Jedro

Detonator kot nevarna stvar se od nenevarnih stvari razlikuje zato, ker ob določenih pogojih, ob uporabi ali pod vplivom kakšne sile močno reagira (eksplodira), te reakcije pa kasneje ni moč nadzorovati. Nenevarna stvar pa ob enakih pogojih, enaki uporabi ali pod vplivom enake sile ne reagira na način, da bi ob tem poškodovala kakšno pravno varovano dobrino oz. je poškodba znatno manjša od tiste, ki jo povzroči kakšna druga, nevarna stvar. Zato določba o strožji odgovornosti v 2. odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in (ZOR). Tožena stranka je lastno nevarno stvar prinesla na določen prostor in jo tam nato pustila brez nadzora, tako da je vsakdo lahko prišel do nje. Tožena stranka je tako omogočila tožniku, da je detonator našel, ga pobral, nesel domov in ga "preizkušal". Tudi tožnik je s svojimi dejanji deloma povzročil škodni dogodek. Ni pa z njimi pretrgal vzročne zveze, ker je deloval na zapuščeno nevarno stvar.

Izrek

1.Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se vmesna sodba sodišča prve stopnje d e l n o s p r e m e n i tako, da poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je odgovorna tožeči stranki za škodni dogodek z dne 9. 6. 1993 s 60 %, višja odgovornost za 40 % se zavrne." V ostalem delu se pritožba tožeče stranke z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

2.Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena.

3.O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodni dogodek s 40 %, zahtevek po višji odgovornosti v obsegu 60 % pa je zavrnilo. Tožnik se je dne 9.junija 1993 poškodoval,ko mu je v roki eksplodiral detonator, ki ga je našel ležati ob reki Sotli. Tožnik se je pritožil iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka mu je v celoti odgovorna za poškodbo dne 9.junija 1993. Detonator je glede na njegovo funkcijo, namen uporabe in glede na lastnost, da pod določenimi pogoji eksplodira, nevarna stvar. Vendar zaradi majhnosti sam po sebi ne daje vtisa nevarnosti.

To, da ga je tožnik povezal z vojaško opremo, je razumljivo, saj mu predmet ni bil znan, a je vedel, da so se v tem kraju mudile vojaške enote in je ti okoliščini povezal. Zgolj ocena, da gre za vojaško stvar, pa od njega ni terjala posebne previdnosti, saj vsaka vojaška stvar ni nevarna. Tožena stranka tudi ni poskrbela za to, da bi prebivalce na ogroženem območju seznanila z nevarnostjo eksplozivnih sredstev, ki bi morda ostala po končanih vojaških aktivnostih. Tožena stranka je lahko pričakovala, da bodo osebe, ki se nevarnosti ekplozivnih sredstev ne zavedajo, z njim ravnale tako, da bo to eksplodiralo, saj jo na to napotujejo številni primeri iz prakse, zato ravnanje tožnika ni bilo takšno, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se posledicam izogniti ali jih odstraniti. Že če bi tožena stranka poskrbela, da bi se teren počistil, nevarnosti za nastanek škode ne bi bilo. Zagotovo pa ni tožnik tisti, ki bi mu bilo mogoče v zvezi s samim škodnim dogodkom očitati sploh kakšno krivdo.

Tožena stranka se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne prereka, da je detonator nevarna stvar, vendar ni takšna sama po sebi, ampak za obstoj nevarnosti zahteva določeno ravnanje. Detonator sam po sebi je ravno tako nevarna stvar kot mirujoč avto - torej nenevarna. Sodišče je premalo upoštevalo okoliščine na strani tožnika, ki so izključno povzročile škodne posledice. Ugotovljeno je bilo, da so bili občani seznanjeni z možnostjo najdb izgubljenega orožja. Tožnik ni bil nek otrok, ki nima stika s svetom, ampak mladenič, ki ga praviloma zanima vse vojaško, zlasti pa je bil že zaposlen in torej dnevno v stiku z drugimi ljudmi, tudi moškimi, ki jim orožje in vojska ni tuja stvar.

Ob navedenem med izgubljenim detonatorjem in poškodbami tožnika ni nobene vzročne zveze. Če bi ga tožnik nesel na policijo ali k drugim strokovnim osebam, se mu nič ne bi zgodilo. Zato je tožniku nastala škoda izključno zaradi njegovega ravnanja. Tožnik, ki ni ravnal kot bi moral s takim predmetom, za katerega se je zavedal, da je del orožja, ampak ga je nekaj dni zadrževal in nato zažigal, vanj bezal, ne more za poškodbe kriviti nikogar drugega kot sebe. Sporni primer je prav vzorčni primer izključitve odgovornosti zaradi ravnanja oškodovanca samega.

