Jedro

Tožnik je sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je nekaj dni pred glavno obravnavo v kazenskem postopku bil priprt. Kljub oprostilni sodbi mu zato škoda zaradi prestanega pripora - ob izostanku elementa protipravnosti - ni nastala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker naj bi policisti, ki so mu odvzeli prostost, z njim grdo ravnali in ker naj bi bil neopravičeno priprt v postopku, ki se je končal z oprostilno kazensko sodbo. Uveljavljal je plačilo odškodnine v znesku 25,480.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da zatrjevana škoda ni nastala. Odvzem prostosti tožniku ni bil protipraven, grdo ravnanje policistov pa ni dokazano. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v celoti sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob sojenju je bilo sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno, ker je sodbo izdal sodnik posameznik, ne pa senat. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Poleg tega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ob pomanjkanju ustreznih razlogov ne da preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Napačna je tudi pravna presoja o utemeljenosti odvzema prostosti v noči med 18. in 19.7.1989 v Novi Gorici in od 16.3.1991 do 21.3.1991, ko je bila opravljena glavna obravnava. Prvi odvzem prostosti je bil nepotreben, pri tožniku pa je sprožil plaz neugodnih počutij, stisk in paranoj. Posledično je postal nervozen in razdražljiv. Za zagotovitev tožnika kot obdolženca na glavni obravnavi je bilo potrebno uporabiti milejši ukrep (184. člen Zakona o kazenskem postopku). Zaradi prestanega pripora so pri tožniku nastale posledice v zaznavanju okolice in dogodkov. Strah do policistov meji že na paranojo. Ob odvzemu prostosti in privedbi v prostore zaporov na Povšetovi ulici v Ljubljani je bil tožnik izpostavljen brizgu solzilca v obraz. Sodišče pa v tem obsegu verjame policistom, ne pa tožniku in njegovemu očetu. V reviziji tožnik ponovno opisuje ravnanje policistov ob privedbi na Policijsko postajo Ljubljana Vič in namestitvi v priporih v Novi Gorici. Ob kršenju človekovih pravic ni mogoče ločiti pravnih od dejanskih vprašanj. Izpodbijana sodba se do nekaterih okoliščin s tem v zvezi ni opredelila, zaradi česar je materialno pravo zmotno uporabljeno.

Sklicuje se na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih soboščin ter Mednarodne pogodbe v določbi, da je posameznika potrebno takoj privesti pred sodnika zaradi sojenja. To se v tožnikovem primeru ni zgodilo. Pripor v trajanju petih dni ni bil neogibno potreben za potek kazenskega postopka. Kršena je bila določba 20. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 43. člena ZPP se lahko stranke med postopkom sporazumejo, da sodi sodnik posameznik v premoženjsko pravnem sporu ne glede na vrednost spornega predmeta. Pravdni postopek se začne z vložitvijo tožbe in traja tudi po razveljavitvi izrečene sodbe in vrnitvi zadeve v novo postopanje. Sporazum o tem, da v sporu sodi sodnik posameznik, je bil - ne glede na to, da je bil dosežen pred razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje - dosežen med postopkom. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato ni podana. Izpodbijani sodbi pa tudi ni mogoče očitati pomanjkanje razlogov ali nasprotij med njimi ter vsebino listin in izpovedbami v postopku (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Tako izpodbijana sodba kot sodba sodišča prve stopnje sta namreč v razlogih celoviti in izčrpni, zatrjevana nasprotja pa se dejansko nanašajo na v reviziji drugače predlagano dokazno oceno in pravno presojo.

