Jedro

Pooblaščenemu odvetniku, ki med pravdo neha opravljati odvetništvo, ker je postal notar, ne preneha pooblastilo in če ga stranka ne prekliče oziroma ga sam ne odpove, mora še naprej nastopati kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, in mu mora sodišče vročati vsa pisanja (prvi odstavek 138. člena ZPP) in tako tudi vabila na naroke (114. člen ZPP).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje ter pod II. in v prvem in tretjem odstavku pod III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavita in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje, drugače kakor prvič, pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku in (pod I.) razveljavilo sklep Temeljnega sodišča v K. - enote v I. B., opr. št. D ... o dedovanju po pokojnem A. K. glede prisojila toženki v obsegu 1/6 zapuščine; (pod II.) naložilo toženki, naj prizna tožnici zakoniti dedni delež v višini 1/6 zapustnikovih nepremičnin; (pod III.) naložilo toženki, naj izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bila po pravnomočnem sklepu o dedovanju v pravdi P ... ugotovljeno, da je zapustnikova oporoka neveljavna. Tožena stranka se je udeleževala te pravde, zato jo je sodišče štelo kot nepošteno posestnico, saj ni bila v dobri veri.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožene stranke sodbo pod I. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o dedovanju kot neutemeljen zavrnilo, sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo pod II. in III. potrdilo. Zavzelo je stališče, da ni materialnopravne podlage za razveljavitev sklepa o dedovanju, pač pa le za ugotovitev, če se izkažejo trditve kot resnične, da dediču pripada določena pravica. Sicer pa se pritožba moti, ko meni, da bi moralo sodišče upoštevati prevzemnika odvetniške pisarne toženkinega prejšnjega pooblaščenca, ki je postal notar.

Pravilno je vsa vabila vročalo njej sami. Toženka je šele 15.1.1996 sporočila svoj novi naslov, pred tem pa je sodišče upravičeno pošiljalo pisanja na njen prejšnji naslov. Vabilo na zadnji narok je toženka podpisala že 28.12.1995 in so tako protispisne trditve, da je prejela vabilo 4 dni pred glavno obravnavo. Zato ni kršitve iz 7. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa tudi, če bi toženka res sprejela vabilo 4 dni pred glavno obravnavo, bi šlo le za relativno kršitev postopka, zanjo pa pritožba ne izkazuje vzročne zveze z nezakonitostjo ali nepravilnostjo sodbe.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi bistvenih kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi, prvostopno sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Glede obeh uveljavljanih razlogov se sklicuje na trditve svoje pritožbe.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Toženkina revizija je zvečine neobrazložena. Pri reviziji gre namreč za izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se pravi, da sledi postopku, ki se je že pravnomočno končal (prvi odstavek 382. člena ZPP). Zato je sodišču tudi naloženo, da preizkusi spodbijano sodbo v zelo omejenem obsegu - v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Spričo povedanega revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati tistega, na kar se revident le sklicuje, ne navede pa konkretno, kaj uveljavlja. Zato je moralo sodišče iti mimo razlogov, ki jih je toženka navajala v svoji pritožbi in na katere se v reviziji le sklicuje.

Ker pa toženka v reviziji le pove, da uveljavlja procesno kršitev absolutne narave po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, to kršitev pa je obrazloženo uveljavljala že v pritožbi, je moralo revizijsko sodišče s tega vidika preizkusiti celoten postopek na nižjih stopnjah.

Tako je razvidno iz spisa, da je toženko poprej zastopal odvetnik A. T., ki mu sodišče po vročitvi prve instančne odločbe ni več vročalo sodnih pisanj in tudi ne vabil na predzadnji in zadnji narok za glavno obravnavo. V zvezi s slednjim je tako ravnalo celo navzlic toženkinemu opozorilu z dne 15.1.1996, da bi moralo vabiti tega pooblaščenca, če to ne, pa vsaj prevzemnika njegove pisarne. Nadalje je razvidno, da je med to pravdo postal toženkin pooblaščenec notar in da mu toženka ni preklicala pooblastila.

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da toženkinega pooblaščenca od dneva njegovega imenovanja za notarja ni moglo več upoštevati kot pooblaščenca. Pooblastilo stranke, dano v pravdnem postopku pooblaščencu (prvi odstavek 97. člena in 94. člen ZPP), je vnanji izraz civilnopravnega razmerja med njima (prvi odstavek 89. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ki nastane na podlagi že enostranske izjave volje stranke (drugi odstavek 84. člena ZOR).

Pooblastilo (tu razumljeno kot pooblastilno upravičenje), gledano z vidika pooblaščenca, kar je zanimivo za tukajšnji problem, preneha s pooblaščenčevo odpovedjo (tega ZOR ne ureja posebej, ker gre pri pooblastilu za enostransko izjavo stranke; prvi odstavek 99. člena ZPP); s pooblaščenčevo smrtjo (drugi odstavek 94. člena ZOR) ali izgubo njegove poslovne in pravdne sposobnosti (arg. iz prvega odstavka 94. člena ZPP). Pooblastilo pa ne preneha, če pooblaščenec, ki je odvetnik, neha to biti iz kakršnegakoli razloga (30. člen zakona o odvetništvu, Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv). To dejstvo namreč ne pomeni, da bi pooblaščenec izgubil svojo poslovno in s tem pravdno sposobnost. Ostane pooblaščenec še naprej in izgubi le tista upravičenja iz pravdnega pooblastila, za katera mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, izrecno pooblastilo. Res ne more več odvetnik, ki je postal notar, opravljati odvetniškega poklica, vendar ne zaradi določbe 21. člena ZOdv o prepovedi odvetniku, da bi opravljal drugo poklicno dejavnost, kot meni izpodbijana sodba, marveč zaradi prepovedi iz prvega odstavka 9. člena zakona o notariatu (Ur. list RS, št. 13/94, 48/94, 82/94 in 41/95 - ZN), po kateri je z notariatom nezdružljivo opravljanje odvetništva ali katerekoli plačane službe ali funkcije. Vendar lahko kot pooblaščenec brez lastnosti odvetnika (96. člen ZPP) in torej brez pravice do nagrade (drugi odstavek 151. člena ZPP) nastopa na sodišču še naprej, kar ni nezdružljivo z njegovim siceršnjim opravljanjem notariata. Zakaj, notarju ni dovoljeno opravljati le tistih poslov, ki so nezdružljivi z ugledom in neoporečnostjo, ki ju zahteva opravljanje notariata, ali zaradi katerih bi bilo lahko okrnjeno zaupanje v notarjevo nepristranskost oziroma verodostojnost listin, ki jih izda (drugi odstavek 9. člena ZN). Tako lahko po povedanem sklenemo, da pooblaščenemu odvetniku, ki med pravdo neha opravljati odvetništvo, ker je postal notar, ne preneha pooblastilo in če ga stranka ne prekliče oziroma ga sam ne odpove, mora še naprej nastopati kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, in mu mora sodišče vročati vsa pisanja (prvi odstavek 138. člena ZPP) in tako tudi vabila na naroke (114. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje, kot rečeno, ni tako ravnalo in je zato z opustitvijo vročitve vabila takratnemu pooblaščencu tožnice le-tej odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. To je bistvena kršitev postopka absolutne narave 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki terja razveljavitev sodbe ne oziraje se na to, ali je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 354. člena in prvi odstavek 369. člena ZPP). Sodišče je zato reviziji ugodilo (1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) in sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje (prvi odstavek 394. člena ZPP), da korektno izpelje postopek.