Jedro

Ker je tožeča stranka od pogodbe odstopila, ji izpolnitveni zahtevki po razvezani pogodbi ne gredo, gre pa ji pravica do vrnitve tistega, kar je toženi stranki dala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 177738/2009 z dne 03. 12. 2009 razveljavi za znesek 4.209,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2009 dalje do plačila in za znesek 21,50 EUR stroškov upnika ter se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: „ Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka, v znesku 556,40 EUR, v roku 15 dni.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, v znesku 372,28 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v veljavi obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – centralni oddelek za verodostojno listino, opr. št. VL 177738/2009 z dne 03. 12. 2009 tako, da je tožena stranka V. d.o.o. dolžna tožeči stranki T. d.o.o. plačati znesek v višini 16.727,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2009 dalje do plačila, ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 12. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.250,16 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (2. odstavek izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni v korist pritožnika oziroma podredno, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila pravilno vročena tožeči stranki. V odgovoru predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. O sporu je odločalo Višje sodišče v Ljubljani, saj je bila, v skladu z 105.a. členom in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 zadeva prenesena v reševanje iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in se pri tem oprlo na naslednje ugotovitve. Tožeča stranka je po posredni pogodbi z dne 23. 05. 2003 (A2) še istega dne nakazala toženi stranki znesek 3.000.000,00 SIT (12.518,78 EUR). Višina trimesečnih obresti je bila določena v 2. členu pogodbe in znaša 4,35 %, ta pa je bila z aneksom št. 1 z dne 23. 05. 2004 (A3) spremenjena na 3%. Ker tožena stranka ni več izpolnjevala obveznosti iz osnovne pogodbe, jo je tožeča stranka dne 06. 04. 2008 (A5) pozvala k izpolnjevanju obveznosti, česar tožena stranka ni storila, zato je tožeča stranka z dopisom z dne 20. 04. 2008 (A6) odstopila od pogodbe. Tožeča stranka je toženo stranko pozvala k vrnitvi vseh vloženih sredstev z izplačilom glavnice in še neplačanih obresti. Tožeča stranka je toženo stranko na izpolnitev njenih obveznosti pozvala 01. 07. 2008 (A7), na kar se tožena stranka ni odzvala. Pravdni stranki sta 02. 01. 2009 (A8) na podlagi izpisa odprtih postavk skupaj ugotovili, da znaša dolg tožene stranke v znesku 14.089,64 EUR. Ta izpis je tožena stranka potrdila s svojim podpisom. Kljub ponovnemu dopisu tožeče stranke z dne 03. 07. 2009 (A9), na katerega je sicer tožena stranka dne 21. 08. 2009 (A10) odgovorila, da resno preučujejo zahtevek tožeče stranke, tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila. Zaradi tega je tožeča stranka na podlagi kartice kupcev z dne 30. 09. 2009 (A11) in izpisa terjatev do tožene stranke, iz katere je razviden njen dolg do tožeče stranke, vložila predmetni predlog za izvršbo. Na podlagi seznama odprtih terjatev je tožeča stranka tudi navedla znesek glavnice in teka zakonskih zamudnih obresti, kot izhaja iz predloga za izvršbo. Tožena stranka temelju obveznosti ne nasprotuje, le višini zahtevka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožeča stranka svoj zahtevek po višini zadostno opredelila, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožbeno sodišče se s takimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja.

7. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 07. 2010 (list. št. 24) o višini tožbenega zahtevka (16.727,19 EUR) navedla, da ker se tožena stranka ni držala nobenega od dogovorov glede izpolnitve svoje obveznosti do tožnika, je le-ta na podlagi kartice kupcev z dne 30. 09. 2009 (stranka V. d.o.o.; priloga A11) in izpisa terjatev do tožene stranke, iz katere je točno razviden dolg do tožnika, le-ta vložil predmetni predlog za izvršbo. Na podlagi navedenega seznama odprtih terjatev je tožnik tudi navedel znesek glavnice in tek zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka je s pripravljalnim spisom z dne 29. 09. 2010 (list. št. 27) izračunom tožeče stranke nasprotovala, saj tožeča stranka ni navedla in dokazala, na kakšen način in po kakšni stopnji je obresti sploh izračunala. Edini izpis odprtih postavk, ki ga je tožena stranka podpisala, je z dne 02. 01. 2009, ki pa ne vsebuje zneska, ki je označen kot sporen v predmetni pravdi. Zato je prerekala fakture, ki so priložene pripravljalni vlogi tožeče stranke (fakture priložene kartici kupcev z dne 30. 09. 2009). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka svojih obračunov in računov k prilogi A11 po ugovoru tožene stranke kasneje v postopku nikoli ni podrobneje pojasnila.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede trditvenega in dokaznega bremena, ko je ocenilo, da je obračun tožeče stranke z dne 30. 09. 2009 dovolj obrazložen po višini. Razlaga sodišča prve stopnje, da „Tudi iz priloženih faktur jasno izhaja, da je tožnica vtoževala znesek obresti po obrestni meri 3 % za obdobje treh mesecev, kasneje pa so se ti zneski na fakturah povečevali, saj je zaradi neplačil toženkin dolg naraščal in so se obresti obračunavale od višjega zneska glavnice.“ (4. stran sodbe) presega trditve tožeče stranke, kot jih je ta podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je vtoževani znesek 16.727,97 EUR utemeljevala z obračunom iz priloge A11, kateremu je predložila tudi račune št. 8274047, 9047047, 9117047 ter 9159047. Na kakšen način je tožeča stranka obračunala obresti po teh računih, tožeča sama, kljub ugovorom tožene stranke, ni pojasnila. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za znesek, ki presega vračilo glavnice 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT).

