Jedro

Konkretno ugotovljene okoliščine o sestavi izložbenega okna, počenem delu stekla, ki je segal preko samega roba izložbe, in velika frekvenca mimoidočih utemeljujejo presojo, da predstavlja tako izložbeno okno nevarno stvar, saj iz nje izvira večja nevarnost za mimoidoče, da se ob slabo viden in počen del stekla, ki sega preko roba izložbenega okna, zadenejo in poškodujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka mld. tožnici odgovorna za škodo, nastalo v škodnem dogodku 28.08.1993, v deležu 80%, s sklepom o popravi pa še, da je mld.

tožnica sama odgovorna v deležu 20%.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo polno odgovornost tožene stranke, pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa ugotovi bistveno nižji delež odgovornosti tožene stranke, in še podrejeno, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje. Revizija se ne strinja s presojo, da predstavlja počeno izložbeno okno nevarno stvar in z dodatnimi razlogi sodišča druge stopnje o obstoju tudi krivdne odgovornosti tožene stranke. Dostop do njene izložbe je urejen za pešce, ne pa za kolesarje, saj tam ni kolesarske steze. Zato tožena stranka ni mogla pričakovati, da se bo tam vozil otrok, in to tak, ki očitno ne obvlada kolesa v zadostni meri, da ne bi trčil v stavbo, ki se ni mogla premakniti. Vsaka odgovornost ima svoje meje, objektivne odgovornosti pa ni mogoče tako široko interpretirati. Stvar sama po sebi mora biti tako nevarna, da nevarnosti za tretjega ni mogoče odvrniti samo s pozornostjo te tretje osebe. Dejstvo počenega stekla torej samo po sebi ne zadostuje za obstoj objektivne odgovornosti. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da sama izložba ni objektivno nevarna, potem pa nepravilno in istočasno ugotovi, da je bila izložba nevarna, ker je imela počeno steklo. Stavba je pasivna v smislu gibanja, izložba prav tako, gibala se je samo tožnica, in to v napačni smeri, na napačen način in brez nadzorstva. Mati tožnice je pustila, da se je otrok peljal s kolesom in nato zapeljal v utesnjen prostor v bližino izložbe s počenim delom stekla, čeprav je morala vedeti, da otrok tega ne obvlada. Gre za hudo kršitev moralnih pravil varstva otroka. Revizija očita sodišču prve stopnje, da ni ugotovilo, ali je škoda nastala zato, ker se je otrok zaletel s kolesom v steklo, ali zato, ker je bilo steklo slučajno počeno. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na enake pritožbene očitke, zaradi česar je tudi ono kršilo procesne določbe. Tožena stranka ni imela vpliva na to, kam bo mati peljala otroka. Med poslovno stavbo tožene stranke in stanovanjskim blokom je dovolj prostora, saj je tam prehod širok 5 metrov. Ta prehod pa je res utesnil lastnik bistroja, ker je postavil proti poslopju tožene stranke mize in stole. Na otrokovo vožnjo preblizu izložbe je torej vplival ta sosed. Sodišče se ni opredelilo do neizkušenosti tožnice in opustitve dolžnega nadzorstva matere. Revizija graja presojo, da staršem ni mogoče naložiti nobene odgovornosti za škodni dogodek. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni omenilo predloženih dokazov, da je bila stavba tehnično pregledana in da je torej varna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje treba uporabiti tudi v revizijskem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Mnoge od povzetih revizijskih trditev so v nasprotju z razlogi obeh sodišč, nekatere pa so celo v medsebojnem nasprotju. Tako je revizija sama s seboj v nasprotju, ko najprej zatrjuje, da je bil prehod med trgovino in stanovanjskim blokom širok kar 5 metrov, takoj v nadaljevanju pa, da je bil utesnjen zaradi postavljenih miz in stolov iz sosednjega bistroja. Revizija tudi neutemeljeno očita obema sodiščema, da naj ne bi ugotovili, zakaj in na kakšen način je prišlo do poškodbe mladoletne tožnice. Obe sodbi vsebujeta o tem jasne in zadostne razloge. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbeni očitek tožene stranke o zatrjevanem pomanjkanju razlogov, kaj naj bi v resnici urezalo mladoletno tožnico in zakaj, in sicer v drugem odstavku na 4. strani svoje sodbe. Zato so drugačne revizijske trditve neutemeljene. Tehnični prevzem stavbe ne dokazuje, da izložba s kasneje počenim steklom, ki gleda čez rob izložbe, ni nevarna stvar. Zato se sodiščema z dokazi o tehničnem prevzemu ni bilo treba ukvarjati. Revizijsko sodišče še ugotavlja, da v postopku pred obema sodiščema ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. V našem pravnem sistemu je subjektivna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema. Do nje pride takrat, kadar je povzročitelj le zaradi določenih okoliščin, ki so na njegovi strani, odgovoren ne glede na krivdo, ker je imetnik nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v drugem odstavku 154. člena ne opredeljuje pojma nevarne stvari ali dejavnosti, saj jih povezuje le z okoliščino, da iz njih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Pri pojmu nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti gre zato za pravni standard, katerega vsebino glede na konkretne okoliščine primera napolnjuje sodna praksa. Pri tem je res pravilo, da v načelu stvar sama po sebi ni nevarna, pač pa lahko taka postane glede na konkretne okoliščine primera. Zato so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da izložbeno okno samo po sebi ni nevarna stvar, tako pa je v obravnavani zadevi postalo glede na konkretne ugotovljene okoliščine. Zato je tudi neutemeljeno revizijsko poudarjanje, da je izložba negibna in da je bila le tožnica tista, ki se je gibala.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da se je 28.08.1993 takrat 6 let stara tožnica peljala z otroškim kolesom po pločniku pred svojim stanovanjskim blokom proti sosednji stavbi, v kateri je trgovina tožene stranke, in da je pri zavijanju na prehod med obema stavbama, ki vodi na dvorišče njenega bloka, zadela z roko ali krmilom kolesa v del izložbenega stekla, ki je bilo počeno, ter se je pri tem urezala v palec leve roke. Sodišči sta ugotovili, da je izložba trgovine v celoti steklena, da se stekli izložbenega okna ne končujeta v stiku na robu, pač pa eno steklo gleda čez stik za 15 cm, da je bil ta del stekla počen, da konec stekla ni bil vidno označen (na primer s trakom ali kovinskim robom, kot je to storila tožena stranka kasneje) in da se ta trgovina nahaja v središču mesta, kjer je velika frekvenca ljudi. Zato je sodišče prve stopnje presodilo, da je počeno steklo, ki sega v zračni prostor preko izložbe, torej prostor, ki ga vsakodnevno prehodi večje število ljudi, pri čemer izložba ljudi tudi vabi k sebi, nevarna stvar. Tudi sodišče druge stopnje je presodilo, da v konkretno ugotovljenih okoliščinah izložba s počenim steklom, ki sega v zračni prostor preko roba izložbe, predstavlja nevarno stvar in poudarilo veliko frekvenco ljudi in neposredno bližino avtobusne postaje. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču obeh sodišč, da konkretno ugotovljene okoliščine o sestavi izložbenega okna, počenem delu stekla, ki je segal preko samega roba izložbe, in velika frekvenca mimoidočih utemeljujejo presojo, da predstavlja tako izložbeno okno nevarno stvar, saj iz nje izvira večja nevarnost za mimoidoče, da se ob slabo viden in počen del stekla, ki sega preko roba izložbenega okna, zadenejo in poškodujejo.

