Jedro

Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. V nasprotju z revizijskimi trditvami tožene stranke pa se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Stopnja neveljavnosti ni pomembna: priposestvovanje kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice (ker lahko temelji le na lastniški posesti, največkrat na neuspeli pravnoposlovni pridobitvi) sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu; sicer sta v bistvenih prvinah enaki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.119,95 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet spora v tej pravdi je parc. št. ... k.o. ..., barjanski travnik površine 25,421 m2, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnina Republike Slovenije. Tožnica je trdila, da je zemljišče njena last, kar je utemeljevala s pravno-poslovnim in z originarnim načinom pridobitve lastninske pravice, med postopkom pa je vztrajala le še pri originarnem načinu - priposestvovanju.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožničin zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. Procesne kršitve uveljavlja neobrazloženo, v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pa trdi, da dejstvo posesti in njenega trajanja nista sporna, pač pa je sporna tožničina dobrovernost. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da dobrovernosti posesti glede na določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dovoljeno izpodbijati, kateri materialnopravni predpis naj bi bil uporabljen zmotno, pa v reviziji ni pojasnjeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Procesne kršitve tožena stranka uveljavlja neobrazloženo in zato neutemeljeno. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP namreč revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker na nobenega od revizijskih razlogov Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, jih mora revident uveljavljati obrazloženo. Če uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve procesnih pravil, mora pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo ga je sodišče zagrešilo. Navedeno je v konkretnem primeru izostalo.

7. Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka uveljavlja neutemeljeno.

8. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, so: - lastnika spornega zemljišča sta bila tožničina oče in stric B. in A. B., vsak do ½; - arondacijska komisija Skupščine občine ... je 22. 5. 1964 izdala arondacijsko odločbo, na podlagi katere je navedena nepremičnina postala družbena lastnina v upravi Občine ... ter se je pripojila k zemljišču v uporabi Kmetijske zadruge ..., slednja pa je bila dolžna namesto odškodnine arondacijskima zavezancama izročiti drugo zemljišče; - arondacijska odločba je bila izdana na podlagi sporazuma med arondacijskim upravičencem in dotedanjim lastnikom pripojenega zemljišča; - navkljub arondacijski odločbi parcela B. in A. B. nikoli ni bila odvzeta iz posesti in nikoli jima ni bilo izročeno nadomestno zemljišče; - po njuni smrti je posestnica parcele tožnica; - tožnica je parcelo vseskozi obdelovala in za arondacijo sploh ni vedela (ob arondaciji je bila otrok, doma se o tem ni govorilo, navzven ni bila vidna nobena sprememba, ob očetovi smrti je bila stara 20 let); - v letu 1990 so jo klicali iz L., pravnega naslednika Kmetijske zadruge ..., ter ji predočili, da morajo dediči po pokojnih B. in A. B. podpisati sporazum, s katerim se bo uredilo zemljiškoknjižno stanje; - sporazum z L. je bil sklenjen 10. 7. 1990, tožnici pa je bilo zagotovljeno, da je zadeva urejena in je zaupala, da je temu res tako oziroma da je vse urejeno tako z arondacijskim upravičencem kot s sodediči; - v izključni posesti je imela parcelo v prepričanju, da je lastništvo urejeno, do leta 2007, ko so jo poklicali s Sklada kmetijskih zemljišč, češ da je parcela v lasti države, ter ji jo ponudili v najem; - tedaj je šla, tako je izpovedala, v zemljiško knjigo po arondacijsko odločbo in z njo k odvetniku.

9. Pritožbeno sodišče je štelo, da je tožničino dobrovernost potrdilo že prvostopenjsko sodišče(1) in tej presoji je tudi samo pritrdilo. V zvezi s tem je poudarilo, da tožnica za arondacijo ni vedela, da ji posest ni bila nikoli odvzeta, da navzven ni bilo nobene spremembe in da je po sklenitvi sporazuma v letu 1990 zaupala, da je vse urejeno z arondacijskim upravičencem in z njenimi sodediči. S prvostopenjskim sodiščem je soglašalo tudi, da tožničina posest ni bila zakonita, kar je ocenilo za nepomembno, ker je Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) zakonitega dobrovernega posestnika in dobrovernega posestnika v 269. členu izenačil z dobrovernim lastniškim posestnikom, za slednjega pa je predpisana desetletna priposestvovalna doba, ki je potekla pred letom 2007, ko je tožničina dobra vera prenehala.

