Jedro

Do izteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov je bila v imenu pravne prednice tožnika vložena le priglasitev pravic, ki pa je po podatkih iz spisa ni mogoče šteti za vlogo pravne prednice tožnika. Rok po 64. členu ZDen je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da zamuda roka pomeni izgubo pravice, to pa v obravnavanem primeru pomeni, da pravna prednica tožnika nima nobenih upravičenj iz tega zakona več in zato ne more imeti položaja stranke v upravnem postopku. Ob takem stanju stvari pa tudi tožnik nima verjetno izkazanega položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, zato z obnovitvenim razlogom po 9. točki 260. člena ZUP ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote Ž.,Oddelek za okolje in prostor, kmetijstvo in druge upravne naloge, št. ... z dne 26. 2. 2004, s katerim je prvostopni organ kot prepoznega zavrgel predlog za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z delno odločbo št. ... z dne 4. 3. 1996 in (popravnim) sklepom št. ... z dne 15. 3. 1996, ki ga je dne 12. 4. 2001 vložil tožnik. Tožena stranka se z odločitvijo prvostopnega organa strinja, vendar ne iz razloga, kot ga navaja prvostopni organ, temveč zato, ker po njenem mnenju tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo po 9. točki 260. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04, dalje ZUP), saj pri presoji pogoja, da je predlog za obnovo podala upravičena oseba, se v primeru tega obnovitvenega razloga šteje, da ga je podala upravičena oseba, če ta verjetno izkaže okoliščine oziroma na zakon oprto pravico ali pravno korist (pravni interes), zaradi katerega bi imela pravico udeleževati se postopka, saj zakon položaj stranke daje le osebam, ki v postopku uveljavljajo oz. varujejo svoj pravni interes. Za odločitev je odločilno dejansko stanje na dan izdaje odločbe, s katero je bil postopek končan na prvi stopnji, in takrat veljavni materialni predpis. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na opredelitev stranke po 60. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 do 18/05, dalje ZDen), po katerem so stranke upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oz. druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker je ZDen omejil pravico vlaganja zahtev s strani aktivne stranke (upravičenec ali njegov pravni naslednik) z rokom, ki se je iztekel 7. 12. 1993 (64. člen ZDen), to pomeni, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena v roku, da bi lahko imel vlagatelj aktivno legitimacijo v postopku in s tem pravico predlagati obnovo postopka po navedeni določbi ZUP. V obravnavanem primeru pravna prednica tožnika A.A. ni vložila zahteve za vrnitev podržavljene parcele št. 1240/14 k.o. Z., saj sta zahtevo za vrnitev navedene parcele 26. 11. 1993 vložili C.C. in Č.Č., kot pravni naslednici D.D., ki je umrla 30. 12. 1957. Dne 22. 8. 1994 je pravna prednica tožnika izrecno izjavila, da se odreka postopku denacionalizacije in tudi ni dala pooblastila za zastopanje vlagateljicama zahteve. Za pravočasno zahtevo za denacionalizacijo po mnenju tožene stranke tudi ni šteti priglasitve pravice do navedene parcele, ki jo je 18. 9. 1990 vložila E.E. iz kraja Ž. v imenu pravne prednice tožnika. Pri tem se sklicuje na določbo 11. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91 in 34/93, dalje Navodilo), po katerem se priglasitve pravic upravičencev, vložene na podlagi okrožnice št. ... z dne 11. 7. 1990 Republiškega sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, ne štejejo za zahteve v smislu ZDen. Tožena stranka navaja, da je upravni organ v zvezi z navedeno priglasitvijo ravnal v skladu z 2. odstavkom 11. člena Navodila in vlagateljico priglasitve obvestil dne 17. 12. 1991, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vloži zahtevo za denacionalizacijo. Ker pravna prednica tožnika A.A., ni vložila zahteve za denacionalizacijo njej podržavljene parcele št. 1240/14 k.o. Z., tožnik tudi ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka denacionalizacije po 9. točki 260. člena ZUP, v katerem je bila vrnjena navedena parcela (do polovice), zato je bilo treba tak predlog zavreči. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Po mnenju tožnika so razlogi tožene stranke v nasprotju z dokazi, saj je bil pravni prednici tožnika priznan status upravičenke v denacionalizacijskem postopku, ker tako izhaja iz 6. točke izreka odločbe št. ... z dne 4. 3. 