Jedro

Če je oškodovanec vložil tožbo za plačilo odškodnine zoper tožečo stranko, začetek teka zastaralnega roka terjatve zavarovanca do zavarovalnice pri zavarovanju pred odgovornostjo ni vezan na plačilo odškodnine, ampak na čas, ko je tožeča stranka prejela odškodninsko tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 39.332,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2005 do plačila v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 218,51 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 39.332,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2005 do plačila (1. tč.) ter jo zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2.455,95EUR (3. tč.). Presežni del zahtevka (za 4.370,32 EUR z obrestmi) je zavrnilo (2. tč.) Proti taki odločitvi (očitno v obsodilnem delu, ki je zanjo neugoden, 1. in 3. tč.) tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga višjemu sodišču, da ji ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Meni, da je prvo sodišče napačno uporabilo določbo 4. odst. 380. čl. ZOR o zastaranju sporne terjatve, ki po njenem prepričanju je zastarala. Pritožbenih stroškov toženka ni opredelila.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi napačno uporabilo določbo 4. odst. 380. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; ZOR) (enaka določba sedaj 4. odst. 357. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ), ki določa, da v primeru, če zahteva pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od zavarovanca ali jo od njega dobi, začne teči zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od zavarovanca oziroma, ko mu je zavarovanec škodo povrnil. Na podlagi določbe 1. odst. 380. čl. ZOR (sedaj 1. odst. 357. člena OZ) takšne terjatve zastarajo v roku treh let, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala.

Že jezikovna razlaga zakonske določbe 4. odst. 380. čl. ZOR (sedaj 4. odst. 357. čl. OZ) pokaže, da ima zakonska določba jasen in določen pomen. Gre dejansko za dva (sicer podobna) zakonska dejanska stana, ki sta samostojna in med seboj neodvisna (različna), z enako pravno posledico, ki se kaže v zastaranju terjatve zavarovanca. Prvi veže zastaranje terjatve zavarovanca do zavarovalnice pri zavarovanju pred odgovornostjo tretjega na dan, ko je oškodovanec od zavarovanca sodno zahteval odškodnino, drugi pa na dan plačila odškodnine oškodovancu. Če bi bil začetek zastaralnega roka (vedno) vezan na dan, ko bi zavarovanec škodo povrnil, bi bila nepotrebna določba, da zastaranje zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici začne teči od dneva, ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino oziroma bi zakonodajalec drugače oblikoval zakonsko določbo 4. odst. 380. čl. ZOR (4. odst. 357. čl. OZ).

Iz navedenih razlogov začetek zastaranja pri teh terjatvah ni vezan na okoliščine, kdaj je zavarovanec po vloženi tožbi plačal odškodnino oškodovancu ali kdaj je bil zavarovancu znan celoten obseg škode (primerjaj določbi 1. odst. 361. čl. ZOR in 1. odst. 336. čl. OZ), saj zastaranje začne teči, ko zavarovanec prejme odškodninsko tožbo.

V konkretnem primeru je oškodovanec vložil tožbo za plačilo odškodnine zoper tožečo stranko, zato začetek teka zastaralnega roka ni vezan na plačilo odškodnine, ampak na čas, ko je tožeča stranka prejela odškodninsko tožbo. Tožeča stranka bi morala o vloženi odškodninski tožbi obvestiti zavarovalnico (toženo stranko), saj bi na ta način pretrgala zastaranje terjatve. Tudi okoliščina, da tožeča stranka ni vedela za obseg škode, ni odločilna, saj bi tožeča stranka že z obvestilom zavarovalnici, da je prejela odškodninsko tožbo, pretrgala zastaranje za plačilo terjatve iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in ni sporno), da je bila odškodninska tožba zoper tožečo stranko vložena leta 1997 in da jo je ta tega leta tudi prejela. Do vložitve obravnavane tožbe od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, so torej pretekla več kot tri leta, zato je zahtevek zastaral. Ker je bilo relevantno dejansko stanje v zadostni meri pravilno razjasnjeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo, in sicer tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (351. čl. ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi v celoti propadla, mora toženki povrniti njene stroške, ki so bili za pravdo potrebni, in sicer 218,51 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo. (Stroški opomina za plačilo te takse so stroški, ki so nastali po krivdi stranke, priglašeni materialni stroški pa niso specificirani oziroma navedeni v skladu z ustrezno tarifo.) Pritožbenih stroškov toženka ni opredelila.