Jedro

Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga.

Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča. Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR (I. točka izreka). Prvo toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 508.533,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov razvidnih iz II. točke izreka ter da je dolžna na tožečo stranko s povratno cesijo prenesti terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve do dolžnikov Zavoda X, Zavarovalnice A., d. v. z., Zavarovalnice B., d. d. in Zavarovalnice C., d. d. (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 76.264,37 EUR z zamudnimi obrestmi zoper prvo toženo stranko (II/2 točko izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja ločitvena pravica druge tožene stranke na denarnih terjatvah, ki jih ima tožeča stranka do Zavoda X, Zavarovalnice A., d. v. z., Zavarovalnice B., d. d. in Zavarovalnice C., d. d. (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 3.353,04 EUR, stranskemu intervenientu pa 7.336,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki in uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Sklicujeta se na ugovore, ki sta jih podali med postopkom, in sicer ugovor pasivne legitimacije, neobstoj zahtevka za povratno cesijo zaradi začetka stečaja nad tožečo stranko, ugovor neakcesornosti terjatve, neobstoj pogojev za vrnitveni zahtevek in ugovor pobota. Navajata, da iz drugega odstavka 5. člena Sporazuma o zavarovanju terjatve z 11. 12. 2012 izhaja, da sta se stranki dogovorili za nepogojni odstop terjatve v zavarovanje. Povratna cesija pa je dogovorjena po plačilu vseh obveznosti po Dogovoru, to je obstoječih in bodočih obveznostih. Prvostopenjsko sodišče se glede (ne)akcesornosti danega fiduciarnega odstopa terjatev v zavarovanje ni opredelilo, zaradi česar je prišlo do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršena pa je bila tudi pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sklicujeta se tudi na strokovno mnenje izrednega prof. dr. Renata Vrenčurja. Navajata, da Pogodba 2013 po vsebini ne odstopa od Pogodbe 2008 in poslovnega razmerja po pogodbi 2008 ne razveljavlja, ampak ga dopolnjuje. Glede na to, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za globalni in anticipirani odstop terjatev do zdravstvenih zavarovalnic in govorita v Dogovoru in Sporazumu tudi o zavarovanju bodočih terjatev iz poslovnega razmerja, bi bilo nesprejemljivo in v nasprotju z namenom nepogojne fiducuarne cesije, da bi se zavarovanje nanašalo le na obdobje do sklenitve pogodbe 2013. Pravno ni pomembno, če so terjatve tožene stranke do tožeče stranke nastale na podlagi Pogodbe 2008 ali Pogodbe 2013 oziroma če je bila pogodba 2013 veljavno sklenjena, saj je bila po Dogovoru in Sporazumu dogovorjena nepogojna fiduciarna cesija terjatev v zavarovanje, ki se razteza tudi na terjatve iz Pogodbe 2013. Ker je bilo vnovčenje zakonito in tožeča stranka ni bila v ničemer prikrajšana, saj terjatve do zdravstvenih zavarovalnic niso bile v njeni pravni sferi, z njimi niti ni mogla razpolagati. Ker je med toženima strankama in tožečo stranko ves čas upniško dolžniški odnos, tožeča stranka ni pridobila zahtevka na povratno cesijo odstopljenih terjatev v zavarovanje. S stečajem pa so bile odstopljene terjatve vrnjene v pravno sfero tožeče stranke. Ker se prvostopenjsko sodišče do navedb tožene stranke, da se zavarovanje zaradi neakcesornosti razteza tudi na Pogodbo 2013, ni