Jedro

Priglasitev, vložena na podlagi okrožnice Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11.7.1990, ki se je nanašala na izvajanje zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini oziroma priglasitev, ki jo je na podlagi poziva Sekretariata za gospodarstvo in negospodarstvo Občine ... za tožnikovo pravno prednico dne 18.9.1990 vložila E.E., je predstavljala le informativni podatek o obsegu premoženja, ki bo zajeto v postopkih denacionalizacije. Z njo ni bil začet upravni denacionalizacijski postopek v smislu 123. člena ZUP (1986).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27.7.2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote Jesenice, Oddelka za okolje in prostor, kmetijstvo in druge upravne naloge z dne 26.2.2004, s katerim je prvostopni organ kot prepoznega zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z delno odločbo z dne 4.3.1996 in (popravnim) sklepom z dne 15.3.1996. V razlogih izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da pravna prednica tožnika A.A., rojena K., v roku iz 64. člena ZDen ni vložila zahteve za vrnitev podržavljene parcele št. 1240/14 k.o. ..., zahtevo za vrnitev te parcele pa sta kot pravni naslednici A.B., dne 26.11.1993 vložili C.C. in D.D. Dne 22.8.1994 je pravna prednica tožnika izrecno izjavila, da se odreka postopku denacionalizacije, za zastopanje pa tudi ni pooblastila vlagateljici zahteve. Za pravočasno zahtevo za denacionalizacijo ni mogoče šteti priglasitve pravice, ki jo je dne 18.9.1990 v imenu pravne prednice tožnika vložila E.E.. Po določbi 11. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93, dalje Navodilo) se priglasitve pravic upravičencev vložene na podlagi okrožnice z dne 11.7.1990 Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, ne štejejo za zahteve v smislu ZDen, upravni organ pa je s priglasitvijo ravnal v skladu z 2. odstavkom 11. člena Navodila, saj je vlagateljico priglasitve dne 17.12.1991 obvestil, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vloži zahtevo za denacionalizacijo. Ker pravna prednica tožnika A.A., ni vložila zahteve za denacionalizacijo parcele št. 1240/14 k.o. ..., tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka denacionalizacije po 9. točki 260. člena ZUP.

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče soglaša z razlogi tožene stranke in jih v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 5/97 – 45/06 – odločba US) ne ponavlja. Glede tožbenih ugovorov pa navaja, da se vloga z dne 18.9.1990 (priglasitev) po 11. členu Navodila ni štela za zahtevo za denacionalizacijo v smislu ZDen. Dejanska vlagateljica zahteve je bila E.E. iz R., ki se ni izkazala s pooblastilom, kar pa je stvar razmerja med njo in pravno prednico tožnika, upravni organ pa je zato slednji pravilno vrnil priglasitev z dokumentacijo z obvestilom. Na podlagi priglasitve ni mogoče šteti, da je pravna prednica tožnika pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo in da bi zato lahko imela položaj stranke. Rok določen v 64. členu ZDen je materialni prekluzivni rok, zamuda tega roka pa pomeni izgubo pravice, kar v obravnavanem primeru pomeni, da pravna prednica tožnika nima nobenih upravičenj po Zden, zato tudi ne more imeti položaja stranke v denacionalizacijskem postopku. Po presoji prvostopnega sodišča je zato brez pravnega pomena dejstvo, da je bil tožnikovi pravni prednici s 6. točko izreka delne odločbe z dne 4.3.1996 priznan status upravičenke v denacionalizacijskem postopku, saj gre za neobvezno sestavino izreka, ki upravnega organa v ničemer ne zavezuje in po vsebini tudi ne prejudicira položaja pravne prednice tožnika kot stranke v upravnem postopku. Ker tožnik nima verjetno izkazanega položaja stranke v denacionalizacijskem postopku tudi po presoji prvostopnega sodišča z obnovitvenim razlogom po 9. točki 260. člena ZUP ne more uspeti.

