Jedro

Določilo, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, je treba razlagati v povezavi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in tako velja le v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice.

Z uveljavitvijo SPZ sta dobroverni in zakoniti posestnik ter dobroverni posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom nepremičnine po SPZ, za katerega je določena desetletna priposestvovalna doba.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da pravilno glasi: „ Ugotovi se, da je tožnica lastnica nepremičnine s parcelno št. X, k.o. R, v naravi barjanski travnik v izmeri 25.421 m2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.361,93 EUR stroškov prvostopenjskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.699,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica terjala ugotovitev, da je lastnica parcele št. X, k.o. R, ki v naravi predstavlja barjanski travnik v izmeri 25.421 m2. Naložilo ji je tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.554,35 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ) glede priposestvovalne dobe izenačuje zakonitega in dobrovernega posestnika ter dobrovernega posestnika po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, (v nadaljevanju: ZTLR). Za oba sedaj velja desetletna priposestvovalna doba. Dobra vera posestnika se domneva, sicer pa tudi iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče v dobrovernost tožnice ne dvomi. Zato se je povsem nepotrebno ukvarjalo z vprašanjem zakonitosti tožničine posesti, kljub temu pa pritožnica smatra, da sporazum z dne 10.7.1990 predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. S predmetno pogodbo so se se namreč nasledniki arondacijskega upravičenca in arondacijskih zavezancev dogovorili, da prvotno dogovorjeno obveznost nadomestijo z drugo. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 44. člena SPZ, ki pride v poštev le v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oziroma sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Arondacijska odločba z dne 22.5.1964 (priloga A3) je bila izdana s strani skupščine Občine AA in ima posledično naravo upravne odločbe, četudi ima podlago v sporazumu med arondacijskim upravičencem in dotedanjim lastnikom pripojenega zemljišča, zato je ni mogoče prenoviti (348. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) s pogodbo (zasebnega prava), temveč je njena sprememba mogoča le ob izdaji naknadnega oblastvenega akta. Dejstvo, da tožnici oziroma njenim pravnim prednikom ni bilo izročeno nadomestno zemljišče, pa pomeni le, da bi morala za vračilo arondiranega zemljišča vložiti zahtevek za denacionalizacijo (29. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji). Pogodba z dne 10.7.1990 zato ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, tožnice pa ni mogoče obravnavati kot zakonite posestnice sporne nepremičnine.

Zgoraj navedeno pa je, zaradi prehodne določbe 269. člena SPZ, za odločitev v predmetni zadevi pravzaprav nerelevantno. Z uveljavitvijo SPZ sta namreč dobroverni in zakoniti posestnik ter dobroverni posestnik po ZTLR izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom nepremičnine po SPZ, za katerega je določena desetletna priposestvovalna doba. Ta je začela teči najkasneje z vknjižbo tožene stranke v zemljiško knjigo (15.2.1995) in se tako iztekla že pred vložitvijo tožbe dne 30.11.2007. Ob pogoju dobrovernosti tožeče stranke je tako njen tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje se s tem vprašanjem, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni obširno ukvarjalo, vendarle pa iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnico obravnavalo kot dobroverno posestnico sporne nepremičnine. Pritožbeno sodišče takšnemu naziranju pritrjuje in le dodaja, da tožnici ni mogoče očitati, da v zvezi z vprašanjem lastninske pravice sporne nepremičnine, ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke, vendar je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. Tožnica je izpovedala, da za arondacijsko odločbo ni vedela, saj je bila tedaj še otrok, o tem pa v družini tudi niso govorili. Zanjo ni bilo razlike, travnik se je ves čas enako obdeloval, z bratom pa sta se po očetovi smrti dogovorila, da sporna parcela ostane v celoti njej. Šele leta 1990 je izvedela, da sta lastnici travnika tudi sestrična in bratranec, po podpisu dogovora z L. M. (naslednikom arondacijskega upravičenca) pa je zaupala, da je vse urejeno, nihče ji vse do leta 2007 tudi ni povedal nasprotnega.

Zmotno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je ovira za pridobitev lastninske pravice drugi odstavek 44. člena SPZ. Sodišče določbo sicer pravilno povzema, ko navaja, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme iti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo, vendar jo treba razlagati v povezavi z 10. členom SPZ (načelo zaupanja v zemljiško knjigo) in tako velja le v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Iz dikcije navedenega določila namreč jasno izhaja, da se to nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se na ta način skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka postala lastnica obravnavane nepremičnine na originaren način, in sicer na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je dolžna tožena stranka tožnici povrniti tako stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi pritožbene stroške. Stroške je sodišče odmerilo glede na predložena stroškovnika tožeče stranke in so razvidni iz spisa (pri listovni št. 48 in 63) ter znašajo za postopek na prvi stopnji 2.361,93 EUR, za postopek na drugi stopnji pa 1.699,98 EUR. Oboje je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe dalje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).