Jedro

Če je društvo imelo lastninsko pravico na zgrajenem objektu, ki je stal na nepremičnini v družbeni lastnini, je lastninjenje po določbah ZSpo izključeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožeča stranka je tožbo vložila proti sedanji toženki (tedaj prvi toženki) in Nogometnemu društvu A. (tedaj drugemu tožencu) in zahtevala, da ji prva toženka izroči več nepremičnin, oba toženca pa opustita vsakršne posege v njeno lastninsko pravico na njih ter prenehata s sečnjo dreves in rastlin ter z vsemi gradbenimi deli, kot tudi, da sta dolžna vzpostaviti prvotno stanje na njih.

2. Sodišče prve stopnje je sprva njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, v ponovljenem sojenju pa je vrnitveni zahtevek zoper sedanjo toženko (v nadaljevanju toženko) zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi ugodilo in toženki naložilo, da sporne nepremičnine izroči v posest tožnici.

3. Toženka to odločitev izpodbija z revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo sodbe pritožbenega sodišča tako, da bo zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožnica je na vročeno revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

**Dejanski okvir spora**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva: − sporne nepremičnine so bile v družbeni lastnini; − tožeča stranka jih je s Sklepom o določitvi športnih objektov občinskega pomena v MOL z dne 25. 3. 1999 (v nadaljevanju Sklep) razglasila kot športne objekte občinskega pomena; − VI. točka Sklepa navaja, da ostane upravljanje s športnimi objekti do pravnomočnosti tega Sklepa nespremenjeno; − v dopisu z dne 7. 6. 2001 tožnica (v nadaljevanju dopis) navaja, da do zaključka lastninjenja Športnega parka A. ter do pravnomočnosti Sklepa ostane upravljanje nespremenjeno in da je toženka v skladu s VI. točko Sklepa upravljavec spornih nepremičnin; − toženka je vložila zahtevek, da uveljavlja svojo lastninsko pravico po določbi drugega odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo);1 − tožnica o toženkinem zahtevku še ni odločila.

**Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj**

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin na podlagi 64. člena ZSpo.2 Kljub temu pa po njegovi oceni nima pravice do vrnitve spornih nepremičnin v posest, saj ima toženka na podlagi tožničinega Sklepa in dopisa pravico do njihovega upravljanja. Pri tem se je sklicevalo tudi na obrazložitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 326/2013. 7. Sodišče druge stopnje se je s presojo lastništva strinjalo, glede posesti pa je menilo nasprotno. Ocenilo je, da sporne VI. točke tožničinega Sklepa in dopisa ne gre razlagati tako, da bi do njegove pravnomočnosti toženka obdržala upravljanje, pač pa tako, da bo to obdržala do trenutka, ko bo postalo jasno, kdo je lastnik športnega objekta. Lastninjenje pa je bilo končano tedaj, ko je tožnica izdala Sklep, s katerim je določila športne objekte občinskega pomena. Zato jih mora po njegovi oceni toženka vrniti v posest tožnici, saj javni interes v športu v ničemer ne okrni tožničine pravice zahtevati vračilo nepremičnin.

**Revizijske navedbe**

8. Toženka opozarja, da je razlaga pritožbenega sodišča napačna. Izpostavlja po njeni oceni bistveno okoliščino, da je uveljavljala svojo lastninsko pravico na objektu in tovrsten zahtevek priglasila pri lokalni skupnosti. Meni, da zato tožnica ni mogla postati lastnica spornih nepremičnin na podlagi zakona in sprejetega Sklepa. Stališču pritožbenega sodišča, da bi moralo društvo svojo lastninsko pravico uveljavljati s tožbo v upravnem sporu, pripisuje zmotnost. Lokalna skupnost namreč ni tista, ki je pristojna odločiti o njeni lastninski pravici, pač pa je to sodišče splošne pristojnosti, pri katerem je že vložila ustrezno tožbo. Postopek lastninjenja spornih objektov zato po njenem mnenju še ni zaključen. Ocenjuje tudi, da priglašen zahtevek društva zadrži uresničevanje lastninskih upravičenj lokalne skupnosti. To potrjujeta tudi VI. točka izdanega Sklepa, da ostane upravljanje s športnimi objekti do odločitve o zahtevku športnega društva nespremenjeno, in dopis, ki ga je tožnica naslovila nanjo.

9. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predstavlja svoje mnenje o naravi spornega določila v Sklepu, to po njeni oceni ne more imeti nobenih učinkov. Strinja se z razlogi, da priglašen zahtevek društva ni vloga, o kateri bi morala sama oblastveno odločiti, pač pa je reševanje sporov glede lastninske pravice prepuščeno sodiščem splošne pristojnosti. Meni tudi, da ni nobene podlage, ki bi njeno lastninsko pravico, dobljeno po določbah ZSpo, omejila na golo lastninsko pravico brez posesti. Opravljanje toženkinega dela pa po njeni oceni ni odvisno od njene lastninske pravice.

**Presoja revizijskega sodišča**

10. Revizija je utemeljena.

11. Obravnavan spor izvira iz preoblikovanje družbene lastnine v zasebna, klasična lastninska razmerja. Ker zanj običajna pravna pravila niso veljala, je zakonodajalec moral pravila za preoblikovanje izrecno določiti, kar je storil tudi v ZSpo. Z izpolnitvijo pogojev, določenih v zakonu, je nastopila tudi (zasebna) lastninska pravica, s čimer se je lastninjenje formalno zaključilo. Šele skozi čas pa so se v sodni praksi izoblikovala stališča, kako naj stranke uveljavljajo svoje zahtevke.