9. Tožeči stranki sodišče tudi sicer ne bi smelo prisoditi pogodbenih obresti za obdobje po odstopu pogodbe, to je 20. 04. 2008. Ker je tožeča stranka od pogodbe odstopila, ji izpolnitveni zahtevki po razvezani pogodbi ne gredo (prvi odstavek 111. člena OZ), gre pa ji pravica do vrnitve tistega, kar je toženi stranki dala (drugi odstavek 111. člena OZ). Tožeča stranka bi bila sicer upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od dne odstopa dalje, vendar pa slednjih ni zahtevala (s predlogom za dovolitev izvršbe je zahtevala zakonske zamudne obresti od 01. 10. 2009 dalje). Sodišče prve stopnje, ki je zakonske zamudne obresti dosodilo od 01. 10. 2009, kot jih je zahtevala tožeča stranka, je ravnalo pravilno in razsodilo v okviru postavljenega tožbenega zahtevka.

10. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravno pravilo ne ultra alterum tantum ni utemeljen. Edina obveznost tožene stranke po „posredovalni pogodbi“ je bila plačilo pogodbenih obresti za trimesečna obdobja. Zato navedba, da je v petih letih izvrševanja pogodbe tožena stranka že večino glavnice izpolnila, ni pravno relevantna, saj je bila njena izpolnitev vezana na periodično izpolnjevanje obveznosti – plačilo pogodbenih obresti za vsake tri mesece vezave denarja tožeče stranke in ne morebiti postopno/obročno vračanje posojila (glavnice 3.000.000,00 SIT). Razlog, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti 3.000.000,00 SIT (12.518,78 EUR) pa leži v 2. odstavku 111. člena OZ, ki določa, da če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Ker je tožeča stranka dne 20. 04. 2008 od pogodbe odstopila, ima sedaj pravico zahtevati znesek 3.000.000,00 SIT, ki ga je ob sklenitvi in na podlagi pogodbe nakazala toženi stranki.

11. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek, ki presega vračilo glavnice v znesku 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 10. 2009 dalje do plačila, zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Ob tem je razveljavilo tudi naložitev plačila stroškov upnika, kolikor je ta presegel 75 % uspeh tožeče stranke v postopku (razveljavljeno za 21,50 EUR). V preostanku je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 1. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka po odločitvi pritožbenega sodišča v pravdi uspela za 25 %, je slednje potrebno upoštevati pri stroškovni odločitvi (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki odmerilo pravdne stroške, v skupni višini 1.250,16 EUR. Ker se tožena stranka zoper tako odmero ni konkretno pritoževala, je pritožbeno sodišče na novo upoštevalo le uspeh pravdnih strank, ki sta uspeli 75 % tožeča stranka in 25 % tožena stranka. Tožeča je tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 937,62 EUR. Pritožbeno sodišče pa je moralo odmeriti pravdne stroške tožene stranke in sicer 235,80 EUR nagrade za ugovor, 510,00 EUR nagrade za pripravljalni spis z dne 29. 09. 2010 ter 471,60 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov. Skupaj z 20 % DDV to znaša 1.484,88 EUR, tožena stranka pa je upravičena tudi do povračila 40,00 EUR sodne takse za ugovor. Tožena stranka je tako ob upoštevanju njenega 25 % uspeha upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 381,22 EUR. Po pobotanju medsebojnih terjatev iz naslova stroškov tega pravdnega postopka je tožena stranka tako dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 556,40 EUR, v 15-ih dneh po vročitvi sodbe. Zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pravdni stranki nista zahtevali (priloga B2, A12; 2. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji mora tožeča stranka ustrezno povrniti stroške pritožbe in sicer 628,80 EUR nagrade za pritožbo, 20 % DDV in 519,00 EUR za sodno takso. Ob upoštevanju delnega uspeha s pritožbo, je tožena stranka upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 193,64 EUR. V preostalem delu je v pritožbenem postopku uspela tožeča stranka (za 75 %), zato ji mora sorazmerno stroške odgovora na pritožbo povrniti tožena stranka in sicer 628,80 EUR za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj z 20 % DDV. Ob upoštevanju delnega uspeha v pritožbenem postopku je tožeča stranka upravičena do povrnitve 565,92 EUR. Tožena stranka je tako po pobotanju stroškov dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 372,28 EUR, v 15-ih dneh. Zakonskih zamudnih obresti stranki nista zahtevali (2. člen ZPP), zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.