Pri opredelitvi pravne presoje revizija citira določbe Ustave RS, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 57/89) in Zakona o obligacijskih razmerjih. O izbiri uporabe prava se ta razlaga ujema z razlogi sodb nižjih sodišč. Citirane pravne norme so bile podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja in presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar pa revizijska kritika zmotne uporabe materialnega prava ne drži. Dejanske ugotovitve ne podpirajo tožbene trditve, da je tožnik utrpel škodo zaradi neupravičeno odrejenega pripora ter okrnitve osebnostnih pravic zaradi grdega ravnanja policistov. Kazenski postopek, ki je proti tožniku bil uveden zaradi utemeljenega suma, da je iz koristoljubnosti omogočil drugim prepovedan prehod čez državno mejo (člen 249/2 tedaj veljavnega KZ SFRJ) je bil končan z oprostilno sodbo (K 239/89 Temeljnega sodišča v Novi Gorici, Enote v Novi Gorici). To bi sicer bila podlaga za odškodninski zahtevek zaradi neutemeljeno vzete prostosti (1. točka prvega odstavka 545. člena ZKP), če ne bi obstajale okoliščine, zaradi katerih po določbi tretjega odstavka istega člena tožnik nima pravice do povrnitve škode. Tožnik je bil namreč po sodnem sklepu z dne 7.3.1991 v priporu od 17.3.1991 do 21.3.1991, ko je bil na glavni obravnavi oproščen obtožbe in izpuščen na prostost. Navedena odreditev pripora je bila posledica tožnikovega izmikanja sodnim vabilom, torej lastnega nedovoljenega ravnanja.

Dejanske ugotovitve o tem so obsežne in podrobne. Sodišče prve stopnje je iz podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da je kazensko sodišče sedemkrat neuspešno poskušalo z milejšimi ukrepi zagotoviti obtoženčevo (tožnikovo) navzočnost na glavni obravnavi (182. člen ZKP). Revizija v tej smeri graja utemeljenost izbire najstrožjega ukrepa s trditvijo, da bi tožnika na glavno obravnavo bilo mogoče tudi prisilno privesti. Pri tem pa ne omeni ugotovitve, da je poskus prisilne privedbe kar trikrat propadel. Ocena, da je tožnik sam povzročil okoliščine, zaradi katerih je nekaj dni pred glavno obravnavo v kazenskem postopku bil priprt, je tako utemeljena. Kljub oprostilni sodbi mu zato škoda zaradi prestanega pripora - ob izostanku elementa protipravnosti - ni nastala.

Dne 18.7.1989 je bil tožnik zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja ob 22.45 uri prijet, izpuščen pa 19.7.1989 ob 02.00 uri, ko ga je zaslišal preiskovalni sodnik. Ta odvzem prostosti je bil v skladu z zakonom (C. točka prvega odstavka 5. člena EKČP, 152. člen ZKP, 55. in 56. člen tedaj veljavnih Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije). Organi za notranje zadeve so postopali hitro, do prihoda preiskovalnega sodnika pa tudi z ustreznimi pooblastili. Tožniku torej zaradi prijetja ni nastala škoda. Zaradi okoliščin, ki so utemeljevale sum, da je storil kaznivo dejanje, ni bila potrebna le identifikacija z legitimiranjem, kakor meni revizija.

Ravnanje policistov ob prijetju in izvajanju pripora je po izvedenem dokaznem postopku ocenjeno kot korektno. Sodišči nižjih stopenj sta ocenjevali izpovedi prizadetih in ugotovili, da je bil tožnik tisti, ki je komuniciral s kričanjem, brcal v vrata in grozil s samomorom. Ni dokazal trditve, da bi policisti proti njemu uporabili solzilec. Zatrjevani paranoični strah pred policisti in s tem povezane osebnostne težave niso v vzročni zvezi z ravnanjem policistov, ki naj bi zaradi grobosti prekoračilo pooblastila. Sklicevanje na EKČP in Ustavo RS o pravici do povračila škode, nastale zaradi protipravnega ravnanja državnega organa in nosilca javnih pooblastil, zaradi izostanka dejanskih ugotovitev, da je do protipravnega ravnanja prišlo, je zato brezpredmetno. V tem obsegu revizija očita izpodbijani sodbi zmotno dejansko presojo, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljena revizija je bila zavrnjena na podlagi določbi 393. člena ZPP.