Jedro

1. V primeru, ko pride med postopkom do situacije, da pooblaščenec stranke, ki je odvetnik, zaradi nastopa druge funkcije ne more več opravljati odvetniškega poklica, je pooblaščenčeva dolžnost, da poskrbi za prevzemnika pisarne in o tem obvesti stranko, le-ta pa sodišče, če si je vzela drugega pooblaščenca. Sicer sodišče nadaljuje postopek s stranko, kot da ne bi imela pooblaščenca.

2. Od smrti zapustnika do zapuščinskega postopka je toženka imela zapuščino v posesti v imenu vseh dedičev, zato je za presojo kvalitete njene posesti odločilen datum razglasitve oporoke. Najmanj od vložitve tožbe na neveljavnost oporoke pa je njena posest postala nedobroverna in pride zato pri presoji dolžine zastaralnega roka v poštev določba 2. odst. 141. čl. ZD.

3. Uveljavljanje terjatve do zapuščine zaradi preživljanja staršev je obligacijski zahtevek in ne zahtevek za izločitev v korist potomcev po 32. čl. ZD, ki je stvarnopravne narave.

4. Pravdno sodišče ni pristojno posegati v pravnomočen sklep o dedovanju, ampak le, če se potrdijo navedbe tožnika, ugotovi, da mu pripada določena pravica.

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožene stranke se izrek izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v točki I. s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o dedovanju kot neutemeljen zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke kot neutemeljena z a v r n e in v preostalem delu (tč. II. in III.

izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v ..., Enote v ... z dne 26.12.1983 opr.št. D 197/82-20 glede prisojila I. S. v obsegu 1/6 zapuščine.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožnici zakoniti dedni delež v višini 1/6 na zapuščini pok. A. K., ki jo predstavljajo nepremičnine vpisane v vl.št. 1 k.o. M do celote, vl.št. 24 k.o. M do 1/2, vl.št.39 k.o. M do 1/2, vl.št. 168 H do celote, vl.št. 190 H in vl.št.230 k.o. H do celote. Toženki je naložilo, da je dolžna izstaviti tožnici listino, na podlagi katere se bo kot zakonita dedinja vknjižila kot solastnica v obsegu 1/6 pri teh nepremičninah v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženka pa je dolžna plačati tožnici še pravdne stroške v znesku 52.277,50 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo toženka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženkin pooblaščenec postal v prejšnjem letu notar. Čeprav sodišče ni bilo uradno obveščeno kdo je prevzemnik njegove pisarne, pa je to dejstvo bilo v ... splošno znano dejstvo in ker toženka ni poslala odpovedi pooblastila, bi po mnenju pritožnice moralo sodišče o razpisu glavne obravnave obvestiti prevzemnika pisarne, to je odv. ..., pa ni storilo. Toženka si je res iskala drugega pooblaščenca, vendar ga v tako zapleteni zadevi ni takoj našla. Utemeljeno pa je pričakovala, da jo bo do tedaj, dokler si ne dobi drugega odvetnika, zastopal prevzemnik notarjeve odvetniške pisarne. Toženka že več let živi v M. in prepričana je bila, da je to sporočil sodišču njen prejšnji pooblaščenec. Res se včasih po nekaj dni zadržuje pri hčerki na R., vendar pa stalno sedaj živi v M. Vabilo za zadnjo obravnavo je prejela šele 11. januarja 1996 tako, da ji je ostalo manj kot 4 dni za pripravo na obravnavo. Razloge in predlog za preložitev je pismeno posredovala sodišču 15.1.1996, torej pred obravnavo, vendar sodišče njenemu predlogu ni ugodilo in je opravilo obravnavo v njeni odsotnosti. Svoje težave z zastopanjem pa pripisuje toženka tudi vremenskim razmeram, saj je bila zaradi snega, mraza in slabih cestnih razmer skoraj vso zimo priklenjena na dom. Zato meni, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in da je sodišče s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Očita pa še zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj meni, da je zaključek prvostopnega sodišča o nepošteni posesti nepravilen, toženka je ves čas opozarjala, da je bila v pošteni posesti in da bi zato moralo sodišče upoštevati enoletni subjektivni rok ter da je zahtevek tožnice tudi zastaran. Od smrti staršev je imela v celoti v posesti vse premoženje in do leta 1982 je to bilo že 12 let. Odločno oporeka zaključku, da se jo v obdobju med pravdo o ugotavljanju pravilne obličnosti zapisov oporoke šteje za nepošteno posestnico. Nikoli ni bilo nobenega dvoma, da je njen oče res izrazil tako oporočno voljo kot jo je, pravda je tekla le o tem ali je bila oporoka zapisana v pravilni obliki. Kljub neveljavnosti oporoke zaradi pomanjkljive oblike, je sama še vedno prepričana, da je bila očetova volja nesporno ugotovljena, zato je bila glede tega sama v dobri veri, da je zakonita in poštena posestnica zapuščine.

