Jedro

V ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tako je tudi višino škode, ki je tožeči stranki nastala na vozilu zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke, mogoče in dopustno dokazovati s predračunom, iz katerega je razvidno, koliko bi znašalo popravilo vozila, da bi bilo v enakem stanju kot pred nesrečo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 13.414,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2005 do plačila (1. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 786,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve do plačila (2. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni (in tožbeni zahtevek zavrne) oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi o višini škode, ki jo je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Predračun, ki ga je slednja predložila, je neverodostojen in nima dokazne vrednosti, največja postavka je očitno napačna. Tovornega vozila, ki bi imelo takšne okvare, kot so navedene, ne bi bilo mogoče uporabljati, saj bi ga že na mejnem prehodu odstranili iz prometa. Sicer pa je bilo vozilo tožeče stranke poškodovano že pred sporno vožnjo. Sodišče prve stopnje nadalje ni pojasnilo svojih ugotovitev glede kasnejše prijave prometne nesreče, ampak je zgolj akceptiralo domnevo zavarovalnice, da je tožena stranka pobegnila s kraja nesreče. Tako izpodbijana sodba nima razlogov o pravdnih navedbah tožene stranke in s tem posega v njene ustavne pravice. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno: višine škode sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo škode, ki jo je utrpela zaradi poškodbe na vozilu. V odgovoru na tožbo z dne 9. 5. 2005 je tožena stranka zgolj nespecificirano in neobrazloženo prerekala tožbene trditve: glede prometne nesreče na Hrvaškem, v kateri je bilo vozilo poškodovano, je navedla, da je bil dogodek fingiran, da so predložene listine neverodostojne, fotografije pa dvomljive. Za utemeljitev svojih ugovorov ni predlagala izvedbe ustreznih dokazov, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je njen pooblaščenec predlagal zaslišanje tožene stranke in njenih sodelavcev, katerih imena in naslove se je zavezal sporočiti naknadno. S tem namenom mu je sodišče prve stopnje dne 22. 2. 2007 določilo osemdnevni rok. Niti v navedenem roku niti kasneje pooblaščenec tožene stranke svoje zaveze ni izpolnil. Tožena stranka pa vabila na zaslišanje, ki naj bi potekalo na naroku za glavno obravnavo dne 3. 4. 2007, ni dvignila, zaradi česar se je štelo, da je bila vročitev pravilno opravljena. Sodišče prve stopnje je nato na tem naroku zaslišalo le tožečo stranko, kot je določeno v 2. odstavku 258. člena ZPP. Na to, da bo tako ravnalo, je toženo stranko v vabilu na zaslišanje tudi opozorilo. Svoje ugotovitve, sprejete na podlagi izpovedbe tožeče stranke (E.D.) in preostalih izvedenih dokazov (listin, ki sta jih predložili pravdni stranki, in škodnega spisa Zavarovalnice ... d.d., št. ...), je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo, navedlo je pravno podlago za odločanje, razloge za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov (zaslišanje tožene stranke in njenih sodelavcev) ter se opredelilo do ugovorov tožene stranke. To pomeni, da uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka ni zagrešilo.

Prav tako neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini oziroma da je glede višine škode, ki jo je tožeča stranka utrpela, neutemeljeno sledilo predračunu, ki ga je po predlogu zavarovalnice izdelal A.V., tehnični pregledi d.d. z dne 15. 3. 2005. V 8. členu ZPP je uveljavljeno načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da verodostojnost izvedenega dokaza oceni sodišče, pri čemer ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njegovo vrednost. Tako je tudi višino škode mogoče in dopustno dokazovati s predračunom, iz katerega je razvidno, koliko bi znašalo popravilo vozila, da bi bilo v enakem stanju kot pred nesrečo. Sicer pa predloženemu predračunu tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji niti ni posebej ugovarjala (razen tako, da ga je ocenila kot neverodostojnega), niti ni sodišču predlagala izvedbe drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bila škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela, nižja.

Navedbe tožene stranke, da je bilo vozilo tožeče stranke poškodovano že pred sporno vožnjo na Hrvaško in da je vozilo s takšnimi poškodbami, kot izhajajo iz predračuna, nevozno, so kontradiktorne, poleg tega pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o pravnem sredstvu je po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Ker tožena stranka tega ni izkazala, pritožbeno sodišče njenih navedb pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oziroma zakonitosti izpodbijanega dela sodbe ni upoštevalo.

Kot že povedano, je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze in pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je presodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo na vozilu tožeče stranke utemeljen: vozilo SAMRO, reg. št. ... je bilo poškodovano med vožnjo, ki jo je tožena stranka opravila v Republiki Hrvaški, in sicer v prometni nesreči, ki ni bila prijavljena. Zavarovalnica, pri kateri je bilo to vozilo zavarovano, je povračilo škode zavrnila, saj ni razpolagala s policijskim zapisnikom oziroma ker je tožena stranka pobegnila s kraja prometne nesreče. Takšnim ugotovitvam o resničnosti tožbenih navedb tožena stranka niti ni posebej ugovarjala, niti ni predlagala dokazov, ki bi jih ovrgli.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odškodninska odgovornost delavcev je urejena v 182. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Skladno s 1. odstavkom citiranega člena ZDR mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom, namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči delodajalcu škodo, to škodo povrniti. Podani morajo biti vsi elementi odškodninske obveznosti, kot izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava: nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode (vsaj v obliki hude malomarnosti), poleg tega pa mora biti izpolnjen dodatni pogoj, to je, da je bila škoda povzročena na delu ali v zvezi z delom. Ti elementi so bili v obravnavani zadevi podani, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je spornega dne upravljala z vozilom tožeče stranke in na Hrvaškem utrpela prometno nesrečo, v kateri je bilo vozilo poškodovano. Slednje izhaja tako iz zahtevka za poškodovano vozilo, ki je priložen škodnemu spisu Zavarovalnice ... d.d., kot iz izpovedbe direktorja tožeče stranke. Ravnanje tožene stranke je bilo nedopustno in hudo malomarno, saj prometne nesreče ni prijavila na policijski postaji, kar bi bila kot poklicni voznik dolžna storiti, s čimer je onemogočila uspešno uveljavljanje zahtevka za povračilo škode iz naslova zavarovanja vozila. Pri Zavarovalnici ... d.d. je bila opravljena prijava škode – naknadno, saj je tožena stranka obljubljala, da bo predložila policijski zapisnik o prometni nesreči (česar ni storila), na zavarovalnici so fotografirali in ocenili poškodbe vozila ter tožeči stranki naložili, naj priskrbi predračun popravila. Iz predračuna z dne 15. 3. 2005, ki ga je izdelal A.V. d.d. izhaja, da je bila skupna višina škode ocenjena na 3.215.484,00 SIT oziroma 13.417,98 EUR, iz dopisa Zavarovalnice ... d.d. z dne 19. 3. 2007 pa, da je bila povrnitev navedenega zneska zavrnjena, ker za izplačilo ni bil podan pravni temelj. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožeči stranki povzročeno škodo dolžna povrniti tožena stranka, in je tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine ugodilo, pri čemer je v obrazložitvi navedlo znesek 13.417,98 EUR, v izreku izpodbijane sodbe pa zaradi očitne pisne pomote znesek 13.414,98 EUR.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.