12. V sodni praksi se je tako uveljavila razlaga, da se določilo o priglasitvi zahtevka pri lokalni skupnosti po 64. členu ZSpo nanaša le na primere, ko lastninjenje sploh ne pride v poštev, torej na primere, ko športni objekti niso bili v družbeni lastnini (ko je društvo torej na njih že imelo lastninsko pravico), in da ima naravo procesne predpostavke za (kasnejše) uveljavljanje lastninske pravice društva pred sodiščem splošne pristojnosti.3 V času uveljavitve ZSpo tako ni bilo jasno, kdo in v kakšnem postopku bo odločil o priglašeni lastninski pravici. Tudi stranki sta očitno menili, da bo tožnica tista, ki bo odločala o toženkinem zahtevku, saj je predmet spornega zapisa Sklepa in dopisa ravno vprašanje, katera od njiju bo imela posest do zaključka lastninjenja oziroma do pravnomočnosti Sklepa.

13. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča druge stopnje, da je že s sprejemom Sklepa (tudi med strankama) postalo jasno, kdo je lastnik spornih nepremičnin in da je bilo lastninjenje tedaj že končano. Zmotno pa je tudi njegovo izhodišče pri presoji, ali obstoji javni interes, da ima sporne objekte v posesti toženka. Kadar je na športnih objektih obstajala družbena lastnina, je zakonodajalec sicer dal prednost lokalni skupnosti: ta lahko v roku enega leta po uveljavitvi zakona športne objekte, ki jih je treba olastniniti, opredeli kot objekte občinskega pomena in s tem na njih pridobi lastninsko pravico, a prednost pri uporabi je dal društvom (21. člen ZSpo). Javni interes se tako ne odraža le v tem, kdo je njihov lastnik, pač pa tudi v tem, kako naj z njimi upravlja oziroma kdo jih lahko uporablja. Pritožbeno sodišče je sicer pravico do rabe spornih športnih objektov skozi javni interes presojalo, a je kljub sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 254/2013 spregledalo njeno nosilno vodilo. Vrhovno sodišče je v tej zadevi, v kateri je društvu že bila odvzeta posest, zavzelo stališče, da je treba presoditi, ali je bila ta društvu odvzeta v skladu z načelom javnega interesa v športu. Zaradi varovanja javnega interesa lastnik ni omejen le pri nadaljnjih razpolaganjih, pač pa že pred tem, pri vprašanju, ali sploh lahko uspešno odvzame posest društvu. Ta presoja je v sodbi sodišča druge stopnje izostala.

14. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je toženka v reviziji opozorila, da je v drugem pravdnem postopku s tožbo zahtevala ugotovitev svoje lastninske pravice na več nepremičninah, vključno z nepremičninami, ki so predmet tega postopka. Njenemu tožbenemu zahtevku v tem delu sta sodišči prve in druge stopnje pravnomočno ugodili.4 Ta odločitev je bila že preizkušena tudi pred revizijskim sodiščem. Z odločbo II Ips 314/2017 je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo, ki jo je vložila Mestna občina Ljubljana. Ugotovitev, da je toženka lastnica spornih nepremičnin, bi praviloma narekovala drugačno odločitev, kot je sprejeta.

15. Zmotna uporaba materialnega prava je Vrhovnemu sodišču narekovala razveljavitev izpodbijane odločitve in vračilo zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, da bo presojo tožničinega zahtevka opravilo še skozi prej navedeno. Odločitev o stroških revizijskega postopka pa je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločitev.

16. Pri presoji je uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP-E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017. 1 ZSpo je sicer prenehal veljati z novo sprejetim Zakonom o športu (v nadaljevanju ZŠpo-1). Ostaja pa aktualen za presojo, kdo je ob njegovi uveljavitvi imel lastninsko pravico na spornih nepremičninah, in tudi, komu gre posest. 2 V bistvenem 64. člen ZSpo določa: športni objekti, ki so družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postanejo društvena lastnina, razen objektov, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona določi za športne objekte občinskega pomena. Tudi bivša družbena zemljišča, na katerih so športne površine in so prešla po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) v državno last, postanejo s sprejemom tega zakona last lokalne skupnosti. Objekti, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom določeni kot objekti občinskega pomena, postanejo lastnina lokalnih skupnosti. Društvo, druga pravna ali fizična oseba lahko uveljavlja lastninsko pravico na objektu, ki je opredeljen kot objekt občinskega pomena, če svoj zahtevek priglasi pristojnemu organu lokalne skupnosti v roku, določenem v prejšnjem odstavku oziroma najkasneje v šestih mesecih potem, ko pristojni organ lokalne skupnosti opredeli objekte občinskega pomena. Športni objekti, ki jih pristojni organ lokalne skupnosti ne določi za objekte občinskega pomena, postanejo lastnina društev s pravnomočnostjo odločitve pristojnega organa lokalne skupnosti oziroma najkasneje po preteku roka iz prvega odstavka tega člena. Če se društvo odreče pravici do lastnine oziroma ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka tega člena, postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti. 3 Takšna razlaga ima podlago v odločbi Ustavnega sodišča U-I-210/98, nadalje pa jo utrjujejo odločbe Vrhovnega sodišča (glej II Ips 75/2010, II Ips 71/2013, II Ips 279/2011, II Ips 254/2013, ...). 4 Vrhovno sodišče opozarja, da je pri zapisu nepremičnin v izreku prvostopenjske sodbe P 2483/2015 - II prišlo do očitne pomote, nepremičnini s parc. št. 1555/4 in 1550/2 namreč ležita na območju k. o. ...., kakor izhaja tudi iz tožničinega tožbenega zahtevka, in ne na območju k. o. ..., kot je pomotoma zapisalo sodišče v postopku ugotavljanja lastninske pravice.