Jedro

Čeprav je bil tožnik v kazenskem postopku pravnomočno oproščen obtožbe, nima pravice do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, če je tožnik sam s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila prostost odvzeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal od tožene stranke Republike Slovenije plačilo zneska 25.480.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1991 dalje do plačila in mu zaradi tega, ker je v pravdi propadel naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 478.276,00 SIT v 15 dneh. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik. Navaja, da je bil prvi odvzem prostosti, t.j. v noči od 18.7. na 19.7.1989 v Novo Gorico. nepotreben, saj bi lahko vzeli le njegove osebne podatke, ves ostali postopek pa je bil nepotreben in neutemeljen. Glede drugega odvzema prostosti pa se tožnik pridružuje mnenju Višjega sodišča v Ljubljani, ki je bilo mnenja, da je bil postopek vročanja napačen in torej ni izkazano, da bi se tožnik izmikal prihodu na glavno obravnavo. Nobenega dvoma tudi ni, da je ravnanje policistov povzročilo pri tožniku globje spremembe v zaznavanju okolice in dogodkov ter tudi v zdravstvenem stanju. Tožnik ima do policistov strah, ki predstavlja že paranojo in ta paranoja povzroča pri njem nenavadno in na prvi pogled nerazumljivo ravnanje, kar je razvidno tudi iz sodnega postopka, uvedenega proti policistoma B.K. in A.Š., ki sta nad tožnikom opravila nekatere službene prijeme in ga tudi telesno poškodovala. Za nastali dogodek se je načelnik UNZ Ljubljana B.S. tožniku opravičil. Tožnik vztraja tudi, da je bil v času odvzema prostosti v priporu na Povšetovi izpostavljen direktnemu stiku - brizgu solzilca v obraz, njegov oče pa po obleki. Tožnik je bil zaradi tega dva dni zdravstveno ogrožen, medicinska pomoč pa mu ni bila nudena. Sodišče pa je v zvezi s tem dogodkom verjelo le policistom, njemu pa ne, čeprav je iskreno izpovedal kako se je obnašal v času pripora. Iz pripora v Ljubljani so ga odpeljali v Novo Gorico vklenjenega, v priporu v Novi Gorici pa je bil zaprt v celici, kjer je moral hoditi na potrebo v kanto, torej v človeku nesprejemljivem prostoru. Sodišče pa po mnenju pritožbe tudi ni pravilno uporabilo vseh tistih predpisov, na katere se sklicuje, kajti sodišče ni upoštevalo, da je v točka 4. in C.5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določeno, da je potrebno posameznika takoj privesti pred sodnika zaradi sojenja ter da je izpustitev na prostost pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. Takšna jamstva tožniku niso bila predočena, zaradi česar so bile kršene njegove človekove pravice, predvsem pravica do pravnega sredstva, ker mu ni bilo dano, da bi se zoper odreditev pripora pritožil. Tudi ni bil izpolnjen pogoj za odreditev pripora po 20. členu ustave, da bi bil namreč pripor v trajanju petih dni neogibno potreben za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi. Za pripor tožnika ni obstajal niti en sam razlog po določbah Zakona o kazenskem postopku, pri čemer pa bi moralo sodišče uporabiti milejši ukrep za zagotovitev obdolženega v kazenskem postopku. Dolžina trajanja pripora je bila absolutno nesorazmerna. Končno pa tožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne kršitve ZPP po 1. točki 2. odst. 354. člena, saj je bilo sodišče ob odločanju nepravilno sestavljeno, ker zadeve ni obravnaval senat ampak sodnik posameznik. V zaključku pritožbe vlaga pritožnik tudi predlog za oprostitev stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič in odločilo enako kot Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani s sodbo z dne 24.3.1994, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. To sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. II Cp 1327/94 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Sodišče prve stopnje je postopek dopolnilo in odločilo, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo to sodbo v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, je prišlo do zaključka, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pa tudi dejansko stanje je pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Že v preje omenjenem sklepu pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za odškodnino po določbi 2. odst. 545. člena ZKP, saj so imeli organi za notranje zadeve zakonit razlog, da so tožniku odvzeli prostost dne 18.7.1989 ob 22.45 uri in je bil izpuščen naslednjega dne ob 2. uri zjutraj. Pri tem stališču pritožbeno sodišče vztraja in se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pravi, da ni šlo za nezakonito delo takratnih organov za notranje zadeve in da je šlo za zakonit odvzem prostosti, potreben zato, da bi tožnika privedli pred pristojno sodno oblast. Tudi nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi tega pripora je pravilen, kajti tako kratek čas odvzema svobode, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi pogojeval dosoje odškodnine, kot to pravilno pravi sodišče prve stopnje. Ko je pritožbeno sodišče prvič odločalo v tej zadevi in sodbo razveljavilo, je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje z naročilom, da v ponovljenem postopku, zlasti glede vročanja, dejansko stanje bolj natančno ugotovi. Sodišče prve stopnje je to sedaj tudi storilo in prišlo do zaključka, da nima pravice do povrnitve škode tisti, ki je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta prostost. Sodišče je ugotovilo, da je kazensko sodišče sedemkrat neuspešno poskušalo zagotoviti navzočnost našega tožnika in njegovega očeta, tudi z vabili in privedbami, vendar vse neuspešno. Odreditev strožjega ukrepa, t.j. pripora, je bila torej na mestu in pritožbeno sodišče se z vsemi razlogi izpodbijane sodbe strinja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za škodo, ki mu jo naj bi povzročili policisti ob opisanih odvzemih prostosti. Iz obširnega dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da tožnik ni uspel dokazati nastanka škode. Tudi pritožbeno sodišče meni, da vse, kar je tožnik zatrjeval in kar še vedno zatrjuje v pritožbi, ni uspel dokazati in zato mu tudi odškodnina ne gre. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da tožniku ne bi mogla biti priznana škoda, ki jo zatrjuje zaradi tega, ker je ravnanje policistov povzročilo pri njemu globje spremembe v zaznavanju okolice in dogodkov. Tožnik, ki se v pritožbi sklicuje na kazenski postopek pod opr. št. II K 147/95 pove le to, da se mu je načelnik UNZ Ljubljana B.S. opravičil, ne pa tudi da sta bila policista B.K. in A.Š. oproščena obtožbe. Pritožbeno sodišče pa tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, po katerih je bil tožnik na Povšetovi izpostavljen direktnemu stiku - brizgu solzilca v obraz, njegov oče pa po obleki. Sodišče prve stopnje je tudi o tem izvedlo vse potrebne in predlagane dokaze in prišlo do zaključka, da tožnik tega ni dokazal in pritožbeno sodišče se s takim zaključkom strinja in k razlogom izpodbijane sodbe nima kaj dodati, pa tudi potrebno ni. Tudi vsa ostala pritožbena izvajanja, ki merijo na to, da pripor, v trajanju pet dni, ni bil neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, ne terja drugega odgovora kot pa ga je podalo že sodišče prve stopnje. Tožnika je bilo potrebno privesti pred sodišče in tožnika so privedli takrat, ko so ga lahko prijeli. Tožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb ZPP po 1. točki 2. odst. 354. člena, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da neutemeljeno. Na glavni obravnavi dne 16.11.1995, na kateri je bil navzoč tožnik in njegov odvetnik R., sta stranki soglašali, da v sporu sodi sodnik posameznik. Ob takem soglasju seveda ne more biti govora o kaki bistveni kršitvi določb ZPP. Ker je tožnik vložil tudi predlog za oprostitev stroškov postopka, mu pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da bo o tem odločalo sodišče prve stopnje.