Jedro

Glede na določila ZCUKPIL odločba carinskega organa o zasegu blaga pravno učinkuje le do pravnomočnosti odločitve pristojnega sodišča o tožbi zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. Pravni položaj zaseženega blaga je nato urejen s to sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 5. 6. 2003. S to odločbo je tožena stranka (v točki I. izreka) odločila, da se blago, ki ga je tožeča stranka prijavila z enotno carinsko listino z dne 22. 4. 2003 zaseže do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča o tem, ali predmetno blago krši pravice intelektualne lastnine družbe N. katere podružnica v tem upravnem sporu nastopa kot stranka z interesom. Odločbo je tožena stranka izdala, na podlagi 11. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine - ZCUKPIL. Glede na to, da je bilo o tožbi imetnice pravice intelektualne lastnine pravnomočno odločeno med tekom upravnega spora, in sicer s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2005, ki je postala pravnomočna dne 5. 7. 2005, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka za upravni spor ne izkazuje več pravnega interesa.

2. V pritožbi tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana pod predpostavko, da je sporno blago očitno ponarejeno, kar pa ne drži. Blago je bilo kupljeno v malezijski tovarni, ki ima dovoljenje za prodajo proizvodov blagovne znamke W., zanj pa je imela tudi vso potrebno dokumentacijo. Ni jasno, kdo, na kakšen način in na kakšni pravni podlagi je opravil pregled spornega blaga, poleg tega pa predstavniku tožeče stranke ni bilo omogočeno, da bi bil pri pregledu navzoč. Sum o ponarejenosti blaga ni bil utemeljen, še manj pa je bilo dokazano, da je šlo za ponarejeno blago. Ker ji je bila z zasegom povzročena velika premoženjska in nepremoženjska škoda, predvsem izguba ugleda pri poslovnih partnerjih, ima še vedno pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kljub pravnomočni zamudni sodbi, ki ji nalaga uničenje blaga, saj ta v izreku ne vsebuje ugotovitve, da je šlo za ponarejeno blago. S tem vprašanjem se pravdno sodišče niti ni ukvarjalo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da vprašanje ponarejenosti blaga za izdajo določbe o njegovem zasegu ni pravno pomembno. Carinski organ je dolžan nemudoma izdati odločbo o zasegu blaga, če je imetnik pravice intelektualne lastnine vložil tožbo zaradi kršitve svoje pravice, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru. Po 121. členu Zakona o industrijski lastnini - ZIL-1 je tožba zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine lahko le dajatvene narave, ugotovitev, da je blago ponarejeno, pa je seveda predpostavka za ugoditev dajatvenemu zahtevku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZUS, ki je veljal v času odločanje sodišča prve stopnje, mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na obstoj procesnih predpostavk za začetek in vodenje upravnega spora, med katerimi je tudi obstoj pravnega interesa. Ta predstavlja verjetnost, da si bo stranka v primeru ugoditve tožbi svoj pravni položaj izboljšala oziroma zagotovila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Izpodbijani upravni akt je bil namreč izdan na podlagi prvega odstavka 11. člena ZCUKPIL, ki določa, da v primeru, ko imetnik pravic intelektualne lastnine vloži tožbo zaradi kršitev svojih pravic (po 9. členu istega zakona), pristojni carinski urad nemudoma, najpozneje pa v petih delovnih dneh od dneva, ko je Generalni carinski urad prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča. Glede na navedeno je odločba o zasegu blaga začasne narave in pravno učinkuje le do pravnomočnosti odločitve pristojnega sodišča o tožbi zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine. Pravni položaj zaseženega blaga, ki je sprva urejen z odločbo o zasegu, je torej po pravnomočnosti sodbe o kršitvi pravic intelektualne lastnine urejen s to sodbo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka za vztrajanje v tem upravnem sporu nima več pravnega interesa. Izpodbijani akt namreč očitno ne posega več v pravico tožeče strank ali njeno neposredno, na zakon oprto korist, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

7. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na (predvsem poslovne) koristi, ki bi jih imela, če bi se ugotovila nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. ZUS za primere kot je obravnavani ne omogoča izdaje zgolj ugotovitvene sodbe (glej npr. sklepa VS RS I Up 688/2002 in I Up 1644/2006). Kot že pojasnjeno je treba pravni interes za upravni spor razumeti kot interes za odpravo določenih pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več oziroma so nadomeščeni z drugim aktom, ki ni predmet presoje v konkretnem upravnem sporu, pravovarstvena potreba preneha. V tem smislu je interes za golo ugotovitev nezakonitosti akta, ki ga zatrjuje tožeča stranka, le interes dejanske in ne pravne narave.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena (ob primerni uporabi prvega odstavka 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.