Jedro

Odmera zadoščenja za nepremoženjsko škodo, ki je posledica začetne plevropulmonalne azbestoze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora toženi stranki v petnajstih dneh povrniti 644,68 EUR (prej 154.490 SIT) stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 2.600.000 SIT zadoščenja (od tega 900.000 SIT za telesne bolečine, 900.000 SIT za strah in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 8.000.000 SIT zadoščenja, od tega 2.000.000 SIT za telesne bolečine, 2.000.000 SIT za strah in 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 94.987 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša z odmero zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode, pri tem pa poudarja, da ima tožnik težave tudi zaradi drugih bolezni ter zato, ker še vedno kadi.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa očita neupoštevanje načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. V drugih podobnih primerih (na primer v zadevi II Ips 70/2001) je bila prisojena bistveno višja denarna odškodnina. Tožnik opozarja, da gre pri azbestnih bolnikih za specifične oblike nepremoženjske škode, saj je njihova bolezen neozdravljiva in napredujoča. Za razvoj ene od najhujših oblik te bolezni (mezotelioma) zadošča že majhna izpostavljenost azbestnemu prahu. Pri azbestnih bolnikih je tudi večja verjetnost za razvoj druge najhujše oblike te bolezni - pljučnega raka. Ob vsem tem je utemeljen tožnikov strah, predvsem, ker živi v okolju, ki je nadpovprečno obremenjeno z azbestnimi bolniki. Tožnik se vsakodnevno srečuje z ljudmi z različnimi oblikami te bolezni.

Oporeka tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju ter opozarja, da iz mnenja izvedenca izhaja, da so njegove težave z dihanjem ob naporu le delno povezane z azbestno boleznijo, in to zato, ker že dolga leta kadi. Vendar ga ni do sedaj nihče opozoril, da povzroča kajenje večje tveganje za razvoj pljučnega raka. Napačno je izvedenčevo stališče, da "spremembe, ugotovljene pri tožniku, običajno niso boleče", ter da je treba vse težave in bolečine pripisati drugim boleznim. Iz odločbe invalidske komisije z dne 11.12.2000 namreč izhaja, da je pri tožniku podana neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti od 4.12.2000 in da mu je treba priskrbeti drugo delo (kar se do danes še ni zgodilo). Tudi sam, zaslišan kot stranka, je povedal, da ima težave z dihanjem, da ponoči ne more spati, da ga boli v prsih in hrbtu. Izvedenec je sicer ugotovil, da pri njem še ni prišlo do odpovedovanja dihalne funkcije, vendar pri ugotavljanju obsega pljučne funkcije ni sledil rezultatom spirometrij oziroma preiskav pljučne funkcije. Iz teh pa izhaja, da je tožnikova pljučna funkcija zmanjšana. Pri dokazni oceni bi moralo zato sodišče v večji meri upoštevati tožnikovo izpovedbo. Pomembno je tudi, da povzroča ohromitev aktivnosti že sámo zavedanje možnosti napredovanja bolezni, kar je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav tako ne gre prezreti, da je bil tožnik v času potrditve diagnoze star 53 let. Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer zavrača revidentova stališča in predlaga, da naj jo revizijsko sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnik izpodbija dejansko stanje. Na njegove očitke, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima težave z dihanjem ob naporu, kar da izvedenec le delno povezuje z azbestno boleznijo, saj tožnik že dolgo let kadi, da ga doslej nihče ni opozoril, da povzroča kajenje večje tveganje za razvoj pljučnega raka, da je napačno izvedenčevo pripisovanje tožnikovih težav drugim boleznim, da pri ugotavljanju obsega pljučne funkcije izvedenec ni sledil rezultatom preiskav ter na druge očitke, ki so strnjeni v drugem odstavku na 3. strani revizije, zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi to, da gre ("le") za začetno plevropulmonalno azbestozo, da so s spirometrijo izmerjeni tožnikovi dihalni volumni v območju normalnih vrednosti, da je njegovo zdravstveno stanje stabilno, da v pljučni funkciji ni odstopov od predvidene norme in da zato zaenkrat zdravljenja ne potrebuje. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da je tožnikove bolečine težko povezati le z azbestnim obolenjem ter da na njegovo splošno počutje vplivajo še druge bolezni (sladkorna bolezen, težave s pogostimi vnetji sečil, ortopedske težave in bolečine zaradi vnetij in razjede želodčne sluznice), da ga azbestna bolezen funkcionalno ne ovira, predvsem pa, da tožnik še vedno kadi (torej kljub diagnozi začetne plevropulmonalne azbestoze) in da so pri njem posledice kajenja glavni vzrok za težave z dihali.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sicer terja presojo tožnikovih posledic z drugimi podobnimi primeri, vendar je treba ob tem upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva vrednotenje vseh specifičnosti posameznega primera nepremoženjske škode. Med temi pa v konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da je tožnikovo zdravstveno stanje še vedno stabilno (ker v pljučni funkciji ni odstopov od predvidene norme), da zaenkrat ne potrebuje zdravljenja, da ga azbestna bolezen funkcionalno ne ovira, ter da še vedno kadi, čeprav mu to povzroča vnetje malih dihalnih poti, zaradi česar težko diha pri naporu. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožnikov primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Res je bila v zadevi, na katero se sklicuje revizija, dosojena višja odškodnina. Vendar so bile drugačne tudi okoliščine. Bolj kot temu je obravnavani primer podoben tistemu, ki je bil predmet zadeve II Ips 554/2004, in kjer je bil oškodovanki dosojen vrednostno enak znesek zadoščenja.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).