učinkov med strankama, s tem pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ne vzdrži odločitev sodišča v delu, v katerem opre svojo odločitev na dopis z dne 7. 6. 2001, da je na njegovi podlagi v skladu s sporno točko toženka upravljavec nepremičnin. Sodišče ni prebralo celotnega dopisa, saj je v drugem odstavku navedeno, da upravljanje tega športnega objekta ostane nespremenjeno do zaključka lastninjenja Športnega parka ... ter do pravnomočnosti Sklepa. Navedeni odstavek je treba aplicirati na trenutno dejansko stanje, to je dejstvo, da je lastninjenje že zaključeno in je lastninska pravica pripadla tožnici. Zaključek sodišča, da se pravnomočnost Sklepa nanaša na rok iz V. točke Sklepa, je materialnopravno nepravilen, saj Sklep ne more postati pravnomočen. Sodišče je ponovno zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je vezalo posest nepremičnine na odločitev tožnice o zahtevku, ki ga veže na podaljšan rok. V posledici navedenih kršitev je bilo tudi dejansko stanje mestoma napačno, mestoma pa nepopolno ugotovljeno.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne vidi nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je priglasitev zahtevka s strani toženke na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo zgolj procesna predpostavka za uveljavljanje lastninske pravice pred sodiščem, če občinski organ ne odloči o njem, in zaključkom sodbe, da ima toženka posest do odločitve tožnice o njenem zahtevku. Sodišče se je najprej opredelilo do pomena zahtevka, nato pa glede na okoliščine konkretnega primera določilo trajanje toženkinega upravičenje do posesti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sklepom zavrnilo ugovor prve toženke zoper sklep o začasni odredbi, s sodbo pa ji je naložilo izročitev nepremičnine, proste oseb in stvari, toženima strankama prepovedalo vsakršne posege v posest tožnice in jima naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja. Sodišče druge stopnje je ob prvem odločanju z odločbo II Cp 1507/2011 z dne 11. 5. 2011 pritožbi prve toženke delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v delu glede izročitve nepremičnine v posest razveljavilo, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, tako da je odločitev glede začasne odredbe in negatornega zahtevka postala pravnomočna. Predmet ponovnega sojenja je bil samo še zahtevek za izročitev nepremičnin zoper prvo toženko (sedaj edino toženko), saj sodišče ob prvem odločanju ni presojalo njenega ugovora, da ima pravico do posesti spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju presojalo le še obstoj morebitne obligacijske pravice do posesti.

7. Na splošno velja, da v primeru vrnitvenega zahtevka zadostuje, da se posestnik lastniku upre že s tem, da dokaže, da njegova pravica do posesti temelji na stvarnopravni ali obligacijskopravni podlagi in mu ni treba dokazovati, sodišču pa ne ugotavljati, obstoja njegove lastninske pravice (92. in 93. člen SPZ). Toženka je svojo pravico do posesti oprla na lastništvo in na obstoj posestno posredovalnega razmerja (obligacijske pravice), zato je sodišče njen ugovor presojalo po obeh podlagah.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica na podlagi prvega odstavka 64. člena ZSpo z izdajo Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Mestni občini Ljubljana(1) postala lastnica spornega športnega objekta. To ji v skladu s prvim odstavkom 37. člena SPZ daje upravičenje do posesti, razen če bi ga prenesla na toženko. Ta je sicer pravočasno z ugovorom uveljavljala, da je ona lastnica športnega objekta, saj da je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo in da je športni objekt zgradila s svojimi sredstvi na zemljišču, ki ga je dobila v odplačno uporabo, vendar je bila neuspešna pri tem.(2) Pravico do posesti je dodatno utemeljevala s sklicevanjem na VI. točko Sklepa in vsebino dopisa, ki ji ga je poslala tožnica, pri tem pa ponudila lastno tolmačenje obeh omenjenih dokumentov, češ da bo lastninjenje športnih objektov zaključeno šele, ko bo tožnica odločila o njenem zahtevku v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZSpo(3), in šele takrat bo Sklep postal pravnomočen. Svoje upravičenje do posesti je torej vezala do odločitve občine o njenem zahtevku.

9. Pritožba utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost stališča, ki ga je pri presoji obstoja posestno posredovalnega razmerja med pravdnima strankama zavzelo sodišče prve stopnje. Pravico do posesti toženke je namreč oprlo na VI. točko Sklepa, ki določa, da ostane upravljanje s športnimi objekti občinskega pomena, kamor spada tudi sporni športni objekt, nespremenjeno do pravnomočnosti sklepa. Navedeno naj bi potrdil tudi prej omenjeni dopis MOL, v katerem je navedeno, da do zaključka lastninjenja Športnega parka ... ter do pravnomočnosti Sklepa ostane upravljanje nespremenjeno in da je toženka v skladu s VI. točko Sklepa upravljavec spornih nepremičnin.