Nobena pravdna stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Po presoji sodišča druge stopnje je dejansko stanje, na katerem sloni izpodbijana sodba, popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavzelo stališče, da je detonator nevarna stvar, kar je narekovalo uporabo pravnih pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Prav tako je pravilna ugotovitev, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, ki jo je utrpel. Detonator je stvar z lastnostjo, ki je nekaj posebnega in značilno za to stvar je-da je eksplozivna,ker vsebuje hitroreaktivno razstrelivo, ki je namenjeno aktiviranju drugih eksplozivnih teles. Če ga pustimo čisto pri miru, res ne povzroča poškodb. Toda to, kar ga razlikuje od nenevarnih stvari, je dejstvo, da ob določenih pogojih, ob uporabi ali pod vplivom kakšne sile močno reagira (eksplodira), te reakcije pa kasneje ni moč nadzorovati. Nenevarna stvar pa ob enakih pogojih, enaki uporabi ali pod vplivom enake sile ne reagira na način, da bi ob tem poškodovala kakšno pravno varovano dobrino oz. je poškodba znatno manjša od tiste, ki jo povzroči kakšna druga, nevarna stvar.

Zato Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v II.odstavku 154.člena določa strožjo odgovornost, namreč, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo. Vsled zaključka, da je detonator nevarna stvar, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 173.člena ZOR, ki pravi, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oz. te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Gotovo je in nesporno, da se je tožnik poškodoval ob eksploziji razstreliva, ki je spravljen v detonatorju. Če bi tožnik na povsem enak način, kot je ravnal z detonatorjem, ravnal npr. s svinčnikom, mu gotovo ne bi poškodovalo rok. Vzrok pa je v razstrelivu, ki je v detonatorju. Toženi stranki ni uspelo ovreči domneve vzročnosti. Tožnik s svojim ravnanjem ni pretrgal vzročne zveze, ker je deloval na zapuščeno nevarno stvar.

Zato je sodišče prve stopnje nadalje pravilno presodilo, da se toženi stranki ni uspelo razbremeniti odgovornosti iz razloga, ker naj bi škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (II.odstavek 177.člena ZOR). Odločilno dejstvo za pravilno uporabo te določbe je namreč gotovo: tožena stranka je lastno nevarno stvar prinesla na določen prostor in jo tam nato pustila brez nadzora, tako da je vsakdo lahko prišel do nje. Tožena stranka je tako omogočila tožniku, da je detonator nato našel, ga pobral, nesel domov in ga "preizkušal". Res pa je, da je tožnik s tem, ko je detonator z žico obesil na drevo in ga nato segreval, soprispeval k škodnemu dogodku v smislu določbe III.odstavka 177.člena ZOR, zato je tožena stranka deloma oproščena odgovornosti. Tudi tožnik je z zgoraj opisanimi dejanji deloma povzročil škodni dogodek. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi dejstvo, da je bilo dejanje tožnika zakrivljeno, glede na njegovo izpoved, da je vedel, da gre za vojaško stvar in da ga je zanimalo, kako stvar deluje. Res iz samega ravnanja tožnika izhaja, da je pričakoval, da se bo s stvarjo nekaj zgodilo, ko jo je obesil tako, da je visela z drevesa in spodaj zakuril. Nobena zelo skrbna oseba ne bi ravnala tako, temveč bi najdeno vojaško stvar predala strokovnim osebam v zavarovanje, vendar pa se tožnik glede na svojo starost ni mogel popolnoma zavedati nevarnosti svojega ravnanja, saj je za leta, v katerih je bil takrat tožnik, še vedno značilna nekritičnost. Ravno tudi zaradi tega pa bi morala tožena stranka s posebnimi opozorili obveščati prebivalce krajev, kjer so se zadrževale vojaške enote, na nevarnost takšnih stvari. Po presoji sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje ravnanje tožnika precenilo in mu pripisalo prevelik pomen k temu, da je prišlo do eksplozije in poškodbe tožnika. Za pravilno razsojo so pomembnejša dejstva, da je detonator nevarna stvar, ki je zaradi občutljivega razstreliva hitro eksplozivna in ki jo je tožena stranka najprej prinesla na določen kraj, nato pa zapustila brez vsakega nadzora tako, da je imel kdorkoli dostop do nje. Te okoliščine pretehtajo ravnanje tožnika, zato je po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni uporabi določbe III.odstavka 177.člena ZOR tožena stranka odgovorna tožniku za nastalo škodo v obsegu 60 %, v obsegu preostalih 40 % pa ne. V skladu s tem je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo delno spremenilo na podlagi določbe 4.točke 373.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno. Zaradi večje določnosti izreka sodbe je sodišče druge stopnje ob spremembi izreka škodni dogodek tudi datumsko opredelilo. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo v skladu z določbo III.odstavka 166.člena ZPP.