opredelilo, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je podana kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Hkrati je bila toženima strankama kršena pravica do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je podana kršitev po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila pogodba 2013 sklenjena na podlagi uporabe izjeme, ki jo določata drugi odstavek 28. člena OZ in tretji odstavek 30. člena OZ. Za uporabo zakonskega pravila, da se molk šteje kot sprejem ponudbe, morata biti pogodbena subjekta v skladu s tretjim odstavkom 30. člena OZ v stalni poslovni zvezi glede določenega blaga. Istovrstno blago je širši pojem kot določeno blago. Poleg tega je treba izjemo iz citiranega določila razlagati restriktivno. Pravilo 18. člena OZ o tem, da se lahko volja za sklenitev pogodb izjavi tudi s konkludentnim ravnanjem, je splošno in velja le, če posebno pravilo ne določa drugače. Drugi odstavek 22. člena OZ je v razmerju do 18. člena OZ posebno pravilo. Vsake ponudbe ni mogoče sprejeti s konkludentnim ravnanjem, četudi bi narava pogodbe to dopuščala. Prva tožena stranka je posredovala tožeči stranki pogodbo o poslovnem sodelovanju s spremnim dopisom, v katerem je navedla, da ji pošilja pogodbo ter jo prosi, da jo, v kolikor se z njo strinja, podpiše ter ji en izvod vrne. Glede na navedeno je nesporno, da je prva tožena stranka izrazila voljo, da bo Pogodba 2013 sklenjena pod pogojem, da se tožeča stranka z njeno vsebino strinja, jo podpiše in vrne podpisan izvod. Zato je v danem primeru izključena uporaba molka oziroma konkludentnega ravnanja za sklenitev pogodbe. Tožeča stranka se o vsebini pogodbe ni nikdar izjavila, niti je ni vrnila podpisane toženi stranki. Prvič jo je omenila na sestanku 17. 7. 2013, torej po tistem, ko je že bilo vnovčeno zavarovanje in ustavljena dostava blaga. Glede na navedeno je nesporno, da pogodba iz leta 2013 ni bila nikoli veljavno sklenjena. Pravdni stranki nista bili v stalni poslovni zvezi glede točno določenega blaga, ampak v poslovni zvezi glede različnih vrst blaga. Tožeča stranka je pri toženi stranki naročala različne vrste blaga glede na njene trenutne potrebe. Pogodbo iz leta 2013, ki jo je prva tožena stranka po pošti posredovala tožeči stranki, je mogoče šteti kot ponudbo, dano odsotni osebi. Če ponudnik v ponudbi določi, da je ponudbo mogoče sprejeti le z izrecno izjavo ali določen način sprejema, potem ponudbe ni mogoče sprejeti drugače. V obravnavanem primeru iz ponudbe izhaja, da se sprejem ponudbe izrazi tako, da se vrne podpisan izvod pogodbe. Glede na navedeno, ponudba ne dopušča sprejema s konkludentnim ravnanjem. Ker tožeča stranka prvi toženi stranki ni nikdar vrnila podpisane Pogodbe 2013, in se je prva tožena stranka seznanila z dejstvom, da je tožeča stranka podpisala Pogodbo 2013 šele 17. 7. 2017, ko je že bilo vnovčeno zavarovanje in ustavljena dobava blaga, je mogoče nesporno ugotoviti, da Pogodba 2013 med pravdnima strankama ni bila nikdar veljavno sklenjena. Glede na navedeno sta pravdni stranki ves čas poslovali izključno po Pogodbi 2008. Ker se sodišče do navedb in dokazov toženih strank o tem, da se je poslovno razmerje med pravdnima strankama urejalo na podlagi Pogodbe 2008, sploh ni opredelilo, je bila storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča, da iz izpovedi direktorja tožene stranke izhaja, da so stranke pozivali k dostavitvi podpisanih pogodb, ali pa so prekinili dobavo, je zmoten in iztrgan iz celotnega pričanja direktorja druge tožene stranke.

