Jedro

Mld. tožnici oz. njenim staršem ni mogoče očitati, da so kakorkoli soprispevali k škodnemu dogodku in nastanku škode, saj so bili dovolj pazljivi in so deklico ustrezno nadzorovali. Deklica se je s kolesom vozila po pločniku, nekaj metrov za njo pa je hodila njena mati. Tožena stranka staršem mld. tožnice ni očitala neskrbnosti v vzgoji, ali da bi mld. tožnica dirjala s kolesom in bila objestna. Zgolj zato, ker tožena stranka ni bila skrbna in je dopustila, da je steklo izložbe segalo v zračni prostor pločnika, predvsem pa, da počenega ni nadomestila z novim, staršem ni mogoče očitati, da so precenili sposobnosti mld. tožnice ter ji dovolili vožnjo s kolesom po pločniku. Iz teh razlogov in iz dejstva, da tako počeno steklo predstavlja nevarno stvar za vsakogar, staršem in mld. tožnici ni mogoče očitati, da so soprispevali k nastanku škode.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se vmesna sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da glasi: "Tožena stranka A., je v celoti odgovorna za škodo nastalo tožnici, v škodnem dogodku z dne 28. avgusta 1993." Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpobijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo nastalo tožnici v škodnem dogodku z dne 28. avgusta 1993 v deležu 80 %, v preostalih 20% pa je za nastalo škodo odgovorna mld. tožnica.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in tožena stranka. Tožnica se je pritožila le zoper tisti del sodbe s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica v deležu 20 odstotkov za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku dne 28. avgusta 1993, odgovorna sama. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnice je bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo tudi zato, ker se šest let stara tožnica ni bila sposobna voziti po tem prehodu in ker starši tožnice naj ne bi izvajali zadostnega nadzora. Tudi če bi temu bilo tako, pa je tožnica poudarila, da je njen soprispevek oziroma soprispevek njenih staršev s stališča civilnega prava povsem zanemarljiv v primerjavi z izredno nevarno stvarjo, ki jo v danih okoliščinah predstavlja počeno steklo in v primerjavi z opustitvijo tožene stranke, da počenega stekla ni zamenjala. Tožnica je sodišču druge stopnje predlagala,da naj njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka tožnici za njej nastalo škodo ob škodnem dogodku z dne 28.8.1993 v celoti odškodninsko odgovorna.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da pomeni počeno steklo, ki sega v zračni prostor preko izložbe, ki ga vaskodnevno prehodi večje število ljudi, nevarno stvar. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni bil izveden noben dokaz o tem, da je škoda nastala zaradi počenega stekla. Kršena so bila tudi pravila pravdnega postopka, saj je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokazov o odločilnem dejstvu, kaj je porezalo tožnico in sodba nima nobenih razlogov. Tožena stranka je menila, da je sodišče nepravilno ocenilo soprispevke obeh pravdnih strank. Sodišču druge stopnje je predlagala, da naj prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožena stranka ni odgovorna tožeči stranki za nastanek škodnega dogodka z dne 28.8.1993, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Po uradni dolžnosti upoštevanih (čl. 365/II Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 354/II ZPP v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Ko je prvostopno sodišče odločalo o temelju odgovornosti tožene stranke za obravnavani dogodek je odločilo, da gre obravnavani dogodek presojati po čl. 173 Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), da gre torej za škodo nastalo v povezavi z nevarno stvarjo. Sodišče prve stopnje tako ni sledilo niti tožeči stranki, ki je zatrjevala krivdno odgovornost tožene stranke, niti toženi stanki, ki se je sklicevala na to, da njena odgovornost sploh ni podana. Oceni sodišča prve stopnje, da je razbito steklo izložbe, ki sega v zračni prostor preko izložbe, v prostor, ki ga vsakdnevno prehodi večje število ljudi, predstavljalo nevarno stvar, se v celoti pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Prvostopno sodišče je v razlogih svoje odločitve dovolj natančno podalo zaključke, zakaj je takšno steklo nevarna stvar. Pritožbeno sodišče je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da izložba ni nevarna, da pa pomeni počeno steklo, ki sega v zračni prostor preko izložbe, izredno nevarno stvar. Neutemeljena so pritožbena navajanja tožene stranke, da sodišče prve stopnje neutemeljeno socializira riziko, kot je neutemeljeno navajanje, ali je lahko tožena stranka pričakovala, da se bo po pločniku pred izložbo vozil otrok s kolesom. Glede na lego izložbe, saj je v dokaj prometnem delu mesta, v bližini avtobusne postaje, in gre mimo nje vsak dan veliko število ljudi, je tožena stranka morala pričakovati, da bi se kdo izmed mimoidočih ali vozečih lahko poškodaval na izložbi, ki sega v zračni prostor in je povrhu še počeno.

Po mnenju sodišča druge stopnje pa tožena stranka odgovarja za nastalo škodo tožeči stranki tudi po pravilih krivdne odgovornosti.

Iz dejanskega stanja namreč, tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je bilo izložbeno steklo počeno že dlje časa.

Tako sta izpovedali zaslišani priči S. Š. in H. O., ki stanujeta v sosednjem bloku. S.Š. je bil hišnik v tem bloku in je vsakodnevno obhodil okolico tega bloka, počeno steklo pa je opazil že nekaj mesecev pred škodnim dogodkom. H. J., ki je bil takrat poslovodja v tej prodajalni A. je izpovedal, da če bi bilo steklo razbito, bi ga zamenjali. A. C., ki je bila zaposlena v tej prodajalni kot prodajalka pa je izpovedala, da se ji zdi, da je bilo steklo počeno, vendar tega zaradi časovne odmaknjenosti ne ve zagotovo. Čl. 154/I ZOR določa, da kdor drugemu povzroči škodo, mu jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po čl. 158 ZOR je krivda podana,kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Tožena stranka je tožnici škodo povzročila iz malomarnosti, saj je prodajalka vedela oziroma se ji je zdelo, da je steklo počeno, pa tega ni preverila in stekla, ki je bilo po zatrjevanju ostalih prič počeno, ni zamenjala. Zagotovo so mimo izložbe hodili drugi zaposleni in so opazili, da je steklo poškodovano,pa niso ukrepali.Poslovodja je izpovedal, da so tudi dvakrat letno nadomeščali poškodovana stekla z novimi. Prav zato, ker je tožena stranka vedela,da se stekla pogosto poškodujejo, bi morala večkrat in z večjo skrbnostjo pregledovati svoja izložbena stekla, da ne bi prišlo do poškodovanja mimoidočih.

Neutemeljena so pritožbena navajanja tožene stranke,da škoda ni nastala zaradi počenega stekla ter da sodišče v tej smeri ni izvedlo nobenih dokazov.Prav tako so neutemeljena zatrjevanja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, kaj je v resnici porezalo tožnico in zakaj. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je ob trku tožnice z izložbenim steklom oz. delom stekla, ki je segal preko izložbe v zračni prostor, le-to odkrušilo in tožnico porezalo po levi roki. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, vsak povprečen človek pa tudi ve, da če je steklo počeno, obstoji velika verjetnost, da se bo ob dotiku odkrušilo ali zlomilo, zagotovo pa šestletna deklica s krmilom otroškega kolesa oziroma z roko, 5 milimetrov debelo steklo, če ne bi bilo že poškodovano, ne bi mogla zadeti s tolikšno silo, da bi steklo razbila. Če pa je obstajala nevarnost, da se bo steklo razbilo že ob manjšem trku, je že nepoškodovano predstavljalo nevarno stvar za vse mimoidoče. Obe pravdni stranki sta se pritoževali zoper tisti del sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o soprispevku mledoletne tožnice oziroma njenih staršev k nastali škodi. Tožena stranka je zatrjevala, da je sodišče soprispevek tožeče stranke nepravilno ocenilo, saj je stavba negibna in se ni mogla izogniti in preprečiti trka mld. tožnice ob slabem manevriranju.Tožeča stranka pa je v pritožbi navajala, da je soprispevek mld. tožnice oziroma njenih staršev zanemarljiv v primerjavi z opustitvijo tožene stranke.Sodi- šče druge stopnje je menilo, da staršem mld. tožnice ni mogoče očitati, da niso bili dovolj pazljivi in deklice niso nadzorovali.

Starša sta namreč izpovedala, da so se na takšen način že večkrat sprehajali, zato jima ni mogoče očitati, da sta precenila dekličine sposobnosti s tem, ko sta ji dovolila vožnjo po pločniku. Deklica je bila pod ustreznim nadzorom, saj je nehaj metrov za njo hodila njena mati. Neutemeljeni so očitki, da bi se mladoletna tožnica ne smela voziti s kolesom po pločniku ob izložbi tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni bila skrbna in je dopustila, da je steklo izložbe segalo čez zračni prostor, predvsem pa ni poskrbela, da bi počeno steklo nadomestila z novim.

Mld. tožnici oziroma njenim staršem ni mogoče očitati, da so bili neskrbni v vzgoji, da je mld. tožnica dirjala s kolesom in bila objestna. O tem tudi niso ničesar povedale druge zaslišane priče. Iz teh razlogov in iz dejstva, da tako steklo predstavlja nevarnost za vsakogar,staršem in mld. tožnici ni mogoče očitati,da so soprispevali k nastanku škode.

Tako je bilo potrebno iz vseh navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot sledi iz izreka te sodbe (čl. 373/IV ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrniti. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.