Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razmejilo delež odgovornosti, ko je odločilo, da je tožena stranka - država s 40% odgovorna za nastalo škodo, da pa mora 60% škode nositi oškodovanec sam. Detonator je sam po sebi zelo nevaren. Vendar je do nesreče prišlo pretežno zaradi tožnikovega nerazumnega ravnanja. Tožnik namreč ni le z nepazljivostjo prispeval k nastanku nevarnega položaja, temveč je detonator segreval in tako aktivno ravnal v smeri nastanka poškodbe.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tudi pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik se je nesporno leta 1993 poškodoval zaradi eksplozije detonatorja. Od sodišča je zahteval, naj razsodi, da je Republika Slovenija odgovorna za škodo, ki mu je nastala.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena Republika Slovenija objektivno odgovorna za škodo, ker je imetnica detonatorja, ki je stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Vendar je odločilo, da je tožena stranka deloma prosta odgovornosti, ker je oškodovanec s segrevanjem detonatorja soprispeval k nastanku škode. Zato je odločilo, da je tožena stranka s 40% odgovorna za nastalo škodo, s 60% pa je k nastanku škode prispeval oškodovanec sam.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka s 60% in ne s 40% odgovorna za nastalo škodo. Pritožbo tožeče stranke je v ostalem, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o podlagi odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka v reviziji opozarja, da je bil tožnik ob škodnem dogodku starejši mladoletnik, ki mu je moralo biti znano, da gre lahko za vojaški predmet in kakšne so lahko posledice napačne uporabe takega predmeta. Meni, da povprečno skrbna oseba nikakor ne bi ravnala tako kot tožnik. Zaradi neskrbnega ravnanja tožnika je bila vzročna zveza med izgubljenim detonatorjem in škodo pretrgana. Tožena stranka meni, da je za dogodek izključno kriv tožnik sam, zato predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Tožnik pa v reviziji opozarja, da bi bilo lahko njegovo ravnanje razlog za oprostitev objektivne odgovornosti tožene stranke le, če ga ne bi bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Tožnik meni, da je tožena stranka napačno uporabo detonatorja lahko pričakovala in bi se ji lahko izognila, zato je v celoti odgovorna za nastalo škodo. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je za nastalo škodo v celoti odgovorna tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je reviziji na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo.

Revizija tožene stranke je delno utemeljena, revizija tožnika pa neutemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 najprej preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da je detonator stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico in se za škodo od take stvari, v skladu z drugim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), odgovarja ne glede na krivdo. Po 173. členu ZOR se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 177. členu ureja razloge za oprostitev objektivne odgovornosti, ko gre za nevarno dejavnost ali nevarno stvar. Zakon res v prvem in drugem odstavku 177. člena ZOR določa, da višja sila in ravnanje tretjega spadata v riziko imetnika nevarne stvari, razen če sta nepredvidljiva in nepreprečljiva. Res je tudi, da v tretjem odstavku 177. člena ZOR, ki ureja delno oprostitev odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, ta pogoj ni predpisan. Nobenega dvoma ni, da nevarno obratovanje pomeni tako velik riziko nastanka škode, da mora biti oprostitev odgovornosti omejena tudi s kriterijem predvidljivosti in preprečljivosti. Vendar je treba v primerih, ko oškodovanec ravna neopravičljivo in njegovo ravnanje pomeni pretežni vzrok nastanka nesreče, presoditi, ali oškodovančevo dejanje ne predstavlja tako pomembnega vzroka nastanka škode, da bi moral del škode nositi sam.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik našel detonator ob reki Sotli, kjer so ga pustile enote teritorialne obrambe med vojno leta 1991. Tožnik je sam izpovedal, da je vedel, da gre za vojaški predmet. Kljub temu je predmet odnesel domov in ga segreval, ker je hotel videti, kako deluje. Zaradi segrevanja je detonator razneslo. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star sedemnajst let in že zaposlen.

Ob tako ugotovljenih dejstvih sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da povečana nevarnost ni edini vzrok nastanka škode, temveč je k nastanku škode bistveno prispeval oškodovanec sam s svojim nerazumnim ravnanjem. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je bil oškodovanec dovolj zrel in je vedel, kakšne posledice lahko povzroči nepravilna uporaba vojaških predmetov.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odločitvi o prispevku oškodovanca k nastali škodi morali tehtati težo nevarnosti, ki jo je povzročilo oškodovančevo zakrivljeno ravnanje, in težo nevarnosti, ki jo prinaša detonator sam že zaradi svojega obstoja. Revizijsko sodišče je odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razmejilo delež odgovornosti, ko je odločilo, da je tožena stranka s 40% odgovorna za nastalo škodo, da pa mora 60% škode nositi oškodovanec sam. Detonator je sam po sebi zelo nevaren. Vendar je do nesreče prišlo pretežno zaradi tožnikovega nerazumnega ravnanja. Tožnik namreč ni le z nepazljivostjo prispeval k nastanku nevarnega položaja, temveč je detonator segreval in tako aktivno ravnal v smeri nastanka poškodbe. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo tretji odstavek 177. člena in prvi odstavek 192. člena ZOR, ko je odločilo, da je tožnik upravičen do 60% odškodnine za nastalo škodo.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP/77 ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in je delno ugodilo reviziji tožene stranke ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V preostalem je revizijo tožene in v celoti revizijo tožeče stranke zavrnilo na podlagi 393. člena ZPP/77. Reviziji sta bili vloženi zoper vmesno sodbo, zato je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo tožene stranke pridrži za končno odločbo.