Tožnik s pritožbo sedaj revizijo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča. Njegova pravna prednica je dne 18.9.1990 vložila zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja, tega dejstva pa ni mogoče odpraviti z ugotovitvijo, da upravni organ s poslano vlogo ni bil dolžan ničesar storiti. Z vlogo je bil začet upravni postopek, upravni organ pa bi moral z njo postopati v skladu z ZUP. Tako bi moral ugotoviti, da vloge ni poslala upravičena stranka, zato bi jo moral o tem obvestiti ali pa si pridobiti pooblastilo upravičene stranke. Pravnomočna ugotovitev, da bo o zahtevku tožnikove pravne prednice odločeno s posebno odločbo in da se je tožnikova pravna prednica s pismom odrekla denacionalizacijskem zahtevku nesporno kaže na to, da je zahtevek obstajal in da je bila A.A. stranka v postopku. Vprašanje je ali je bil postopek pred upravnim organom zakonit, saj po tožnikovem mnenju jasno, da pisma, s katerim se je odrekla denacionalizacijskemu zahtevku, ni napisala upravičenka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki se uporablja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da tožnikova pritožba ni izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je v upravnem sporu izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Vloži se lahko zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 1. odstavka 260. člena ZUP lahko obnovo postopka predlaga stranka, to je oseba, ki je sodelovala kot stranka v prejšnjem postopku, iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP pa tudi oseba, ki bi v postopku morala biti udeležena kot stranka, pa ji ta možnost ni bila dana. Lastnost stranke v posameznem upravnem postopku ima le oseba, ki ji pravice in obveznosti, o katerih se odloča v konkretnem upravnem postopku, daje oziroma nalaga materialni predpis; ZDen kot materialni predpis pa v 1. odstavku 60. člena določa, da so stranke denacionalizacijskega postopka poleg upravičenca, njegovega pravnega naslednika ter zavezanca tudi pravne ali fizične osebe, ki imajo za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Uvedbo denacionalizacijskega postopka po upravičenki A.B. sta zahtevali C.C. in D.D., z delno odločbo, ki je predmet obnove postopka, pa je prvostopni organ odločil, da se upravičenki A.B. v last in posest vrne parc. št. 1240/14 v deležu do ene polovice. Tožnikova pravna prednica ni bila stranka tega postopka, s predhodno navedeno odločbo pa tudi ni bilo odločeno o njenih pravicah ali pravnih koristih. Ker si statusa stranke v denacionalizacijskem postopku A.A.,ni pridobila, si tega statusa z obnovo postopka, v katerem je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja upravičenke A.B. tudi ne more pridobiti njen pravni naslednik – tožnik.

Priglasitev, vložena na podlagi okrožnice Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11.7.1990, ki se je nanašala na izvajanje zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini oziroma priglasitev, ki jo je na podlagi poziva Sekretariata za gospodarstvo in negospodarstvo Občine Jesenice za tožnikovo pravno prednico dne 18.9.1990 vložila E.E. iz R., je predstavljala le informativni podatek o obsegu premoženja, ki bo zajeto v postopkih denacionalizacije. Z njo ni bil začet upravni denacionalizacijski postopek v smislu 123. člena ZUP (1986), zato upravni organ po prejemu priglasitve tudi ni bil dolžan ugotavljati, ali je priglasiteljica imela pooblastilo upravičenke. Tak značaj priglasitve izrecno izhaja iz 11. člena Navodila, ki določa, da priglasitve ne štejejo za zahteve v smislu ZDen in da so upravni organi po uveljavitvi ZDen dolžni vlagateljem priglasitve nemudoma vrniti dokumentacijo z obvestilom, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vložijo zahtevo za denacionalizacijo, ter jih sočasno obvestijo katere podatke mora vsebovati zahteva in pri katerem organu jo lahko vložijo. Takšno obvestilo pa je bilo pravilno poslano E.E. Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijski razlogi, s katerim revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (da je sporno avtorstvo pisma, s katerim se je tožnikova pravna prednica odpovedala denacionalizacijskemu zahtevku in da si je tožnik iz upravnih spisov pridobil izvod priglasitve, ki naj bi ga podpisala upravičenka) nedopusten.

Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, njeno pravilnost in zakonitost pa je mogoče prisoditi zato revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača revizijske navedbe, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Pravilen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da 6. točka izreka delne odločbe z dne 4.3.1996 ne prejudicira položaja upravičenke, ki zahteve za denacionalizacijo v roku iz 64. člena ZDen nesporno ni vložila, zato tudi ni denacionalizacijska upravičenka, tega statusa pa si z obnovo postopka tudi ne more pridobiti tožnik.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).