Predpostavke neupravičene obogatitve so obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem in odsotnost pravne podlage za prehod premoženja. Tožeča stranka ni zatrjevala obogatitve tožene stranke na račun svojega prikrajšanja. Zaradi nakazil zdravstvenih zavarovalnic na račun prve tožene stranke se ni v ničemer povečalo njeno premoženje. Za toliko, kolikor je bilo nakazano s strani zdravstvenih zavarovalnic, se je zmanjšala terjatev prve tožene stranke do tožeče stranke. Vsa nakazila, ki jih je prejela prva tožena stranka, so bila prenakazana na račun druge tožene stranke. Prva tožena stranka tako zaradi nakazil ni prejela nobene koristi, druga tožena stranka pa je z nakazili zmanjšala svojo terjatev do tožeče stranke. Vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem ni, ker ne obstaja niti obogatitev, niti prikrajšanje. Ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb toženih strank, da prejeta nakazila niso bila izvršena v pravno sfero prve tožene stranke ter da ta ni imela nobenih koristi od nakazil in da je druga tožena stranka prejela vsa nakazila, je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega je podana zmotna uporaba materialnega prava.

Če je bilo vnovčenje zavarovanja nezakonito, je terjatev tožeče stranke do prve oziroma druge tožene stranke prenehala, ko je tožeča stranka prejela obvestilo s strani toženih strank o enostranskem pobotu na podlagi 312. člena OZ. Med prvo toženo stranko in tožečo stranko se je tako pobotala terjatev v višini 102.270,83 EUR, ki je bila vnovčena do 31. 7. 2013, ko so bile terjatve prve tožene stranke do tožeče stranke skupaj z zavarovanji prenesene na drugo toženo stranko. Če med toženima strankama obstaja solidarna odgovornost iz naslova nezakonitega vnovčenja, je treba uporabiti določilo 336. člena OZ, po katerem se lahko vsak solidarni dolžnik sklicuje na pobot svojega sodolžnika. Po določilu prvega odstavka 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kadar ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do upnika, veljata terjatvi z začetkom stečajnega postopka za pobotani, če ni v 263. členu ZFPPIPP določeno drugače. Domnevna terjatev tožeče stranke iz naslova vrnitve prejetih nakazil s strani zavarovalnic je ugasnila najkasneje z uvedbo stečajnega postopka nad njo. V tistem trenutku je ugasnila terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke oziroma do druge tožene stranke v višini vnovčenih zavarovanj. Druga tožena stranka je v stečaj nad tožečo stranko priglasila le še razliko med dolgovanim zneskom pred pričetkom vnovčenja in vnovčenim zavarovanjem. Dejstvo, da je bila toženima strankama priznana pogojna terjatev v stečajnem postopku, nima vpliva na prenehanje terjatve tožeče stranke na podlagi pobota. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prišlo do zakonitega pobota z dnem začetka stečaja tožeče stranke. S to odločitvijo ne bi poseglo v odločitev stečajnega sodišča. Vsaj za sredstva v višini 102.270,83 EUR lahko prva tožena stranka nesporno uveljavlja pobot. Za sredstva pridobljena od 1. 8. 2013 dalje pa je pobot uveljavljala druga tožena stranka, ki je bila dejanski prejemnik nakazil. Sodba je v tem delu obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo.

Iz delitvenega načrta izhaja, da se dejanja prve tožene stranke štejejo za opravljena na račun novoustanovljene družbe od 31. 12. 2012 dalje. Prva tožena stranka je tožeči stranki 31. 7. 2013 poslala e-mail in jo opozorila na izčlenitev, prenos terjatev in poslovanje na novo družbo S., d. o. o. Tožeča stranka je na ta e-mail odgovorila 2. 8. 2013 in navedla, da iz njihovih knjigovodskih obveznosti izhaja višja obveznost za 102.270,83 EUR in ima hkrati za isti znesek izkazano nasprotno terjatev iz naslova neupravičenega vnovčenja zavarovanj. V skladu s 6. točko delitvenega načrta se je kot dan obračuna izčlenitve določil 31. 12. 2012 in se vsa dejanja prve tožene stranke, ki jih je opravila v zvezi s prenesenim premoženjem, štejejo za opravljena na račun druge tožene stranke. Ker je prva tožena stranka o odstopu terjatev zdravstvenim zavarovalnicam obvestila zavarovalnice, se je prva tožena stranka v vsej nadaljnji komunikaciji navajala kot stranka dogovarjanj, čeprav je prva tožena stranka dejanja v zvezi z vnovčenji izvajala izključno za račun druge tožene stranke. V skladu z delitvenim načrtom pa je terjatev do tožeče stranke iz naslova veletrgovinske dejavnosti skupaj z zavarovanjem prešla na drugo toženo stranko. Začetno stanje druge tožene stranke do tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 je znašalo 773.211,19 EUR. Ker so s 1. 7. 2013 vse pravice in obveznosti iz naslova dogovora in sporazuma prešle na novoustanovljeno družbo S., d. o. o., prvo tožena stranka ni več stranka dogovora in sporazuma in ni več pasivno legitimirana za zahtevek za podajo izjave o povratni cesiji prenesenih terjatev v zavarovanje. Vsi zneski, so bili plačani po 1. 7. 2013, torej po vpisu druge tožene stranke v sodni register. Tožeča stranka v roku šestih mesecev od vpisa delitve ni zahtevala zavarovanja svoje negotove ali pogojne terjatve iz naslova vračila domnevno neupravičenih sredstev prvotožene stranke pred 1. 8. 2013. Glede na navedeno prva tožena stranka ni pasivno legitimirana glede vračila zneska v višini 508.533,88 EUR, ampak je pasivno legitimirana druga tožena stranka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen ter zmotno uporabilo materialno pravo. Ker se sodbe v tem delu ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zaradi uvedbe stečaja nad tožečo stranko prenesene terjatve niso več v pravni sferi druge tožene stranke, temveč so prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, druga tožena stranka pa je na njih dobila zastavno (ločitveno) pravico. Ker tožeča stranka ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, saj so bile te z dnem uvedbe stečaja vrnjene v njeno pravno sfero, je druga tožena stranka zadržala zgolj zastavno (ločitveno) pravico. Prva tožena stranka ni pasivno legitimirana s povratno cesijo, tožeča stranka pa ne izkazuje več pravnega interesa po povratni cesiji, ker so bile odstopljene terjatve prenesene nazaj v njeno pravno sfero z začetkom stečajnega postopka. Sodba je v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki s tem, ko se sodišče ni opredelilo do njenih bistvenih navedb, kršena pravica do izjave in poštenega sojenja.