1996, kjer je zapisano, da bo o deležu tožeče stranke odločeno, ko bo zaključen ugotovitveni postopek. Takrat je bilo odprto vprašanje državljanstva pravne prednice tožnika, ki ji je bilo z odločbo z dne 8. 4. 1997 tudi priznano. Prvostopni organ tudi ni navedel, kdaj se je pravna prednica tožnika odrekla denacionalizacijskem zahtevku. Res pa je, da svojim sorodnicam ni hotela dati pooblastila. Njeno stališče je razvidno tudi iz pisma, ki ga je poslalo Veleposlaništvo Republike Slovenije dne 12. 1. 2000. Sklicevanje tožene stranke, da ni pravočasno vložen zahtevek za denacionalizacijo, ker se tožeča stranka ni odzvala na poziv prvostopnega organa po vložitvi vloge za denacionalizacijo, je po mnenju tožnika brez podlage. Gre za vprašanje o dejanskem stanju, ki je nerešeno. Nadaljuje, da je pravna prednica tožnika 18. 9. 1990 vložila priglasitev pravic do podržavljenega premoženja preko E.E. iz kraja Ž., da pooblastilo zanjo ni izkazano, ter da je ob priglasitvi prvostopni organ 7. 12. 1991 obvestil neposredno tožečo stranko, da bodo njeno vlogo vodili v evidenci do sprejema ustrezne zakonodaje, in je nato poslal pismo, ki se je glasilo na pravno prednico tožnika, osebi E.E., za katero pa pooblastilo sploh ni izkazano. Iz popisa spisa je razbrati, da je bila navedena vloga zaključena že 6. 1. 1992, na ta dan pa so bili odprti še vsi roki za vložitev zahteve. Po mnenju tožnika vročitev obvestila, kaj mora stranka storiti s svojo vlogo, sploh ni bila opravljena. Upravni organ pa je dolžan na vlogo odgovoriti in jo tudi vročiti stranki, ki je vlogo podala. Zato razlog, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne obstoji, v nasprotju z načelom zakonitosti in pravičnosti pa je napake upravnega organa, storjene v postopku, prevaliti na stranko. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Ž., kot zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter Č.Č., C.C. In družba N.N.N. kot prizadete stranke na tožbo niso podali odgovora.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Glede tožbenih navedb pa dodaja: V zvezi s samim vprašanjem pooblastila ali pooblaščenosti v zvezi z vlogo z dne 18. 9. 1990 se po mnenju sodišča prvostopni organ niti ni bil dolžan ukvarjati, ker se ta vloga po 11. členu Navodila ni štela za zahtevo za denacionalizacijo v smislu Zakona o denacionalizaciji. Upravni organ je tudi pravilno postopal po 2. odstavku 11. člena Navodila, po katerem je bil dolžan po uveljavitvi zakona nemudoma vrniti vlagateljem priglasitve z dokumentacijo, z obvestilom, da lahko v roku iz 64. člena ZDen vložijo zahtevo za denacionalizacijo. Nesporno je bila dejanska vlagateljica navedene vloge E.E. iz kraja Ž., kateri je upravni organ tudi pravilno vrnil priglasitev z dokumentacijo in z obvestilom. Do izteka roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov je bila v imenu pravne prednice tožnika vložena le priglasitev pravic, ki pa je po podatkih iz spisa ni mogoče šteti za vlogo pravne prednice tožnika. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ pravilno ravnal, tako kot je bil dolžan s takimi vlogami ravnati v skladu z 11. členom Navodila ter je kontaktiral z vlagateljem te vloge, ki je bila E.E.. Imenovana ni bila izkazana s pooblastilom in je to stvar razmerja med njo in pravno prednico tožnika, ne more pa se tudi po mnenju sodišča šteti na podlagi vloge, da je pravna prednica tožnika pravočasno vložila zahtevo za denacionalizacijo in da bi imela položaj stranke. Rok po 64. členu ZDen je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da zamuda roka pomeni izgubo pravice, to pa v obravnavanem primeru pomeni, da pravna prednica tožnika nima nobenih upravičenj iz tega zakona več in zato ne more imeti položaja stranke v upravnem postopku. Zato je brez pravnega pomena dejstvo, ki se nanj tožnik sklicuje, da je bil njegovi pravni prednici priznan status upravičenke v denacionalizacijskem postopku, ko se sklicuje na izrek delne odločbe, saj je 6. točka izreka delne odločbe št. ... z dne 4. 3. 1996 neobvezna sestavina izreka (prim. določbe 208. člena ZUP/86), ki sama po sebi upravnega organa v ničemer ne zavezuje in po vsebini tudi ne prejudicira položaja pravne prednice tožnika kot stranke v upravnem postopku. Ob takem stanju stvari pa tudi tožnik nima verjetno izkazanega položaja stranke v denacionalizacijskem postopku, zato z obnovitvenim razlogom po 9. točki 260. člena ZUP ne more uspeti.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.