10. Republika Slovenija v reviziji trdi, da na podlagi sporazuma iz leta 1990, ki je bil hkrati predlog za spremembo arondacijske odločbe iz leta 1964, naslovljen na Skupščino občine ..., tožnica oziroma njeni pravni predniki lastninske pravice niso mogli pridobiti, ker so bile L. le stranka arondacijskega postopka, ne pa organ, pristojen za vodenje arondacijskega postopka; izdan bi moral biti ustrezen sklep v upravnem postopku, pa ni bil. Če pa se sporazum iz leta 1990 obravnava zgolj kot pravni posel (in ne kot predlog upravnemu organu, naj spremeni arondacijsko odločbo) potem je treba upoštevati, da je ta zaradi prepovedi neodplačnega prenosa zemljišča iz družbene lastnine v last fizične osebe po 6. členu tedaj veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) ničen, o čemer se je Vrhovno sodišče izreklo že v zadevi II Ips 551/98. Upoštevane tudi niso bile takrat veljavne javnopravne omejitve in zahtevek, ki so bile predpostavke veljavnosti pravnega posla, na primer objava nameravane prodaje kmetijskega zemljišča na oglasni deski, overitev podpisa, odobritev pravnega posla s strani javnega pravobranilca, predložitev davčni upravi.

11. Sodišče druge stopnje ni odločilo, da bi tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi odločbe državnega organa, zato ni pomembno, ali (oziroma da) ni bila izdana odločba o razveljavitvi arondacijske odločbe v upravnem postopku; njegova presoja tudi ni bila, da naj bi tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi sporazuma (pravnega posla), zato je nepomembno, ali je bil ta veljavno sklenjen.

12. Tožena stranka zavrača presojo o priposestvovanju s trditvijo, da tožnica ni bila v dobri veri: vseskozi je vedela, da je bila parcela arondirana, kar je celo navedla v tožbi. Da ni lastnica, je torej vedela v času dedovanja (sklepa o dedovanju sta bila izdana leta 1973 in 1979), ko parcela ni mogla biti predmet dedovanja, ker je bila še v družbeni lastnini. Da ni lastnica, je vedela tudi ob podpisu sporazuma v letu 1990, saj je to v njem izrecno zapisano. Za dobroverno lastniško posest se zahteva veljavna pogodba, s to pa tožnica ne razpolaga.

13. Ne glede na druge predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, priposestvovanje ni moglo teči pred 15. 2. 1995, ko je država olastninila sporno zemljišče, ki je bilo do tedaj v družbeni lasti.(2) V času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku dvajset let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom desetletne priposestvovalne dobe; v nobenem primeru torej ni moglo poteči do uveljavitve SPZ 1. 1. 2003. Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ pa je glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ. Posest je upoštevaje določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ, dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost. V nasprotju z revizijskimi trditvami tožene stranke pa se ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven.(3) Stopnja neveljavnosti ni pomembna: priposestvovanje kot nesamostojen način pridobitve lastninske pravice (ker lahko temelji le na lastniški posesti, največkrat na neuspeli pravnoposlovni pridobitvi) sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla(4). V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu; sicer sta v bistvenih prvinah enaki. Ker priposestvovalna doba v nobenem primeru ni mogla teči pred 15. 2. 1995, ni pomembno, ali je bila tožnica dobroverna že v času, ko so tekli zapuščinski postopki po njenih pravnih prednikih (po revizijskih trditvah v letih 1973 in 1979).

14. Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.(5) Pravni naslov, primeren za pridobitev lastninske pravice, je opredeljen s tipom pogodbe: ta mora biti usmerjen v prenos lastninske pravice na predmetu pogodbe (prodajna, darilna pogodba in podobno, ne pa npr. najemna, zakupna pogodba). Sporazum, sklenjen leta 1990, temu tipu pogodbe ustreza: ker arondacijska upravičenka C. C. ni izpolnila svoje obveznosti do arondacijskih zavezancev iz arondacijske odločbe, saj jima nesporno ni izročila nadomestnega zemljišča, jo je z izročitvijo sedaj sporne (iste) parcele v (ponovno) last izpolnil njen pravni naslednik.

