Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da plača tožniku 2.600.000,00 SIT in mu povrne 94.987,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojih pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku v celoti. Navaja, da gre v primerih poklicnih obolenj azbestoze za specifične zahtevke, gre za bolezni, ki so po večini neozdravljive in katerih napredovanje je nepredvidljivo. V nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti in navaja, da sodišče v odmeri odškodnine ni ugotovilo in upoštevalo vseh dejstev pomembnih za odločanje, tako ni v dovolj veliki meri upoštevalo splošno znanega dejstva, da je RTG slikanje zdravju škodljivo zaradi ionizirajočega žarčenja, da ima CT preiskava še škodljivejši vpliv žarčenja od RTG. Po mnenju nekaterih rentgenologov je bolnik pri tem pregledu izpostavljen sevanju, ki na pljuča deluje podobno kot azbest. Napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je glavni vzrok za tožnikove težave s kašljem in dihali kajenje, ki ga tožnik kljub bolezni še ni opustil. Sodišče je prišlo do navedenega zaključka, čeprav iz izvedeniškega mnenja izhaja tudi, da vzročne zveze med azbestno boleznijo in zdravstvenimi težavami tožnika z dihali ni mogoče izključiti. Nesporno dejstvo je, da imajo azbestni bolniki težave z dihali in sicer tudi nekadilci. Zato je verjetnost vzročne zveze med navedenimi zdravstvenimi težavami tožnika in njegovo boleznijo zelo velika in je ni mogoče vnaprej in popolnoma izključiti. Za potrditev oziroma izključitev tega vpliva pa bi bile potrebne še dodatne preiskave, ki pri tožniku niso bile opravljene. Potrebno pa bi bilo ugotavljati tudi morebiten vpliv obsega kajenja na azbestozno obolenje. Tožnik je izpovedal, da pokadi dnevno od pet do sedem cigaret ter da je ta obseg odvisen predvsem od povečanja živčnosti oziroma razdraženosti, ki pa se je pri tožniku pojavila šele s seznanitvijo z diagnozo bolezni. Tožniku je znano, kakšne so možnosti napredovanja in razvoja bolezni, zaradi česar je pri njem prisoten stalen intenziven strah in skrb za zdravje. Zato je bolj živčen in razdražljiv. Ne strinja se tudi z določeno odškodnino za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče pri tem v veliki meri upoštevalo kajenje kot glavni vzrok za nastalo škodo, čeprav vpliv le-tega sploh ni dokazan. Sodišče prve stopnje je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede vpliva kajenja tožnika na njegove telesne in duševne bolečine. Opozarja tudi, da pri odločanju ni upoštevalo dejstva, ki izhaja iz odločbe ZPIZ-a z dne 11.12.2000, da je pri tožniku podana neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti od 04.12.2000. Iz izpovedi tožnika je razvidno, da še vedno opravlja isto delo kot pred 04.12.2000 torej v okolju, obremenjenem s fibrogenim prahom. Ne strinja se z mnenjem izvedenca, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je zaradi svojega dela v okolju, kjer je prisoten fibrogeni prah in zaradi slabšanja zdravstvenega stanja, ki ga sam občuti, vsakodnevno obremenjen z mislijo na poslabšanje zdravja in invalidnost, kar vpliva na njegovo kvaliteto življenja. Kljub odločbi ZPIZ-a ga delodajalec ni prerazporedil na drugo delovno mesto, glede na starost in poklicno bolezen pa so njegove možnosti za novo zaposlitev minimalne oziroma jih ni. Pri tožniku gre za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, česar pa sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo. Navaja še, da bi moralo sodišče v prvi vrsti upoštevati individualne okoliščine primera ter da se mora pri tem držati tudi okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. Tožnik se zato ne more strinjati s tako velikim odstopanjem odškodnine, ki mu je bila dosojena, od že dosojenih odškodnin v primerljivih primerih (v zvezi s tem citira posamezne sodne odločbe in jih prilaga pritožbi).