Z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko je prenehala lastninskopravna komponenta nad zavarovano terjatvijo in se je ta vrnila v pravno sfero tožeče stranke, druga tožena stranka pa je v zameno dobila ločitveno pravico v stečaju. Zaradi nepogojne fiduciarne cesije, ki se razteza tako na terjatve po Pogodbi 2008, kot na eventuelne terjatve po Pogodbi 2013, je druga tožena stranka za terjatve, ki izvirajo iz Pogodbe 2008 ali iz Pogodbe 2008, ohranila ločitveno pravico na terjatvah do zdravstvenih zavarovalnic. Sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki in stranskemu intervenientu. Na pritožbo je odgovoril stranski intervenient in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR. Prvi toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača 508.533,88 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov razvidnih iz II/1 točke izreka sodbe, ter odločilo, da je prva tožena stranka dolžna na tožečo stranko s povratno cesijo prenesti terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatev, sklenjenega v notarskem zapisu 10. 12. 2012. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 76.264,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da ne obstaja ločitvena pravica druge tožene stranke na denarnih terjatvah, ki jih ima tožeča stranka do Zavoda X, Zavarovalnice A., d. v. z., Zavarovalnice B., d. d., ter do Zavarovalnice C., d. d., na podlagi pogodb, ki so ji bile odstopljene v zavarovanje po Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, in da tožena stranka nima pravice do ločitvenega poplačila iz tega premoženja.

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila prva tožena stranka neupravičeno obogatena, ker je s strani zavarovalnic in zavoda prejela na svoj račun nakazila brez pravne podlage. Glede unovčenja zavarovanj, ki jih je prva tožena stranka izvedla pri zavodu in zavarovalnicah, je sodišče ugotovilo, da so terjatve od podpisa Pogodbe 2013 s strani obeh pravdnih strank nastale na novi pogodbeni podlagi. Terjatve nastale po 23. 2. 2013 so nastale po pogodbi iz leta 2013, za katere prva tožena stranka ni imela sklenjenega zavarovanja z odstopom terjatev v zavarovanje. Ker prva tožena stranka za vnovčenje ni imela podlage v fiduciarni pogodbi (Dogovoru in Sporazumu), je plačila iz zavarovanj prejeta brez pravne podlage. Ker je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev1, je pobotni ugovor zavrglo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka sama v celoti poplačala po Dogovoru in Sporazumu ugotovljen in obstoječ dolg, zato je prvi toženi stranki naložilo, da s povratno cesijo prenese terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi sporazuma (do zavoda in zavarovalnic). Ker so bile terjatve prve tožene stranke, ki jih je prenesla na drugo toženo stranko, poplačane že pred začetkom postopka osebnega stečaja, terjatve nastale na podlagi Pogodbe 2013 pa niso bile zavarovane z odstopom terjatev tožeče stranke v zavarovanje, druga tožena stranka nima ločitvene pravice na prijavljeni denarni terjatvi v višini 145.171,19 EUR, prva tožena stranka pa nima ločitvene pravice na prijavljeni terjatvi v višini 524.748,70 EUR.

7. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjska odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pri tem ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi. Podani so razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v nasprotju, odločitev pa je mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, ki jih pritožbeno sodišče sprejema: - Tožnica je opravljala lekarniško dejavnost na podlagi koncesije, ki jo je dobila od Občine ... in je za ta namen z občino 12. 9. 2012 sklenila koncesijsko pogodbo za 25 let. - Tožnica je nabavljala zdravila in ostalo blago za lekarniško dejavnost pri prvi toženi stranki. Poslovali sta od leta 1999. Dne 3. 1. 2008 sta sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju (Pogodba 2008) in kasneje poslovne dogovore k tej pogodbi (Poslovni dogovor 1-08 z 10. 3. 2008, Poslovni dogovor št. 1-09 s 6. 4. 2009 in Poslovni dogovor št. 1-10 z 31. 3. 2010).

- Prva tožena stranka je poslala tožeči stranki Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 1-74-13 (Pogodba 2013) z dopisom 2. 7. 2013. Prva tožena stranka je to pogodbo podpisala že 7. 2. 2013, pogodbo je podpisala tudi tožnica. V spisu se nahaja pogodba podpisana s strani obeh strank. K pogodbi sta sklenili Aneks, ki ga je prva tožena stranka podpisala 20. 2. 2013, tožnica pa 22. 2. 2013. - Tožeča stranka je imela do tožene stranke neporavnane obveznosti, ki so na dan 30. 4. 2012 znašale 721,004,94 EUR.

- Tožnica in prva toženka sta dolžniško upniško razmerje uredili z Dogovorom o zavarovanju terjatev z 10. 12. 2012 (v nadaljevanju Dogovor) in Sporazumom o zavarovanju terjatev in zastavo terjatev po 207. členu SPZ (v nadaljevanju Sporazum).

- Prva tožena stranka je prejela iz naslova vnovčenja zavarovanj nakazila v višini 508.533,88 EUR.

- Zoper tožnico je bil začet postopek osebnega stečaja s sklepom St ...