Po 173. členu ZOR velja domneva vzročnosti, po kateri se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari. Posplošena trditev tožene stranke o nezadostni izkušenosti mladoletne tožnice za vožnjo z otroškim kolesom je ostala le nedokazana domneva tožene stranke. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so že glede na njihovo oblikovanje in tudi vsebino ostali samo na ravni pomislekov. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko jih ni upoštevalo. Enako velja za zatrjevani prispevek matere. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je mati hodila le nekaj metrov za mladoletno tožnico in da so se tako že večkrat sprehajali. Zato staršem ni mogoče očitati niti opustitve dolžnega nadzorstva, niti zatrjevanega precenjevanja otrokovih sposobnosti. Revizija torej zmotno zatrjuje, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do neizkušenosti tožnice in do opustitve dolžnega nadzorstva. Revizijsko sodišče je razloge sodišča druge stopnje o teh okoliščinah pravkar povzelo. Ti razlogi ne utemeljujejo uporabe tretjega odstavka 177. člena ZOR, za kar se zavzema revizija.

Neutemeljena so nadaljnja revizijska izvajanja, da se otrok na tem mestu ne bi smel peljati, ker tam ni kolesarske steze. Po sprehajalni poti oziroma pločniku pred obema stavbama ni prepovedana vožnja z otroškim kolesom. Glede na neposredno bližino dvorišča stanovanjskega bloka, na katerem se igrajo otroci, se tožena stranka tudi sicer ne bi mogla ekskulpirati, da take možnosti ni mogla pričakovati, zlasti pa ne, da se ne bi mogla izogniti posledicam, kot na podlagi drugega odstavka 177. člena ZOR skuša uveljaviti tožena stranka.

Pravno neupoštevne so revizijske trditve o ravnanju lastnika bistroja, ki naj bi s stoli in mizami zožil prehod med obema stavbama in tako povzročil, da je mladoletna tožnica zadela ob počen del čez rob izložbe segajočega stekla. Tako ravnanje bi pogojno lahko le soprispevalo k nastanku škodnega dogodka, kar bi imelo za posledico solidarno odškodninsko odgovornost. Značilnost solidarne obveznosti je, da lahko upnik zahteva izpolnitev cele obveznosti od kateregakoli solidarnega dolžnika. Stvar eventualne regresne pravde pa je ugotavljanje, ali in v kakšnem razmerju je škodo sopovzročil lastnik sosednjega lokala.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča druge stopnje, da je poleg objektivne podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Tako presojo utemeljujejo dejanske ugotovitve, da je bilo izložbeno steklo počeno več mesecev pred škodnim dogodkom (izpoved hišnika sosednjega bloka) in da so delavci tožene stranke to vedeli ali vsaj morali vedeti (izpoved prodajalke tožene stranke), pa tožena stranka kljub temu ni ničesar storila. Drugačno revizijsko stališče je zato pravno napačno.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.