Podrejeno, kolikor sodišče ne bi upoštevalo teh navedb, pa toženka še opozarja na izločitveni zahtevek, saj je ves čas sama skrbela za starše pred njihovo smrtjo. Tožnica ji je v zapuščinskem postopku tudi priznavala njen zahtevek na račun preživljanja staršev. Z izpodbijano sodbo bi zato prejela več kot ji gre, saj bi prejela svoj celotni dedni delež, medtem ko je že izrazila pripravljenost, da prizna ločitvena opravičenja toženke, torej je v bistvu prejela več kot je zahtevala. Iz teh razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno razveljavitev in ponovno obravnavanje zadeve.

Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila, osporavala pritožbena izvajanja ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba toženke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa je izrek izpodbijane sodbe pod točko I. moralo po uradni dolžnosti spremeniti, kot bo obrazloženo spodaj.

K pritožbi toženke : Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve postopka, ki jih očita pritožba in eventuelne druge iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pooblaščenec toženke je v teku tega postopka bil imenovan za notarja, zato je po zakonu postalo opravljanje odvetniškega poklica zanj nezdružljivo (21. čl. Zakona o odvetništvu Ur.list RS 18/93) in pritožbeno sodišče ugotavlja, da od dneva imenovanja za notarja sodišče prve stopnje njega ni moglo več upoštevati kot toženkinega pooblaščenca. Zmotno pa pritožba zatjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje do toženkinega obvestila šteti kot njenega pooblaščenca prevzemnika pisarne. V ZPP situacija, ko odvetnik ne more več opravljati odvetniškega poklica, sicer ni urejena. Vendar v primeru, ko pride do situacije kot je konkretna, že iz določb Zakona o odvetništvu (člen 22) izhaja, da je odvetnikova dolžnost, da poskrbi za prevzem pisarne. Sodišče pa v primeru, ko stranka nima več odvetnika, ponovno vroča vsa pisanja osebno stranki, dokler stranka ne predloži pooblastila novega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno postopalo, ko je toženki potem, ko je njen pooblaščenec postal notar, osebno vročalo vsa pisanja v zadevi. Tudi glede naslova toženke so pritožbena izvajanja neutemeljena. Člen 145 ZPP nalaga stranki, da mora takoj sporočiti sodišču spremembo naslova. Toženka pa je šele v vlogi z dne 15.1.1996 prvič v postopku navedla nov naslov, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno do tega datuma pošiljalo vloge na prejšnji naslov. Iz podatkov spisa pa je še razvidno, da je vabilo za zadnjo obravnavo, ki je bilo poslano na R., toženka podpisala že 28.12.1995, zato so protispisne žpritožbene navedbe, da je prejela vabilo le 4 dni pred obravnavo.

Neutemeljen je zato pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Ta pritožbeni razlog sicer ne bi bil utemeljen tudi, če bi toženka res prejela vabilo le 4 dni pred obravnavo, saj tudi ob taki situaciji ne bi mogla trditi, da ji ni bila dana možnost obravnavanja. V tem primeru bi šlo le za relativno kršitev postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zv. s čl. 293 ZPP, zato bi morala izkazati še vzročnost med to kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Tega pa ni. Tako v nobenem primeru ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da so bile v postopku bistveno kršene določbe ZPP.