Pogodba takega tipa, ki je pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, je bila torej sklenjena; nasprotno stališče izpodbijane sodbe je zmotno. Je pa pritožbeno sodišče (kljub pravkar navedenemu) presojo o tožničini dobrovernosti (pravilno) oprlo prav na to pogodbo. Pravilnosti te presoje revizija jasno in konkretno ne izpodbija (prvi odstavek 371. člena ZPP). Če ga je nameravala izpodbiti z zapisom, da se „za izkaz dobroverne lastniške posesti zahteva veljavna pogodba, s katero pa tožeča stranka v tem primeru ne razpolaga“, na kar bi lahko kazala njena predhodna trditev o ničnosti sporazuma iz leta 1990, potem ne more biti uspešna, ker veljavnost pravnega posla ni predpostavka dobrovernosti lastniškega posestnika. Okoliščina, da je bil sporazum zapisan in podpisan kot del predloga Skupščini občine ... za spremembo arondacijske odločbe ni odločilna.

15. Čeprav veljavnost pravnega posla ni predpostavka dobroverne lastniške posesti, revizijsko sodišče toženi stranki odgovarja še, da je Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN) v 6. členu sicer res določal, da občani, društva in druge civilne pravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravice uporabe oziroma lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini (prvi odstavek) in da je pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s tem, nična (tretji odstavek), v 10. členu pa je določal, da mora družbena pravna oseba, ki je pogodbena stranka pri prodaji ali zamenjavi nepremičnine, v 30 dneh po sklenitvi pogodbe le-to predložiti skupaj z zapisnikom o cenitvi nepremičnine pristojnemu javnemu pravobranilcu (prvi odstavek), da javni pravobranilec v treh mesecih od prejema pogodbe in zapisnika o cenitvi nepremičnine pogodbo izpodbija, če je družbena pravna oseba prenesla nepremičnino na občana, društvo ali drugo civilnopravno osebo za ceno, ki je manjša od njene prometne vrednosti (drugi odstavek) in da pogodba ostane v veljavi, če občan, društvo ali druga civilna pravna oseba doplača razliko do prometne vrednosti (tretji odstavek). Zakon je torej sankcioniral tiste prehode nepremičnine iz družbene lastnine v last občana, društva ali druge civilnopravne osebe, za katero ni bila plačana prometna vrednost nepremičnine in sicer s sankcijo ničnosti, če plačila sploh ni bilo, s sankcijo izpodbojnosti pa v primerih, ko plačilo ni doseglo prometne vrednosti. Namen take ureditve je bil v preprečitvi zmanjšanja vrednosti družbene lastnine. O tem pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti: v sporazumu, sklenjenem leta 1990, sicer res ni bilo dogovora o zavezi tožnice in njenih sodedičev za zemljišče plačati njegovo prometno vrednost, a je bil razlog za izostanek take zveze prav v tem, da ob arondaciji odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč, ki bi jim morala biti po arondacijski odločbi izročena, niso prejeli. Prav to je bil razlog, da je bil sporazum sploh sklenjen. Glede na opisane okoliščine ni mogoče sprejeti teze revizije, da gre za neodplačan pravni posel. V tem se konkretna zadeva tudi razlikuje od zadeve II Ips 551/98, na katero v podkrepitev graje izpodbijane sodbe opozarja revizija. Na opozorilo revidentke, da pred sklenitvijo sporazuma v letu 1990 ni bil izpeljan ponudbeni postopek, pa revizijsko sodišče odgovarja, da je bil ta po odločbi prvega odstavka 27. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih predviden samo v primerih, ko je kmetijsko zemljišče nameraval prodati kmet, drug občan, društvo ali civilna pravna oseba.

16. Dobro vero tožnice, ki je nastopila s podpisom sporazuma in zagotovitvijo, da je „zadeva urejena“, in ki je po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč trajala do leta 2007, bi lahko ovrgla presoja o tem, da je bila njena zmota glede lastninske pravice na sporni nepremičnini neopravičljiva. Tega revizija ne uveljavlja.

17. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi z s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da tožnica parcele ni priposestvovala zato, ker ni pretekla dvajsetletna doba, v kateri priposestvuje dobroverni posestnik, desetletna priposestvovalna doba pa ne pride v poštev, ker tožničina posest ni bila zakonita.

Op. št. (2): Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da predpisov o lastninjenju ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje.

Op. št. (3): Primerjaj Tratnik, M., v: Juhart M. in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 265. Op. št. (4): Tako Juhart, M. in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 252. Op. št. (5): Primerjaj sodbe II Ips 1206/2008, II Ips 57/2008.