Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti toženca. Vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo je v tem, da na policijski postaji ni prijavil prometne nesreče, ki jo je utrpel s tožnikovim vozilom, zaradi česar je kasneje zavarovalnica, ki je povračilo škode na vozilu pogojevala s predložitvijo policijskega zapisnika, tožnikov zahtevek iz naslova zavarovanja vozila odklonila. Toženec je (še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil poklicni voznik) ravnal nedopustno in hudo malomarno, ker prometne nesreče ni prijavil policijski postaji. Sodišče druge stopnje je ugotovitev o višini škode na vozilu oprlo na predračun in jo utemeljeno naložilo v plačilo tožencu.

V okviru predpostavk odškodninske obveznosti je bilo med drugim potrebno ugotoviti, ali je škoda na vozilu res nastala in v kakšnem obsegu, ne pa, ali je bila ta škoda tudi dejansko (že) odpravljena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonskih zamudnih obrestih.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku 13.414,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2005 do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik zaradi poškodovanega priklopnega vozila (13.414,98 EUR). Toženec (poklicni voznik kamiona) je bil namreč hudo malomaren, ker je odpeljal s kraja nezgode in poškodbe priklopnega vozila ni prijavil policiji. Zavarovalnica je zato plačilo škode zavrnila. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi s stojnino in zamujeno dostavo blaga tujim partnerjem je sodišče zaradi neobstoja predpostavk odškodninske obveznosti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba nima jasnih razlogov ali nima razlogov o pritožbenih navedbah, zato je podana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi obrazložilo postavke odškodninske odgovornosti. Ugotovljeno dejansko stanje ne izkazuje zaključka, da je škodo povzročil toženec in na kakšen način. Dokazni postopek v zvezi z višino škode je bil pomanjkljivo izveden. Predračun še ne dokazuje, da je bil prikolica res popravljena in kakšni so bili stroški popravila. Glede zamudnih obresti sodba nima razlogov. Nejasno je, od kod podlaga za določitev obresti od dneva izdaje predračuna. Izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je v vsebinsko identičnem primeru odločilo drugače (II Cp 1068/99). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5. Revizija ni dovoljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004). Na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZPP je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilna vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Ker je tožnik zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti uveljavljal kot postransko terjatev, glede odločitve o tem delu zahtevka niso izpolnjeni pogoji za revizijo v smislu drugega odstavka 367. člena ZPP, prav tako pa revizije v tem delu ni dopustilo sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1. Revizija v skladu z drugim odstavkom 374. člena ZPP ni dovoljena, če je vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni dovoljeno vložiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP revizijo v delu, v katerem toženec izpodbija odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, kot nedovoljeno zavrglo.

6. Glede preostalega dela izpodbijane odločitve revizija ni utemeljena.

7. Revizija neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj je pritožbeno sodišče navedlo ustrezne in povsem jasne dejanske in pravne razloge za odločitev o tem, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala v zvezi s poškodovanjem tožnikovega vozila. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, ki jo revizija uveljavljala le pavšalno in je vsebinsko ne obrazloži, tudi ni podana. Sodišče druge stopnje je namreč obravnavalo vse pritožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev, in se do njih v razlogih izpodbijane sodbe podrobno opredelilo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Predmet spora se nanaša na odškodninsko odgovornost delavca. V skladu s prvim odstavkom 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika, OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji): nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

10. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), in ki so pomembne za odločitev: toženec je dne 18. 2. 2005 upravljal z vozilom tožnika in na Hrvaškem utrpel prometno nesrečo, v kateri je bilo vozilo poškodovano; prometne nesreče ni prijavil na policijski postaji, kar bi bil kot poklicni voznik dolžan storiti, zaradi česar je tožniku onemogočil uspešno uveljavljanje zahtevka za povračilo škode iz naslova zavarovanja vozila; iz predračuna, ki ga je izdelal A. V., d.d. izhaja, da je bila skupna višina škode ocenjena na 13.417,98 EUR, iz dopisa zavarovalnice pa, da je bila povrnitev tega zneska zavrnjena, ker za izplačilo ni bil podan pravni temelj.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da so podani vsi elementi odškodninske obveznosti toženca. Vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo je v tem, da na policijski postaji ni prijavil prometne nesreče, ki jo je utrpel s tožnikovim vozilom, zaradi česar je kasneje zavarovalnica, ki je povračilo škode na vozilu pogojevala s predložitvijo policijskega zapisnika, tožnikov zahtevek iz naslova zavarovanja vozila odklonila. Vrhovno sodišče soglaša, da je toženec (še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je bil poklicni voznik) ravnal nedopustno in hudo malomarno, ker prometne nesreče ni prijavil policijski postaji. Sodišče druge stopnje je ugotovitev o višini škode na vozilu oprlo na predračun in jo utemeljeno naložilo v plačilo tožencu.

12. Obširnih revizijskih navedb o tem, da škode ni povzročil toženec in da je bil dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem višine škode izveden pomanjkljivo, ni mogoče upoštevati. Usmerjene so v izpodbijane dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da predračun ne dokazuje, da je bilo vozilo (prikolica) res popravljeno in kakšni so bili stroški popravila. V okviru predpostavk odškodninske obveznosti je bilo med drugim potrebno ugotoviti, ali je škoda na vozilu res nastala in v kakšnem obsegu, ne pa, ali je bila ta škoda tudi dejansko (že) odpravljena. Ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena, ki ga v postopku nosijo stranke (212. člen ZPP), in glede na načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP) je sodišče ugotovitev o obstoju in višini škode utemeljeno oprlo na predračun. Tožnik je namreč obstoj škode dokazoval prav s predračunom, kateremu toženec v postopku niti ni posebej ugovarjal. 13. Zmotna je revizijska navedba, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki naj bi v vsebinsko identičnem primeru II Cp 1068/99 odločilo drugače. Citirane sodne odločbe ni izdalo Vrhovno sodišče, temveč višje sodišče, na katerega sodno prakso pa Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ni vezano.

14. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).