Toženka pa izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, kot izhaja iz obrazložitve, v ugodilnem delu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je toženka podala pripombe in vprašanja na izvedensko mnenje mag. T., sodišče pa je dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja zavrnilo. Zato sploh ni razbrati za kakšno vrsto azbestne bolezni gre pri tožniku in prihaja do nasprotja med tem kar se navaja v sodbi in tem, kar je izvedenec zapisal v izvedeniškem mnenju. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je izvedenec podal tako diagnozo, kot izhaja iz ekspertize ZD N.G. in na podlagi opravljenih preiskav ter podatkov o delovnih mestih. Izvedenec sploh ni podal diagnoze tožnikovega obolenja, pač pa je zapisal "zaključujem, da je pri tožniku prišlo do obolenja zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu (izpolnjena prvi in tretji kriterij). Glede na izvide opravljenih preiskav gre zaenkrat le za začetne spremembe, vidne le s slikovno diagnostiko brez pomembnih funkcionalnih motenj." Iz tega zaključka izvedenca ni možno povzeti to, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da ima tožnik začetno azbestozo in plake parietalne plevre, zato je nepravilna navedba sodišča, da je izvedenec jasno zaključil, da gre pri tožniku za začetno azbestozo in plake parietalne plevre. Sodišče tudi zmotno navaja, da je izvedenec jasno ločil spremembe v pljučih in sicer, da je znak azbestoze brazgotinjenje v pljučih, vnetje malih dihalnih poti pa naj bi povzročilo kajenje tožnika. Izvedenec je zapisal, da se spremembe v pljučih prepletajo s spremembami, ki jih pri ljudeh povzroča kajenje. Toženka je zato zahtevala dodatno obrazložitev, kaj v tem prepletanju sprememb na pljučih je z gotovostjo pripisati enemu ali drugemu vzroku, saj sicer po njenem mnenju spremembe na pljučih kot posledica azbestoze niso izkazane. V nadaljevanju graja prisojeno odškodnino. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine se sklicuje na mnenje izvedenca, ki navaja, da glede na takšno mnenje ni mogoče s sigurnostjo trditi, da ima oziroma bo imel tožnik zgolj zaradi azbestne bolezni kakršnekoli bolečine. Nedvomno je tudi, da je tožnik opravil klinične preglede in slikovne preiskave tudi zaradi številnih drugih bolezni, ki jih ima, na primer prizadetost pljučnega intersticija in težav z dihanjem zaradi kajenja, kar je tudi sicer glavni vzrok za tožnikove težave z dihali. Za strah, ki ni povezan z zdravstvenim stanjem tožnika, sodišča ne bi smela prisojati odškodnine. Toženka ima v mislih ponavljajoče se izjave o strahu, ki naj bi bil v povezavi z drugimi (sodelavci), ki umirajo. Ne omenja pa tožnik tistih bolnikov v večini, ki z azbestozo živijo, pa jih v svojem okolju tudi vidi, saj so številčno neprimerno bolj zastopani. Če bi bilo tožnika tako strah pred napredovanjem bolezni, bi prenehal kaditi. Glede dosojene odškodnine za ZŽA omenja navedbo sodišča, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se azbestni bolniki ne smejo izpostavljati fibrinogenemu prahu. Sprašuje se, kje je sploh izkazano, da tožnik dela v fibrinogenem prahu. Tožnik je sicer izpovedal, da dela v prahu, vendar vsak prah še ni fibrinogen. Izvedenec je jasno zapisal, da zaradi azbestne bolezni pri tožniku ne gre za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Če tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, to ni v povezavi z azbestno boleznijo, zato ni upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Najprej k pritožbi toženke zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka: Pritožbeni očitek, da prihaja do nasprotja med tem, kar se navaja v sodbi in tem, kar je izvedenec zapisal v izvedeniškem mnenju, je neutemeljen, smiselno uveljavljana kršitev iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa ni podana. Mnenje izvedenca je pravilno povzeto v razloge sodbe in tudi pravilno ocenjeno, pravilen pa je tudi na podlagi tega mnenja sprejeti zaključek, da ima tožnik začetno azbestozo in plake parietalne plevre. Mnenje izvedenca je potrebno obravnavati celovito, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo in s svojo dokazno oceno prepričalo tudi pritožbeno sodišče. Obravnavalo je tudi vse pravno pomembne pripombe toženke, ki jih ponavlja v pritožbi in svojo odločitev v zvezi s tem skrbno obrazložilo. Pritožba zato z enostranskim predstavljanjem izvedeniškega mnenja ter ponavljanjem pripomb, podanih že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zaključkov sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za plevralne plake, ni uspela omajati.

K pritožbi obeh strank zoper prisojeno odškodnino: Tožnik meni, da je prisojena odškodnina prenizka, toženka pa, da je previsoka oziroma da tožniku sploh ne pripada. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, pri sojenju ni zagrešilo kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, upoštevnih po uradni dolžnosti in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Tožnik očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri tem pa ne pove, katerih pravno pomembnih dejstev sodišče ni ugotovilo oziroma, katera dejstva je nepravilno ugotovilo. Pritožbena graja gre v smeri zmotne uporabe materialnega prava (sodišču prve stopnje očita, da določenih dejstev, ki jih omenja v pritožbi in jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, ni pravilno ocenilo). Toženka pa se v zvezi s telesnimi bolečinami sklicuje na mnenje izvedenca in na tožnikove druge bolezni, meni da tožnik do odškodnine za strah ni upravičen, bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa niso v povezavi z azbestno boleznijo. Ne eden ne drugi s svojimi pritožbenimi navedbami nista omajala v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pomembnega za ugotovitev škode in določitev njene višine, neutemeljeno pa grajata tudi uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato preizkušalo materialnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, izhajajoč iz v sodbi ugotovljenih dejstev: Že leta 1999 je bila pri tožniku postavljena diagnoza začetna azbestoza, dne 24.01.2000 je bilo z ekspertizo ZD N.G. podano mnenje, da gre za začetno plevropulmonalno azbestozo. Sodni izvedenec je v tem postopku podal mnenje, da je pri tožniku podana začetna azbestoza - plevralni plaki. S spirometrijo izmerjeni dihalni volumni so v območju normalnih vrednosti. Tožnik je imel v zvezi z azbestno boleznijo več zdravniških pregledov, narejeni je bil klinični pregled z anamnezo, RTG slikanje pljuč in srca, računalniška tomografija prsnega koša z visoko ločljivostjo in preiskave pljučne funkcije (spirometrija). RTG slikanje, CT preiskave in druge preiskave bodo potrebne tudi v bodoče. Za enkrat tožnik zdravljenja ne potrebuje, zdravstveno stanje zaradi azbestnega obolenja je stabilno, v pljučni funkciji ni odstopov od predvidene norme. Prognoza bolezni je nejasna, pri cca 26% bolnikov z minimalnimi RTG spremembami bolezen napreduje do hude oblike azbestoze. Tožnik je izpovedal o bolečinah v prsnem košu, suhem dražečem kašlju in o tem, da ga obliva pot. V zdravniškem kartonu so dokumentirane bolečine že leta 1999, zaradi bolečin v prsnem košu mu je zdravnik predpisal zdravilo proti bolečinam že v letu 2001. Bolečine pri tožniku je težko povezati le z azbestnim obolenjem, možno je prepletanje z drugimi tožnikovimi težavami (ortopedske bolečine, bolečine v trebuhu in ledvenem predelu), ni jih pa mogoče izrecno izključiti. Pri tožniku ne gre za bolečine hude intenzitete, v hujši obliki bodo nastopile ob napredovanju bolezni, ki je pri tožniku možno. Tožnik še vedno redno kadi, kajenje povzroča pri njem vnetje malih dihalnih poti, ki tudi povzroča težko dihanje pri naporu. Posledice kajenja so pri njem glavni vzrok za njegove težave z dihali in kašljem. Diagnoza azbestne bolezni je tožnika pretresla, hud strah je doživel ob seznanitvi z diagnozo, strah pa je še vedno prisoten in bo tudi v bodoče. V njegovem okolju zbolevajo in umirajo sodelavci. Tožnik bolezen pozna, ve za posledice in se boji mučnega zdravljenja, napredovanja bolezni in smrti. Upravičeno se lahko boji, da se bo njegovo zdravstveno stanje slabšalo, da se bodo pojavile druge azbestne bolezni, med njimi tudi take, ki so neozdravljive. Strah se kaže v zaskrbljenosti in slabši kvaliteti življenja. Nima volje do življenja, brezvoljnost se je pojavila vzporedno z zdravstvenimi težavami. Težave ima pri hoji, dihanju, spanju, se poti, je nervozen. Na delu je pozabljiv. Doma fizično nič ne dela. Živi v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka, ki je brez dvigala. Po stopnicah hodi s težavo. Ima še druge zdravstvene težave, še vedno mora delati v prahu. Bolezen tožnika funkcionalno ne ovira. Azbestni bolniki ne smejo biti izpostavljeni fibrinogenemu prahu, tožnik pa še vedno dela v istem tovarniškem okolju kot čuvaj, saj zanj drugega dela ni. Zato je v strahu, kar vpliva na njegove manjše splošne življenjske aktivnosti, tako na fizičnem kot na psihičnem nivoju. Azbestnim bolnikom zdravniki odsvetujejo večje telesne napore, zato tožnik v vsakodnevnem življenju nedvomno trpi duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni večale. Star je 53 let. Tožniku je bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena odškodnina 900.000,00 SIT od zahtevanih 2.000.000,00 SIT, za strah 900.000,00 SIT od zahtevanih 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT od zahtevanih 4.000.000,00 SIT, skupaj je bila tako tožniku priznana odškodnina v višini 2.600.000,00 SIT. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vsa zgoraj ugotovljena dejstva pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Primerno je upoštevalo okoliščine tega primera, ki škodo in njen obseg glede tožnika individualizirajo. Primerno je upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse. Res so bile za tako vrsto bolezni, kot jo ima tožnik, prisojene oškodovancem tudi višje odškodnine, vendar pa teh primerov ne gre enačiti s tožnikovim, saj niso bile podane enake okoliščine, pomembne za odmero odškodnine. Očitki tožnika, podani v tej smeri zato niso utemeljeni. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ima tožnik težave tudi zaradi drugih bolezni (zaradi sladkorne bolezni, pogostih vnetij sečil, ortopedske težave, bolečine zaradi vnetij in razjede želodčne sluznice). Pravilno je upoštevano tudi dejstvo, da tožnik še vedno kadi, da ima prav zaradi kajenja težave z dihali. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti toženki, ki tožnikove težave neupravičeno minimizira in jih pripisuje izključno drugim boleznim in kajenju. Kot je razvidno iz sodbe, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku odškodnino le za škodo, povezano z azbestno boleznijo, pri tem pa je pravilno uporabilo določbe 200. in 203.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki ga je v tem primeru potrebno uporabiti glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Ugotovljena dejstva kažejo, da je prisojena odškodnina v višini 2.600.000,00 SIT primerna. Zato je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Stranki, ki s pritožbama nista uspeli (stroškov za odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka ni mogoče šteti za pravdno potrebne stroške), nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1.odst. 165.čl. ZPP, člen 154 in 155 ZPP).