9. Tožeča stranka trdi, da tožena stranka ni imela pravnega temelja za vnovčenje zavarovanih terjatev. Prva tožena stranka pa trdi nasprotno, da je na podlagi Dogovora in Sporazuma vnovčila vtoževano višino zavarovanih terjatev za poplačilo dolga, ki ga je imela do nje tožnica pri njenih dolžnikih (zavodu in zavarovalnicah), zato tožnica nima temelja za vračilo izplačanih zneskov.

10. Ker je med strankama sporno, katere terjatve (že zapadle v višini 449.590,31 EUR in 271.414,60 EUR ali (tudi) bodoče terjatve) so bile zavarovane z Dogovorom in Sporazumom, je sodišče prve stopnje za odgovor na to vprašanje najprej ugotavljalo, če je bila Pogodba 2013 med pravdnima strankama (sploh) sklenjena. Tožeča stranka namreč trdi, da tožena stranka za terjatve, ki so nastale na podlagi Pogodbe 2013, ni imela sklenjenega zavarovanja z odstopom terjatev v zavarovanje, tožena pa, da Pogodba 2013 ni bila veljavno sklenjena, stranki pa sta poslovali na podlagi Pogodbe 2008 in da so bila dana zavarovanja tudi za bodoče terjatve.

O veljavnosti Pogodbe 2013

11. Tožena stranka trdi, da sta s prvo toženo stranko na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju 2013 na novo uredili poslovno sodelovanje, prva tožena stranka pa trdi, da Pogodba 2013 sploh ni bila sklenjena in sta s tožnico poslovali na podlagi Pogodbe 2008. 12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih pritožbeno sodišče sprejema: - Zaradi nove ureditve poslovnega odnosa in zahtev regulatornih organov je prva tožena poslala tožnici „novo“ Pogodbo 2013 z dopisom2 7. 2. 2013. - Prva tožena stranka je podpisala pogodbo 7. 2. 2013, Aneks k pogodbi pa 20. 2. 2013,. Tožeča stranka je pogodbo podpisala 18. 12. 2013, Aneks pa 22. 2. 2013 (navedeno izhaja iz podpisane pogodbe, ki se v spisu nahaja pod prilogo A 13, aneks pa A 14).

- Prva tožena stranka od tožeče stranke ni prejela podpisanega izvoda pogodbe.

- Tožeča stranka in prva tožena stranka sta stalno poslovali, in sicer vse od leta 1999. Ne glede na to, da tožena stranka od tožeče stranke ni prejela podpisane Pogodbe 2013 in da je imela tožeča stranka do prve tožene dolg, sta poslovali na ustaljen način.

- Ker je imela tožnica do prve tožene stranke dolg, sta se sestali 17. 7. 2013 zaradi pogajanj o načinu poplačila obveznosti tožnice do prve tožene.

- Na sestanku 17. 7. 2013 je tožeča stranka izpostavila problem zavarovanj po novi pogodbi.

- Po sestanku 17. 7. 2013 je prva tožena stranka posredovala tožeči stranki umik ponudbe za sklenitev pogodbe 2013. 13. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da iz dopisa s 7. 2. 2013 ne izhaja, da bo Pogodba 2013 veljavna (le) če in ko bo prva tožena prejela tožničino izjavo o sprejemu ponudbe. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je prva tožena stranka z dopisom s 7. 2. 2013 izključila sklenitev pogodbe z molkom oziroma konkludentnim ravnanjem. V dopisu prav tako ni naveden rok za sprejem ponudbe, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Da je tako stališče prvostopenjskega sodišča pravilno, izhaja tudi iz dejstva, da sta stranki tako še naprej poslovali na ustaljen način. Tožeča stranka je pri prvi toženi še vedno naročala blago, prva tožena pa ji ga je dostavljala. Tožeča stranka je na ta račun tudi nekaj plačala.

14. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da sta bili stranki v stalni poslovni zvezi, je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbena navedba, da pravdni stranki nista bili v stalni poslovni zvezi glede točno določenega blaga, ampak glede različnih vrst blaga in zato ni moč uporabiti izjeme iz tretjega odstavka 30. člena OZ, ni utemeljena. Poslovno sodelovanje oziroma stalna poslovna zveza med pravdnima strankama je trajala več kot 10 let, tožeča stranka pa je ves ta čas pri prvi toženi stranki naročala blago za lekarniško dejavnost, ki ga je tožena stranka prodajala tožeči stranki. Stranki sta torej bili v stalni poslovni zvezi glede določenega blaga, to je blaga, ki ga je S. prodajal tožnici za njeno lekarniško dejavnost. To blago je bilo res lahko raznovrstno (ni šlo npr. (le) za en izdelek), vendar ves čas določeno, in sicer blago za tožničino lekarniško dejavnost. 15. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tudi zaslišanja direktorja Ž. H. in B. B.) je prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka dobavljala blago tožeči stranki in z njo enako poslovala tudi po sestanku 17. 7. 2013, na katerem sta se pogajali o načinu plačila obveznosti tožeče stranke. Ker je na sestanku tožeča stranka izpostavila problem veljavnosti notarskega zapisa in prikazala spornost veljavnosti zavarovanja terjatev po Pogodbi 2013, je začela prva tožena stranka ugotavljati ali ji je tožeča stranka vrnila podpisan izvod pogodbe. Nato pa je istega dne prva tožena stranka posredovala tožeči stranki umik ponudbe za sklenitev Pogodbe 2013, čeprav ji je na sestanku tožeča stranka že sporočila, da je njeno pogodbo 2013 sprejela. Zaključek sodišča, da je bila tožena stranka s sprejemom ponudbe s strani tožeče stranke seznanjena prej, kot jo je sama umaknila, je tako po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Umik ponudbe s strani prve tožene stranke pa prepozen, saj je bila Pogodba 2013 že sklenjena. Pritožbeno sodišče sprejema tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prva tožena stranka podala umik ponudbe le iz razloga, ker si ni zagotovila ustreznih zavarovanj, kot jih je imela za terjatve nastale na podlagi Pogodbe 2008 (iz razlogov, ki bodo razvidno v nadaljevanju). Navedeni manever pa kaže tudi na to, da tožena ni (le) štela, da stranki poslujeta po Pogodbi 2008, ampak je do spornega sestanka štela, da je za Pogodbo 2013 sklenilo prav tako tudi zavarovanje.

Dogovor o zavarovanju terjatev z 10. 12. 2012 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo terjatev

16. Ker je imela tožnica do prve toženke dolg3 sta stranki uredili dolžniško-upniško razmerje pri notarki I. F. V notarskem zapisu sta 10. 12. 2012 sklenili Dogovor o zavarovanju terjatev (Dogovor) in Sporazum o zavarovanju denarne terjatev z zastavo terjatve po 207. členu SPZ (Sporazum). V 1. členu Dogovora sta se dogovorili za odlog izterjave zapadle obveznosti tožnice ter za zavarovanje celotne terjatve upnice do dolžnice. Dogovorili sta se za zavarovanje vseh bodočih terjatev iz naslova pogodbe in poslovnih dogovorov – Pogodba 2008. Dogovorili sta se za zavarovanje obstoječe terjatve v višini 721.004,90 EUR ter vseh bodočih terjatev, nastalih na podlagi pogodbe 2008 (4. člen Dogovora). Prvostopenjsko sodišče je zato štelo, da je jasno,4 da so zavarovane terjatve, ki izhajajo iz pogodb o poslovnem sodelovanju iz leta 2008. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je tožnica že obstoječo terjatev v ugotovljeni višini ter vse bodoče terjatve (nastale na podlagi pogodb 2008) zavarovala tako, da je prvi toženi stranki odstopila obstoječe in bodoče terjatve, ki jih je imela kot upnica do svojih dolžnikov (Zavoda X, Zavarovalnice A., d. v. z., Zavarovalnice B., d. d., in Zavarovalnice C., d. d.).

17. Istega dne kot dogovor je bil sklenjen tudi Sporazum v obliki notarskega zapisa, v katerem sta se stranki sporazumeli, da se terjatev v višini 449.590,31 EUR in terjatev v višini 271.414,60 EUR s pripadki zavarujeta z ustanovitvijo zastavnih pravic oziroma rubežem na terjatvah tožeče stranke, ki jih ima do poslovnih partnerjev. Iz Sporazuma izhaja, da gre za zavarovanje že obstoječega dolga, ne pa tudi za zavarovanje bodočih terjatev. Torej so bile na podlagi Dogovora zavarovane obtoječe in bodoče terjatve nastale na podlagi Pogodbe 2008. Na podlagi Sporazuma pa bodoče5 terjatve niso bile zavarovane. Prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča pravilno štelo, da je treba šteti Sporazum, ki se v nekaterih členih sklicuje na Dogovor, kot dodatno ureditev zavarovanja obstoječih terjatev z odstopom terjatev v zavarovanje.

18. Pritožbena navedba, da Pogodba 2013 med pravdnima strankama ni bila nikdar veljavno sklenjena, tako ni utemeljena iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so terjatve, ki so nastale od podpisa Pogodbe 2013 s strani obeh pravdnih strank, nastale na novi pogodbeni podlagi, pritožbena navedba, da je bila drugotožena stranka vse do sestanka 17. 7. 2013 prepričana, da posluje s tožečo stranko po Pogodbi 2008, pa ni utemeljena, niti ni prepričljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovali od prejema Pogodbe 2013 v februarju 2013 s strani tožeče stranke na podlagi te pogodbe (40. točka obrazložitve), je v nadaljevanju pravilno presojalo, katere terjatve je prva tožena stranka poplačala z odstopom terjatev, ki jih je imela tožeča stranka do zavoda in zavarovalnic. Ker je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka plačala svoje obveznosti, in sicer ugotovljene zapadle terjatve po Sporazumu, to je v višini 721.004,90 EUR, je štelo, da so vse terjatve, ki so nastale od 22. 2. 2013 dalje6 terjatve, nastale po Pogodbi 2013, za katere prva tožena ni imela zavarovanja z odstopom terjatev v zavarovanje. Zato so bila vsa plačila, izdana na podlagi Pogodbe 2013, za katero ni bilo dano zavarovanje in jih je prejela prva tožena stranka, plačana brez pravne podlage.

19. Prvostopenjsko sodišče je v 54. in 55. točki obrazložitve ugotovilo, da velja za terjatve odstopljene po Dogovoru (bodoče terjatve), da jih je tožena stranka pridobila pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (54. točka obrazložitve). To pomeni, da so terjatve odstopljene po Dogovoru pogojne. Glede obstoječih zavarovanih terjatev, na katere se nanaša Sporazum, pa je v 5. členu sporazuma določeno, da mu bo v primeru, če bo odstopnik sam poravnal svoje obveznosti iz Dogovora o zavarovanju terjatev, prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve po pogodbi in preusmeril plačila dolžnika na račun odstopnika. Terjatve po Sporazumu so torej nepogojne. Pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vprašanja (ne)akcesornosti fiduciarnega odstopa terjatev v zavarovanje in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka, zato ni utemeljen.

Izčlenitev

20. Z izčlenitvijo prve tožene stranke je nastala nova družba S., d. o. o. (druga tožena stranka). Nanjo je prva tožena stranka prenesla celotno dejavnost prodaje na debelo in tudi celotno poslovanje s tožečo stranko. Kot dan obračuna izčlenitve je štel 31. 12. 2012. Druga tožena stranka je bila vpisana v register 1. 7. 2013, poslovati pa je začela 1. 8. 2013. Kljub temu, da je bila druga tožena stranka vpisana v register in je že poslovala, so bila vsa nakazila iz naslova vnovčenja zavarovanj od 22. 7. 2013 do 11. 10. 2013 nakazana na račun prve tožene stranke. Navedeno pomeni, da je prva tožena stranka vnovčevala zavarovanja tudi po tem, ko je druga tožena stranka že poslovala. Poleg tega prva tožena stranka za vnovčevanje zavarovanj ni imela podlage v fiduciarni pogodbi (Dogovor in Sporazum), zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je vtoževana plačila prejela brez pravne podlage in jih je dolžna na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) vrniti tožeči stranki. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da prva tožena stranka ni pasivno legitimirana glede vračila 508.533,88 EUR (navedenega ne spremeni niti zatrjevano kasnejše prenakazilo na drugo toženo stranko). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo prikrajšanja tožeče stranke, obogatitve tožene stranke, niti vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem ter da naj se ne bi opredelilo do navedb tožene stranke, da prejeta nakazila niso bila izvršena v pravno sfero prve tožene stranke, ki zato ni imela koristi od nakazil, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga. Razlogi o odločilnih dejstvih izhajajo iz prvostopenjske sodbe in so navedeni po točkah 40 do 51 obrazložitve. Razlogi so jasni in prepričljivi, zatrjevani očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podan.

Pobot

22. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča. Tako prva kot druga tožena stranka sta prijavili svojo denarno terjatev v stečajnem postopku, in sicer prva tožena stranka v višini 524.748,70 EUR, druga tožena stranka pa v višini 145.171,19 EUR. Pri pobotu po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, gre za zakonski pobot, ko terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev dolžnika do tega upnika po samem zakonu z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani, zaradi česar upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki je prenehala zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku (četrti odstavek 261. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru sta obe toženi stranki svojo terjatev prijavili v stečajnem postopku, stečajno sodišče pa je o njej odločilo. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pobotnega ugovora je zato pravilna. Glede razlike do 619.388,65 EUR v pobot uveljavljane terjatve pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je prva tožena stranka (še) ni prijavila v stečajnem postopku, kar to lahko še vedno stori7, niti ni izkazala, da je terjatev njena, saj je veletrgovinsko dejavnost prenesla na drugo toženo stranko. Predvsem pa velja v stečajnem postopku načelo koncentracije (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP), po katerem lahko upnik uveljavlja zoper dolžnika svojo terjatev samo v stečajnem postopku in v skladu s pravili postopka, če v zakonu za posamezni primer ni določeno drugače. Upnik tako na primer v pravdnem postopku proti stečajnemu dolžniku ne more uveljavljati svoje terjatve (če je vložil tožbo zoper toženca že po začetku stečajnega postopka).8 O zahtevku za povratno cesijo

23. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku za povratno cesijo in naložilo prvi toženi stranki, da s povratno cesijo prenese terjatve, ki so bile odstopljene na podlagi Sporazuma z 11. 12. 2012. V razlogih za tako odločitev, ki izhajajo iz 54. in 55. točke obrazložitve, je odgovorilo tudi na trditve tožene stranke, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče ne bi opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke, ni podana. Prvostopenjsko sodišče pri tem tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Sporazum, za katerega je ugotovilo, da se nanaša le na obstoječe zavarovane terjatve, vsebuje posebno določbo v 5. členu, po katerem bo prevzemnik s povratno cesijo vrnil odstopljene terjatve po pogodbi in preusmeril vsa plačila dolžnika na račun odstopnika, če bo odstopnik sam poravnal svoje obveznosti iz dogovora. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno štelo, da sta se stranki glede obstoječih zavarovanih terjatev dogovorili, da jih bo prevzemnik vrnil s povratno cesijo (torej te ne preidejo avtomatično nazaj na odstopnika s plačilom zavarovane terjatve). Ugoditev zahtevku tožeče stranke, da ji mora prva tožena stranka s povratnico cesijo prenesti terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi Sporazuma, je tako pravilna. Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta9, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da prva tožena stranka ni pasivno legitimirana za podajo izjave o povratni cesiji posameznih terjatev v zavarovanje (ker so s 1. 7. 2013 vse pravice in obveznosti iz Dogovora in Sporazuma prešle na drugo toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za povratno cesijo za terjatve nastale na podlagi Sporazuma. Šlo je za obstoječe terjatve, prvo tožena stranka pa je prejela iz naslova vnovčenih zavarovanj plačilo brez pravne podlage.

O ločitveni pravici

24. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica druge tožene stranke na denarnih terjatvah, ki jih ima tožnica do zavoda in zavarovalnic in da tožena stranka nima pravice do ločenega poplačila iz tega premoženja. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bile vse terjatve prve tožene stranke, ki jih je prenesla na drugo toženo stranko in so nastale na podlagi Pogodbe 2008, poplačane že pred začetkom postopka o začetku stečaja, terjatve, nastale na podlagi Pogodbe 2013 pa niso bile zavarovane z odstopom terjatev tožeče stranke v zavarovanje, je posledično pravilen zaključek, da zavarovanje z odstopom terjatev v zavarovanje ne obstaja več, zaradi česar druga tožena stranka nima ločitvene pravice na prijavljeni denarni terjatvi v višini 145.171,19 EUR, prva tožena stranka pa nima ločitvene pravice na prijavljeni denarni terjatvi v višini 524.748,70 EUR. Obe toženi imata namreč nezavarovano terjatev zoper tožečo stranko.

25. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče šteje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

26. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli, stranski intervenient pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Terjatev je bila priznana pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. 2 V dopisu prva tožena navaja, da je zaradi hitrejšega in kakovostnega reševanja reklamacij spremenila 5. člen (prevzem in reklamacije), ki sedaj ne navaja roka vračanja reklamiranega blaga, navaja pa rok, v katerem je treba javiti reklamacijo. Ob koncu ji sporoča, da upa, da se s spremembami strinja, saj z njimi sledijo internim zavezam o stalnih izboljšavah njihovega servisa. 3 V Dogovoru sta ugotovili, da so znašale obveznosti tožeče stranke na dan 30. 11. 2012 721.004,90 EUR in da ima dolg podlago v poslovanju na podlagi pogodbe 2008. 4 Prvostopenjsko sodišče takega zaključka ni napravilo le na podlagi jezikovne analize Dogovora in Sporazuma, pač pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tudi z zaslišanji strank in prič) ugotavljalo, katere terjatve so zavarovane. Iz zaslišanj direktorjev prve in druge tožene stranke ne izhaja, da bi se zavarovanje nanašalo tudi na druge pogodbe, prav tako ne iz zaslišanja notarke, ki je zavarovanje sklepala. Tožnica pa tako ali tako trdi (enako je tudi izpovedovala), da se zavarovanje ne nanaša na Pogodbo 2013 (primerjaj 29. točko obrazložitve) 5 Bodoče terjatve so lahko predmet vnaprejšnje cesije, pod pogojem, da so dovolj natančno določene (M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 864). 6 Prvostopenjsko sodišče je štelo, da so terjatve, nastale od 1. 12. 2012 do 22. 2. 2013 na podlagi Pogodbe 2008, zavarovane z odstopom terjatev v zavarovanje. 7 Po določilu 392. člena ZFPPIPP veljajo v postopku osebnega stečaja posebna pravila o uveljavitvi terjatve do dolžnika, in sicer se terjatve, prijavljene po poteku roka za prijavo terjatev, preizkusijo v poznejšem preizkusu terjatev. 8 Tožbo je dopustno vložiti šele potem, ko je terjatev prerekana in je upnik napoten na vložitev tožbe. 9 Primerjaj M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 870.