10. Toženka v svojih trditvah enači trenutek pravnomočnosti Sklepa in odločitve občine o njenem zahtevku. Pritožbeno sodišče se ne strinja z njeno tezo, saj zahtevek na podlagi drugega odstavka 64. člena ZSpo nedvomno ni pravno sredstvo, s katerim bi se izpodbijalo Sklep, šele z odločitvijo občine o njem pa bi ta postal pravnomočen in bi bilo lastninjenje končano. Odločitev občine ne more imeti takega pomena, kot ji ga pripisujeta toženka in nenazadnje tudi sodišče prve stopnje, saj niti ni nujno, da pride do odločitve in s tem do pravnomočnosti. Kot izhaja iz sodne prakse, športno društvo lahko vloži zoper obravnavani Sklep tožbo na upravno sodišče. Nasprotno pa je zahtevek športnega društva kot tak samostojen(4) in ima pomen procesne predpostavke za morebitno vložitev tožbe na ugotovitev lastninske tožbe s strani športnega društva pri sodišču oziroma za postavitev ugovora lastništva (ali vložitev nasprotne tožbe), kot mu ga je že večkrat pripisala sodna praksa.(5)

11. Navedeni Sklep po svoji naravi ni splošni predpis, temveč ima značilnosti posamičnega akta, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu.(6) Glede na to lahko postane pravnomočen. Sporna VI. točka Sklepa res veže upravljanje na njegovo pravnomočnost, vendar je vprašljivo, ali jo gre razlagati dobesedno tako, kot se glasi. V Sklepu namreč ni predviden rok, v katerem bi posamezno športno društvo lahko vložilo tožbo. To bi pomenilo, da bi pravnomočnost nastopila šele z odločitvijo o tožbi v upravnem sporu, torej le v primeru, če bi športno društvo vložilo tožbo, ne pa tudi s potekom določenega roka, kar ni v skladu z načelom pravne varnosti. Čim rok, v katerem je treba začeti upravni spor, ni določen, je trenutek nastopa pravnomočnosti odvisen zgolj od vložitve tožbe s strani športnega društva, ki mu je v interesu čim dlje obdržati športne objekte v upravljanju. Če bi razlagali sporno točko tako, kot se glasi, bi utegnilo biti upravljanje športnega objekta ves čas v rokah toženke.

12. Pravice do posesti toženka ne more utemeljevati niti z dopisom MOL z dne 7. 6. 2001, ki se sklicuje na sporno VI. točko Sklepa, saj je tožnica z njim toženki zgolj pojasnila, da upravljanje športnega objekta ostaja nespremenjeno - torej da je v tistem trenutku pripadlo njej - do zaključka postopka lastninjenja, iz dopisa pa ne izhaja, da bi ji z njim občina podelila pravico do posesti. Prepričljivejše je, da je „do pravnomočnosti sklepa“ razlagati v smislu, ko bo jasno, kdo je lastnik športnega objekta. Lastninjenje, kot že obrazloženo, pa je bilo brez dvoma končano, ko je tožnica izdala Sklep, s katerim je določila športne objekte občinskega pomena, za kar se utemeljeno zavzema tudi pritožba.

13. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi povzelo ključne ugotovitve sodbe VSL I Cp 326/2013 z dne 18. 4. 2013, ki je bila kasneje razveljavljena s sklepom II Ips 254/2013 z dne 2. 4. 2015, o pritožbi tožnice (toženke v tem postopku) pa ponovno odločeno s sklepom VSL I Cp 1252/2015 z dne 3. 6. 2015. Pritožbeno sodišča ugotavlja, da navedena zadeva ni uporabljiva za konkreten primer, saj tožnica, ki je toženka v tej zadevi, zahteva od toženca – zavoda, ki ga je ustanovila tožnica v tej zadevi, vrnitev spornih nepremičnin. Gre torej za odločitev o posesti med drugima pravdnima strankama. Predmet presoje je torej vprašanje, kdo od njiju ima močnejši pravni naslov za posest, zgolj nakazana rešitev v sklepu višjega sodišča pa ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj, kot že rečeno, ne gre za spor med istima stranka. Argument navedenega sklepa, da „tožnica (v tem postopku toženka) najbrž utemeljeno terja, da športni objekt ostane v njeni posesti, dokler MOL ne bo odločila o njenem zahtevku“,(7) torej v tem postopku nima nikakršne teže in ne govori v prid zaključku, da toženki do tega trenutka pripada posest na spornih nepremičninah, iz razlogov, povzetih v gornji obrazložitvi. Pritožbeno sodišče v drugi zadevi je le želelo poudariti, da ima tožnica (toženka v tem postopku) glede na tamkajšnje trditve, ki so šle v smeri, da je lastnica športnega objekta, domnevno močnejši položaj kot športni zavod, pa še to le do končne odločitve o njenih morebitnih lastninskih upravičenjih - bodisi do odločitve MOL o zahtevku bodisi do odločitve v tej pravdi.

