Jedro

V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdvT je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdvT (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnice v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožnici dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnice. Zato je neutemeljeno zavzemanje tožnice v pritožbi, da bi ji morala tožena stranka povrniti priznane stroške v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zaradi česar tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za ta čas priznati vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 70,22 EUR na račun sodišča prve stopnje v roku osmih dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep o stroških v III. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev materialnopravno zmotna. 17. člen Zakon o odvetništvu je namreč treba ustrezno uporabiti in razlagati tudi ob uporabi drugih metode razlage, ne le jezikovne. Nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti, je zakonodajalec določil zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države in omejitve javnofinančnih učinkov nove odvetniške tarife. Ni pa bil namen, da nasprotni stranki, ki v pravdi ne uspe, zagotovi 50-odstotni popust na povračilo pravdnih stroškov zgolj zato, ker je stranka, ki je v pravdi uspela, imela brezplačno pravno pomoč. Navedena zakonska določba tako ne more imeti vpliva na določitev povračila pravdnih stroškov, ki jih mora stranki, ki je uspela, povrniti nasprotna stranka. To izhaja tudi iz obrazložitve Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP. Odločitev sodišča prve stopnje pa je napačna tudi zato, ker je prehod terjatve iz naslova stroškov postopka upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo urejen z ZBPP in ni stvar odločitve (pravdnega) sodišča v odločbi o stroških postopka. Stranki pravdnega postopka sta namreč le tožeča in tožena stranka, ne pa tudi RS, ki odobri stranki brezplačno pravno pomoč. Zato mora sodišče odločiti le o medsebojnih razmerjih pravdnih strank, vključno s pravdnimi stroški. Sodišče mora torej odločiti o povračilu celotnih stroškov, nato pa zavezancu za plačilo stroškov naložiti, kolikšen delež stroškov mora povrniti neposredno RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči o povračilu pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o stroških odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 70,22 EUR, in sicer na račun sodišča prve stopnje. V obrazložitvi te odločitve je navedlo (4. točka), da je tožnica v sporu v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Tožnici je na podlagi Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl. – ZOdv) in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) priznalo stroške v skupni višini 140,45 EUR. Ker pa je bila tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč za svetovanje in zastopanje, je po odločitvi sodišča prve stopnje na podlagi 17. člena ZOdv upravičena do povrnitve polovice priznanih stroškov, tj. do zneska 70,22 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti na račun sodišča prve stopnje.

6. Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi, da je tožena stranka dolžna povrniti le polovico priznanih stroškov, in meni, da bi morala tožena stranka povrniti priznane stroške v celoti. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je namreč odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi; morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) pa so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pomoči nični. Upoštevaje navedeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znašajo stroški tožnice v tem postopku 70,22 EUR, torej polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožnici dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnice(1).

7. Ker torej tožnici drugi stroški, kot stroški v višini 70,22 EUR niso nastali in samo ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške, toženi stranki ni mogoče naložiti v plačilo višjega zneska, kot velja sicer po odvetniški tarifi, kadar ne gre za izvajanje storitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče je torej tožnici priznalo vse njene potrebne pravdne stroške, zato je odločitev materialnopravno pravilna. Drugačno stališče ne izhaja niti iz vsebine Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (EVA 2013-2030-0118), na katerega se tožnica neutemeljeno sklicuje v pritožbi.

8. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka stroške postopka povrniti na račun sodišča prve stopnje. Takšna odločitev je namreč skladna s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/01 in nasl. – ZBPP), iz katerega izhaja, da mora nasprotna stranka stroške (iz prvega odstavka 46. člena ZBPP) namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

10. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Enako stališče izhaja tudi iz judikatov višjih sodišč v zadevah opr. št. II Cp 872/2016, I Cp 1307/2016 in I Cp 2339/2015.