Jedro

Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodne odločbe, jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. V ZPP je kot izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodne poravnave predpisana tožba za razveljavitev sodne poravnave, ki pa jo lahko vloži le stranka, ki je sodno poravnavo sklenila, ne pa tudi tretja oseba. Ker tožnika nista bila stranki sodne poravnave, ki je predmet te pravde, tako s tožbo ne moreta zahtevati njene razveljavitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da je sodna poravnava, sklenjena dne 18.5.2006 med prvo in drugo toženo stranko pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. N 73/93, nična. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta tožnika.

Prvi tožnik uveljavlja pritožbena razloga kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je bil zaradi sodne poravnave prizadet njegov položaj v denacionalizacijskem postopku, zato meni, da ima pravico izpodbijati oziroma ugotavljati pravilnost te sodne poravnave. Opozarja na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2200/04, kjer je sodišče v podobni zadevi odločilo, da je sklenjena sodna poravnava v smislu 88. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. I. RS/l, št. 27/91 s spremembami - v nadaljevanju ZDen) nična.

Drugi tožnik pa uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej ni razlogov ali pa so ti med seboj v nasprotju in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je izdalo izpodbijano sodbo brez glavne obravnave, kljub temu, da jo je v pripravljalni vlogi z dne 22.7.2009 izrecno zahteval. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določbo 291. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. I. RS, št. 26/99 - 45/08 - v nadaljevanju ZPP). Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja. Tako je ostalo neugotovljeno, kdaj sta tožnika izvedela za sklenitev sporne sodne poravnave, ki posega v njune pravice. Ker ni vedel za sklenitev sporne sodne poravnave, ni mogel pravočasno predlagati državnemu tožilcu vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Položaj tožnikov v tej zadevi je tako postal povsem brez pravnega varstva. Meni, da se z uveljavitvijo novega ZPP ureditev izpodbijanja sodnih poravnav ni v ničemer spremenila. V ZPP ni nobene določbe, ki bi prepovedovala tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo določila 3. odstavka 3. člena ZPP in je, kljub pravnomočni začasni odredbi in določilu 88. člena ZDen, priznalo sporno razpolaganje. Doslej je vedno veljalo, da je vsaka odločitev sodišča, ki je bila oprta na nedovoljena razpolaganja, štela kot absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato meni, da je zaradi napake sporne sodne poravnave njena pravnomočnost vnaprej izključena.

Prva toženka na vročeni pritožbi ni odgovorila, drugi toženec pa je po svoji pooblaščenki na pritožbi odgovoril. V odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika nimata pravne podlage za tožbeni zahtevek, s katerim zahtevata, da se ugotovi ničnost sodne poravnave, ki sta jo dne 18.5.2006 sklenili prvo in drugo tožena stranka pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, v nepravdni zadevi opr. št. N 73/93. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo in se pri tem sklicevalo na vsa relevantna zakonska določila, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe.

Sodna poravnava je sporazum, s katerim stranke pred sodnikom, v pisni obliki, v pravdnem ali nepravdnem postopku, uredijo svoja civilnopravna razmerja, s katerimi lahko prosto razpolagajo. Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodne odločbe, jo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. V ZPP je tako kot izredno pravno sredstvo za izpodbijanje sodne poravnave predpisana tožba za razveljavitev sodne poravnave, ki pa jo lahko vloži le stranka, ki je sodno poravnavo sklenila, ne pa tudi tretja oseba (glej določila 392. in 393. člena ZPP). Ker tožnika nista bila stranki sodne poravnave, ki je predmet te pravde, tako s tožbo ne moreta zahtevati njene razveljavitve. Tožnika pa tudi sicer v tožbi ne zatrjujeta nobenega izmed v 392. členu ZPP določenih razlogov, zaradi katerih se sme vložiti tožba na razveljavitev sodne poravnave. Tožnika namreč menita, da je sporna sodna poravnava nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom, in sicer določilom ZDen. Na nedovoljena razpolaganja strank (razpolaganja v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo - 3. odstavek 3. člena ZPP) pa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, preden dopusti sodno poravnavo (4. odstavek 306. člena ZPP). Če pa sodišče te razloge prezre in gre tako za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo, pa lahko državni tožilec zoper sodno poravnavo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti (4. odstavek 385. člena ZPP). Opisana zakonska ureditev tako ne dopušča izpodbijanja sodne poravnave na način, kot to uveljavljata tožnika (s tožbo na ugotovitev ničnosti sodne poravnave). Takšno je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba VSL III Cp 1086/2009, sklep VSL I Cp 1814/2002, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 409/2004) in teorije (glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, str. 579-580).

Pritožba prvega tožnika se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2200/04 z dne 22.6.2005, v kateri je pritožbeno sodišče sicer zaključilo, da je sodna poravnava, sklenjena glede premoženja, ki je predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, nična. Omenjena sodna odločba je bila namreč izdana v skladu z določili starega ZPP (Ur. I. SFRJ, št. 4/77 s spremembami), v katerem pa ni bilo izrecnih določb o izpodbijanju sodne poravnave, zato je sodna praksa v času veljavnosti prejšnje procesne ureditve dopuščala tudi tovrstne tožbe.

V zvezi s pritožbenimi očitki drugega tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove zahteve za razpis glavne obravnave in da je tako napačno uporabilo določilo 291. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 10.6.2009 sklenilo, da bo po pribavi denacionalizacijskega spisa obe pravdni stranki pozvalo, da sodišču sporočita, ali želita, da se opravi še ena obravnava, sicer bo sodišče o zadevi odločilo. Drugi tožnik je nato v pripravljalni vlogi z dne 22.7.2009 res predlagal razpis glavne obravnave. Vendar pa ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje nato z dopisom z dne 30.9.2009, ki je bil vročen tudi pooblaščencu drugega tožnika, stranke pozvalo, da sodišču v roku 8 dni sporočijo, ali želijo, da sodišče opravi novo glavno obravnavo, sicer bo o zadevi po preteku tega roka odločilo. Iz navedenega dopisa je jasno razvidno, da je bil ta namenjen tudi drugemu tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu, ki pa nanj ni odgovoril, zato je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo brez glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo izključno zato, ker ta ni v skladu z veljavno zakonsko (procesno) ureditvijo, in pri tem svoje odločitve ni oprlo ne na omenjeni denacionalizacijski spis, ne na druge dokaze in trditve pravdnih strank. Zato tudi če se drugi tožnik, glede na njegovo pripravljalno vlogo z dne 22.7.2009, res ni odpovedal obravnavanju dokazov v smislu določila 2. odstavka 291. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj že iz samih tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Pritožbene navedbe drugega tožnika, ki pojasnjujejo, kdaj sta tožnika izvedela za sporno poravnavo, pa so, kot to izhaja iz že obrazloženega, za odločitev v tej zadevi povsem nerelevantne, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo drugega toženca v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije drugi toženec sam svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena ZPP).