14. Iz istih razlogov na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti prej omenjeni sklep II Ips 254/2013 in v njem poudarjeno načelo javnega interesa v športu, ki sicer zareže v svobodo razpolaganja tožnice v tej zadevi kot lastnice spornega športnega objekta, pri čemer se sklicuje na določbo 21. člena ZSpo, ki načeloma daje prednost športnim društvom pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci. To načelo v ničemer ne okrni pravice tožnice v tej zadevi, da kot lastnica s posestno tožbo zahteva vrnitev spornega športnega objekta od toženke, ki trenutno upravlja z njim, pomeni pa vsekakor vodilo, ki ga bo morala spoštovati pri njenem nadaljnjem razpolaganju, ko bo imela športni objekt v svoji posesti.

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za vrnitev nepremičnin (peta alineja 358. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi pravdni uspeh strank. Tožnica je v celoti uspela s svojima zahtevkoma (negatorni in vindikacijski zahtevek), toženka pa je v celoti propadla, zato je pritožbeno sodišče tožnici priznalo celotne stroške.

17. Stroški tožnice v prvotnem postopku na prvi stopnji, potrebni za pravdo, znašajo skupno 3.198,24 EUR, in sicer 1.023,10 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT), 944,40 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102 ZOdvT), 441,60 EUR(8) nagrade za odgovor na ugovor (tar. št. 3468 ZOdvT), 236,10 EUR nagrade za začasno odredbo (tar. št. 3461 ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 20% davek na dodano vrednost v višini 533,04 EUR. V ponovljenem postopku na prvi stopnji pa ti znašajo 1.176,57 EUR, in sicer 944,40 EUR nagrade za narok v ponovljenem postopku (tar. št. 3102 ZOdvT) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 212,17 EUR. Glede na tožničin uspeh bi ji morala toženka povrniti 4.374,81 EUR. Toženki so nastali stroški tudi v prvotnem pritožbenem postopku, in sicer strošek za sestavo pritožbe v višini 1.259,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), strošek za sestavo pritožbe zoper sklep o začasni odredbi v višini 472,20 EUR (tar. št. 3468) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 22% davek na dodano vrednost v znesku 350,28 EUR, kar skupno znaša 2.101,68 EUR, medtem ko odgovor tožnice za odločitev v zadevi ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča. Glede na toženkin 50% uspeh (uspela je le v delu vindikacijskega zahtevka, ne pa glede negatornega) bi ji tožnica morala povrniti 1.050,84 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu mora toženka plačati tožnici 3.323,97 EUR.

18. Tožnici so bili nadalje v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP priznani tudi stroški tega pritožbenega postopka, saj je s pritožbo v celoti uspela, in sicer 1.259,20 EUR za sestavo pritožbe zoper izpodbijano sodbo (tar. št. 3210 ZOdvT) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 22% davek na dodano vrednost v višini 281,42 EUR, kar skupaj znaša 1.560,62 EUR. Te stroške ji je dolžna povrniti toženka, odmerijo pa se posebej oziroma se ne pobotajo z ostalimi pravdnimi stroški iz I. točke izreka te sodbe (II. točka izreka). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Uradni list RS, št. 22/1999. Op. št. (2): Toženka bi uspela z zahtevkom le v primeru, če bi bila kot lastnica (in ne samo imetnica pravice uporabe) vpisana v zemljiško knjigo pred uveljavitvijo ZSpo, česar niti ni trdila. S svojimi navedbami ni mogla uspeti, saj pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče, določbe o izdelavi nove stvari pa so pridržane le za primere pridobitve lastninske pravice na premičninah in ne na nepremičninah. Primerjaj odločbe VS RS II Ips 71/2013, I Up 373/2002, I Up 731/2001, I Up 761/2001, I Up 344/2002 in I Up 373/2002. Op. št. (3): V zahtevku, ki ga je vložila na MOL, je svojo lastninsko pravico utemeljevala na enakih dejstvih kot v tem postopku.

Op. št. (4): Na Sklep je vezan le toliko, da zahtevek na strani športnega društva pride v poštev le, če je športni objekt zajet v njem, in glede presoje pravočasnosti, saj se mora vložiti v šestih mesecih od izdaje Sklepa.

Op. št. (5): Primerjaj na primer odločbi VS RS II Ips 254/2013 z dne 2. 4. 2015 in II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014. Op. št. (6): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 71/2013 z dne 17. 4. 2014. O naravi se je izreklo tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-210/98 z dne 28. 2. 2002. Zadeva I Up 844/2004 z dne 17. 12. 2007, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi pri utemeljevanju razpolagalne narave akta, pa se nanaša na naravo odločitve občine o zahtevku športnega društva.

Op. št. (7): Enako stališče je zavzeto tudi v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, ki se v pretežnem delu sklicuje na razveljavljeno sodbo pritožbenega sodišča, ki vsebuje enako misel. Op. št. (8): Pravilna odmera stroškov po tej postavki sicer znaša 472,20 EUR, toda ker nobena od pravdnih strank ni izpodbijala njihove višine, pritožbeno sodišče povzema znesek, kot ga je navedlo sodišče prve stopnje v prvem postopku.