Čeprav pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odločilne dejanske okoliščine za to pravdo med strankama pravzaprav nesporne. Zato je preizkusilo le še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi s tem je pomembna predvsem presoja toženkine posesti zapuščine, saj odgovor na to vprašanje pove, ali je ugovor zastaranja bil utemeljen ali ne. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je toženko šteti za nedobroverno posestnico in da prihaja zato pri presoji zastaralnega roka v poštev določba 2. odst. 141. čl. ZD. Toženka tej ugotovitvi nasprotuje, saj vztraja, da je imela zapuščino v dobroverni posesti vse od smrti očeta leta 1969 do zapuščinskega postopka v letu 1982. To dejstvo niti ni bilo sporno, vendar toženka očitno pozablja, da je do sklepa o dedovanju imela zapuščino v posesti v imenu vseh dedičev, saj zapuščinski postopek še ni bil izpeljan. Zato je za presojo kvalitete njene posesti odločilen datum razglasitve oporoke, to je 6.7.1983. Nadaljnji pomemben datum pa je datum, ko je tožnica vložila tožbo za neveljavnost oporoke, na podlagi katere je toženka s sklepom o dedovanju z dne 26.12.1983 podedovala zapuščino po očetu. Tožnica je tožbo na neveljavnost oporoke vložila že 16.1.1984. Tožbo je torej vložila v roku enega leta od razglasitve oporoke. Zahtevek na neveljavnost se je ves čas utemeljeval prav s pomanjkljivo obličnostjo, zato pritožba neutemeljeno trdi, da toženke ni mogoče šteti kot nedobroverne posestnice. Najmanj od vložitve te tožbe dalje se je kvaliteta toženkine posesti spremenila, saj od tedaj dalje vedela, da se oporoka izpodbija in vedela je za uveljavljane razloge izpodbojnosti, ki so se s pravnomočno sodbo potrdili. Ugovor zastaranja je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo, saj tožničin zahtevek do vložitve tožbe v tej pravdi (30.12.1987) zastaral ni. Odločitev, da pripada tožnici po očetu zakoniti dedni delež je zato materialno pravno pravilna.

Neutemeljene so še pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo več, kot je zahtevala, saj je dejansko zahtevek bil delno celo zavrnjen. Kolikor pa toženka trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici priznati manj, ker ima ona terjatev do zapuščine zaradi dolga na račun preživljanja staršev, pa so te trditve prav tako neutemeljene. Toženka sicer uporablja izraz ločitev iz zapuščine, vendar očitno zmotno, saj iz obrazložitve tega zahtevka, ki ga zatrjuje, ne izhaja, da bi uveljavljala izločitev v korist potomcev po 32. čl. ZD. Niti v zapuščinskem postopku, niti v tej pravdi namreč nikoli ni zatrjevala, da je prispevala k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja. V zapuščinskem postopku je zgolj zatrjevala, da je oskrbovala mater in očeta ter imela s tem stroške (list.št. 16 zapuščinskega spisa). Tudi v pritožbi ne uveljavlja pravno relevantnih razlogov iz 32. čl. ZD, saj zatrjuje, da ima dolg do zapuščine na račun preživljanja staršev. Iz teh trditev zato izhaja, da zatrjujejo obligacijski zahtevek, vendar do konca glavne obravnave v tej zadevi takšnega zahtevka postavila ni, lahko pa bi ga postavila le v obliki nasprotne tožbe in ne ugovora (1. odst. 189. čl. ZPP). Tako se pokaže, da tudi te trditve niso takšne, da bi omajale izpodbijano odločitev. Pritožba toženke je po mnenju pritožbenega sodišča zato v celoti neutemeljena.

Pač pa je pritožbeno sodišče moralo ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) spremeniti I. tč. izreka te sodbe tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o dedovanju kot neutemeljen zavrnilo. Za takšen zahtevek namreč ni materialno pravne podlage. Po 224. členu ZD se v primeru, ko je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju, pa so dani pogoji za obnovo postopka po ZPP, zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. V pravdi pa sodišče ni pristojno posegati v pravnomočni sklep o dedovanju, ampak le če se potrdijo navedbe tožnika ugotovi, da mu določena pravica pripada. Takšna sodba popravlja (vendar le med pravdnima strankama) to, kar je ugotovljeno s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Podlage za razveljavitev pravnomočnega sklepa o dedovanju pa ne daje. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v I. tč. izreka sodbe sodbo sodišča prve stopnje po 4. odst. 373. čl. ZPP spremenilo tako, da je zahtevek na razveljavitev sklepa o dedovanju kot neutemeljen zavrnilo. V ostalem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).