Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi. Tožnik je ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes za varstvo svojih pravic v zvezi z izpodbijano odločbo, po kateri mu je bilo zaseženo sporno blago, vendar po presoji sodišča od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v D pravnega interesa ne izkazuje več, saj je bilo razsojeno, da je dolžan sporno blago odstraniti iz prometa oz. da se blago uniči. Tudi morebitna ugotovitev sodišča o nezakonitosti izpodbijane odločbe na sam predmet upravnega spora ne bi vplivala več, ker je uničen. Tožnik je pravni interes za tožbo v tem upravnem sporu izgubil, saj se z izpodbijanim aktom očitno ne posega v njegove pravice ali pravne koristi.
Tožba se zavrže.
Tožnik je dne 23. 10. 2003 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2003 (pravilno: št. ... z dne 5. 6. 2003), s katero je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/01, v nadaljevanju ZCUKPIL) zasegla 1.130 kom športnih vetrovk znamke XXX, 1.870 kom moških hlač iz sintetičnih vlaken znamke XXX, 411 kom moških hlač iz sintetičnih vlaken znamke XXX, ki je bilo prijavljeno Carinskemu uradu A, Izpostava B, z enotno carinsko listino (ECL) ... z dne 22. 4. 2003 v skupni ocenjeni vrednosti 12.472.000,00 SIT (točka I izreka odločbe); da je družba XXX, ki jo zastopa odvetnica CC iz D, kot imetnik pravice predložila Generalnemu carinskemu uradu (GCU) kopijo bančne garancije št. ... in s tem zavarovala morebitne stroške v zvezi s hrambo in ohranjanjem blaga v času zasega ter plačilo morebitnega zahtevka za povračilo povzročene škode lastniku, uvozniku ali prejemniku blaga, ki bi nastale zaradi izvajanja ukrepov, ki bi se kasneje izkazali za neupravičene (točka II izreka); določila, da je lastnik blaga družba FFF d.o.o. dolžna sporno blago, ki se nahaja v skladišču tipa A podjetja EEE, D, na .... ulici št. ... v B premestiti v skladišče Carinskega urada A, ki je dolžno zaseženo blago hraniti v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za skladiščenje blaga, ter da stroške skladiščenje blaga nosi oseba, zoper katero je imetnik pravice sprožil postopek za varstvo pravic (točka III izreka odločbe); pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve (točka IV izreka odločbe). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Carinski urad A, Izpostava B, izdal 15. 5. 2003 odločbo št. ..., s katero je lastniku in prejemniku blaga, družbi FFF d.o.o., začasno za tri delovne dni zadržal sporno blago, ki ga je ta prijavil z ECL ... z dne 22. 4. 2003. GCU je dne 19. 5. 2003 izdal na zahtevo podjetja XXX sklep, s katerim je dovolil, da se začasno zadržano blago zadrži še za 10 delovnih dni, to je do 3. 6. 2003. Ker je imetnik pravice, to je družba XXX, že 30. 11. 2001 vložil pri GCU zahtevek za varstvo intelektualne lastnine za blagovno znamko XXX (ki je izdal odločbo št. ... z dne 6. 12. 2001, ki jo je evidentiral pod ev. št. ...) in pri pristojnem sodišču tožbo zaradi varstva pravic zoper tožnika, družbo FFF d.o.o., je GCU z dopisom dne 3. 6. 2003 obvestil Carinski urad A, da v skladu z 11. členom ZCUKPIL izda nemudoma, vendar najkasneje v 5 delovnih dneh, odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča, saj je z vložitvijo tožbe izpolnjen pogoj za izdajo odločbe o zasegu blaga po 11.členu ZCUKPIL. Družba XXX pa je v skladu s 1. odstavkom 2. člena Pravilnika o izvajanju 6. in 10. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 76/2001) kot inštrument zavarovanja za morebitne stroške in škodo dostavila kopije bančne garancije. Izrek pod točko III tožena stranka obrazloži na pravni podlagi 17. člena ZCUKPIL, izrek pod točko IV pa na podlagi 6.b člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01, 59/02, dalje CZ).
Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da je izpodbijana odločba neutemeljena, saj se je odločba o zasegu blaga izdala pod predpostavko, da gre v konkretnem primeru za ponarejeno blago. Sklicuje se na odločbo z dne 15. 5. 2003, s katero je Carinski urad A začasno zadržal za 3 delovne dni sporno blago (in sklep z dne 3. 6. 2003, s katerim je blago bilo zadržano še za 10 delovnih dni), v katerem je tožena stranka kot razlog, da naj bi bilo blago očitno ponarejeno, izhajalo iz opisa c&c etiket, ker naj ne bi bilo identifikacijskih številk izdelka, priložene naj ne bi bile potrebne deklaracijske etikete itd., s čimer se tožeča stranka ne strinja ter navaja, da je bilo blago kupljeno v tovarni GGG v državi H, ki ima po tožnikovih informacijah dovoljenje za prodajo proizvodov blaga pod blagovno znamko XXX. Blago je prispelo iz države H v ladijskem kontejnerju v Slovenijo in je namenjeno ameriškemu trgu. Gre za artikle, ki so navedeni v mednarodnih katalogih XXX izpred štirih let, zato tožeča stranka zavrača vse očitke, da naj bi z uvozom spornih artiklov kršila registrirano blagovno znamko XXX. Navaja, da ni navedeno, kdo in na kakšen način in na kakšni pravni podlagi je opravil pregled spornega blaga, ter da predstavniku tožnika ni bilo omogočeno, da bi pri pregledu blaga bil lahko navzoč. Meni, da je v konkretnem primeru očitno opravila pregled nestrokovna oseba površno in nedosledno. Zaseg blaga je bil po mnenju tožnika neutemeljen, povzročena pa mu je bila tudi velika škoda. Tožena stranka pa tudi nezakonito nalaga tožniku določene denarne obveznosti, še preden je ugotovljena njegova denarna odgovornost v zvezi z domnevno kršitvijo pravic intelektualne lastnine. Tožeča stranka predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo in primarno odloči, da se izpodbijana odločba odpravi in se carinski postopek zasega blaga ustavi ter se sprosti zaseženo blago, ter podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo, s katero bo carinski postopek zasega blaga ustavila ter sprostila zaseženo blago. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je ravnala v skladu z določbami ZCUKPIL in določbami CZ ter je bila odločba izdana zato, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji po 11. členu ZCUKPIL, po katerem mora carinski urad, če imetnik pravice vloži tožbo, v skladu z 9. členom tega zakona in o tem obvesti GCU, nemudoma, najpozneje pa v 5 delovnih dneh od dneva, ko je GCU prejel obvestilo o vloženi tožbi, izdati odločbo o zasegu blaga, do pravnomočne odločitve sodišča. S strani imetnika je bila vložena tožba dne 2. 6. 2003, imetnik pravice je o vloženi tožbi obvestil GCU 3. 6. 2003, ta pa toženo stranko 3. 6. 2003, ki je izdala odločbo o zasegu 5. 6. 2003, kar je znotraj predpisanega roka 5-delovnih dni. Tožena stranka poudarja, da za izdajo izpodbijane odločbe ni relevantno, ali je bila kršitev določene pravice intelektualne lastnine podana ali ne, saj je bila izpodbijana odločba izdana zgolj zaradi navedenih razlogov po ZCUKPIL. V tej fazi postopka ni mogoče reči, da obstajajo trdni dokazi o tem, da je blago ponarejeno, za takšno sodbo carinski organ tudi ni pristojen, zato se imetniku pravice z začasnim zadržanjem blaga daje možnost, da to dokaže na sodišču. Gre za začasen ukrep, ki je vezan na civilni postopek, ki ga je imetnik pravice že sprožil v skladu z 9. členom ZCUKPIL, in so carinski organi v tem postopku le posrednik v tem smislu, da blago, za katerega sumijo, da bi lahko kršilo pravice intelektualne lastnine, začasno zadržijo in s tem omogočijo imetniku pravice, da učinkovito varuje svoje pravice. V zvezi s stroškom, ki naj bi jih tožena stranka z izdano odločbo povzročila tožniku, tožena stranka pojasni, da je imetnik pravice v skladu s 6. členom ZCUKPIL moral položiti instrument zavarovanja, iz katerega se pokrijejo poleg stroškov skladišča tudi morebitni zahtevki nasprotne stranke (17. člen ZCUKPIL), če bi se kasneje izkazalo, da kršitev pravic intelektualne lastnine ni bila podana. Ker je bila odločba zakonita, tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.
Sodišče je iz odgovora na tožbo, ki ga je podala stranka z interesom - imetnik znamke XXX - ki jo po generalnem pooblastilu zastopa odvetnik JJ iz D, izvedelo, da je zoper FFF d.o.o. vložil tožbo zaradi kršitve blagovne znamke XXX, dne 2. 6. 2003 in da pravdni postopek teče pred Okrožnim sodiščem v D pod opr. št. Pg ... ter da mu je bila 17. 6. 2005 vročena zamudna sodba, v kateri je sodišče odločilo v 1. točki izreka, da je FFF d.o.o. dolžan odstraniti 1.130 kosov XXX športnih vetrovk, 1.870 XXX moških hlač iz sintetičnih vlaken in 411 XXX moških kratkih hlač iz sintetičnih vlaken, vse zaseženo z odločbo Carinskega urada A, Izpostava B, št. ... z dne 15. 5. 2003, iz prometa oz. omenjena oblačila uničiti, v 2. točki pa, da se FFF d.o.o. prepoveduje vsakršna prihodnja dejanja kršitve blagovne znamke XXX. Po poizvedbi sodišča je zamudna sodba pod opr. št. Pg ... je postala pravnomočna dne 5. 7. 2005. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z dopisom št. ... z dne 17. 11. 2003. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oz. pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic ali pravnih koristi. V obravnavanem primeru je tožnik ob vložitvi tožbe izkazoval pravni interes za varstvo svojih pravic v zvezi z izpodbijano odločbo, po kateri mu je bilo zaseženo sporno blago. Vendar po presoji sodišča pravnega interesa ne izkazuje več od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v D, to je od 5. 7. 2005, saj je bilo razsojeno, da je tožeča stranka dolžna odstraniti sporno blago iz prometa oz. da se omenjena oblačila uničijo na stroške tožeče stranke ter da se ji prepoveduje vsakršna prihodnja dejanja kršitve blagovne znamke XXX. Tudi morebitna ugotovitev sodišča o nezakonitosti izpodbijane odločbe na sam predmet upravnega spora ne bi vplivala več, ker je uničen. Tožnik je pravni interes za vložitev tožbe v tem upravnem sporu izgubil, saj se z aktom, ki ga izpodbija s tožbo, po mnenju sodišča očitno ne posega v njegove pravice ali pravne koristi.
Zato je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrglo.